Pogovoriti se moramo o dodatku
Tue, 05.01.2016, 10:00
Pogovoriti se moramo o dodatku
Dodatek za stalno pripravljenost: Težko sprejemam, da razumevanje prava dandanes postaja tako sprevrženo.

Izplačevanje dodatkov za stalno pripravljenost na nekaterih fakultetah Univerze v Ljubljani (UL) si je zaslužilo presenetljivo malo pozornosti v politiki in širši javnosti. Kljub vztrajnemu poročanju nekaterih (zlasti Delovih) novinarjev med mnenjskimi voditelji in ključnimi politiki doslej nisem zaznala odmevnejših odzivov ali komentarjev v zvezi z odkritji inšpektorata. Kako je to mogoče?

Priznati moram, da me je redkokatera zgodba v poosamosvojitveni Sloveniji osebno prizadela bolj kot ta. Nisem ravno sentimentalen človek, zato želim bralcem pojasniti, od kod neprijetni občutki.

Primarno gotovo izvirajo iz mojega pravniškega poklica in pogleda na pravo; nadalje, iz popolnoma zasebnih razlogov – moj mož je namreč kirurg in pogosto v stalni pripravljenosti; in končno, iz dejstva, da sem začetna leta svojega profesionalnega življenja kot mlada raziskovalka in nato docentka preživela na Univerzi v Ljubljani. Do te institucije čutim spoštovanje in pripadnost – v zadnjem času pa tudi razočaranje in grenkobo.

Pravni vidik

Takoj je treba povedati, da je izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost za pedagoške, strokovne, vodstvene in administrativne zaposlene na fakultetah očitno protipravno. Gre za eno (relativno) redkih situacij, o kateri si kot pravnica upam trditi, da je na prvi pogled nezakonita.

Dejstvo, da izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost omogoča zakon o sistemu plač v javnem sektorju (tretji odstavek 32. člena), ne pomeni nič drugega kot to, da so tisti javni uslužbenci, ki opravljajo delo v stalni pripravljenosti, upravičeni do posebnega (dodatnega) plačila. Ta določba ni uzakonila možnosti, da katerikoli javni uslužbenec, ki svoje delo šteje za (zelo) zahtevno, po koncu rednega delovnega časa delo nadaljuje v stalni pripravljenosti. Velja prav nasprotno: 32. člen ZSPJN določa, da smejo in morajo prejeti dodatek za stalno pripravljenost samo tisti javni uslužbenci, katerih delo je tako nujno za obstoj naše države in naših življenj, da mora potekati nepretrgano dan in noč, vse dni v letu. Čeprav ZSPJN res ne vsebuje definicije »stalne pripravljenosti«, pa iz drugih področnih zakonov jasno izhaja, v katerih primerih je upravičena. Tako jo na primer za vojake in zdravnike urejata zakon o obrambi in zakon o zdravstveni dejavnosti, medtem ko zakon o visokem šolstvu o kakršnihkoli oblikah dežurstva ali stalne pripravljenosti zaposlenih na UL iz povsem razumljivih razlogov molči.

Je res treba visoko izobraženim ljudem pojasnjevati, da je stalna pripravljenost potrebna samo takrat, ko je nujno delo treba opravljati noč in dan? Gasilci, zdravniki, medicinske sestre, babice, policisti, vojaki, celo informatiki in še marsikdo morajo zagotavljati svoje delo bodisi tako, da so na delovnem mestu stalno prisotni (dežurstvo), bodisi tako, da so dosegljivi na klic (stalna pripravljenost). V stalni pripravljenosti isti človek ne more biti nepretrgano cele mesece ali celo leta. To pravno sploh ni dopustno, niti v poklicih, kjer ljudje dežurajo – saj preveč posega v pravico do zasebnosti in družinskega življenja. Noben dekan in profesor na Univerzi v Ljubljani ne opravlja takšnih nalog, da bi te upravičevale potrebo po delu v stalni pripravljenosti – razen medicincev in veterinarjev, kot je ugotovil že inšpekcijski nadzor.

Profesorji, dekani, prodekani in predstojniki, ki so dodatek prejemali, so ravnali v popolnem nasprotju s smislom tega delovnopravnega instituta. Sprenevedanje v slogu »gre za naporno službo, dekan je moral biti na voljo noč in dan, ker je gradil mednarodno prepoznavno fakulteto« je samo to in nič več – sprenevedanje. Za izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost na UL preprosto ni pametnega, sploh pa ne pravno vzdržnega pojasnila. Tudi opravičevanje z relativno nizkimi zneski, ki so jih (nekateri) na račun stalne pripravljenosti prejemali, je metanje peska v oči: ne gre za to, koliko denarja je kdo prejel, gre za skrb vzbujajočo samoumevnost in lahkotnost, s katero si je toliko visokošolskih učiteljev nezakonito zvišalo plače.

Težko sprejemam, da razumevanje prava dandanes postaja tako sprevrženo. Da se vodstvo UL namesto z opravičilom brani z napadom na ukrep inšpektorja, je zame znak moralnega razkroja. Pa smo pri drugem vidiku – morali.

Moralni vidik

Če prejemniki dodatka (in tisti, ki so ga odredili) niso razumeli, da ravnajo nezakonito, se verjetno tudi niso zavedali, da ravnajo nemoralno. Zato vse tiste, ki ste ta denar prejemali, prosim, da o svojem ravnanju ponovno razmislite. Ne pozivam k sankcijam, odstopom, kaznim, javnemu linču – ne, ta pot bi bila napačna. Vsakdo izmed nas dela napake, sama nisem nobena izjema. A razlika med velikimi in malimi ljudmi ni v tem, da prvih ne odkrijejo, druge pa, pač pa v tem, da prvi napake priznajo, drugi pa ne.

Želela bi si, da bi vsaj nekaj prejemnikov dodatkov pri sebi po tihem prišlo do zaključka, da to ni bilo prav. Zakaj je to tako pomembno? Zato, ker ne gre za kogarkoli, pač pa za intelektualno elito naroda, ki mora poleg zagotavljanja pedagoške in znanstvene odličnosti biti zgled novim generacijam. Ali lahko stojimo pred svojimi študenti kot moralne in strokovne avtoritete, če ne priznamo napak, ki smo jih storili prav na tem položaju? In da, položaj visokošolskega učitelja je neločljivo povezan z moralnim vedênjem.

Dokler se bodo tako očitne zlorabe prava v tako velikem obsegu dogajale znotraj najboljše slovenske univerze, je vsako govorjenje o napredku slovenske družbe nesmiselno. Pa UL ni treba storiti veliko: opraviti interno razpravo, pogovoriti se z odgovornimi, podati izjavo za javnost in se opravičiti. Nikomur ni treba odstopiti, nikogar ni treba linčati, nikogar grobo napadati.

Za pravo pot je še vedno čas.

Družbeni in politični vidik

Seveda pri zgodbi o stalni pripravljenosti ne moremo mimo tega, da sta vanjo globoko vpletena tudi dva ključna ministra sedanje vlade. Bodimo pragmatični in načelni: kar velja za UL, bi moralo veljati tudi za vlado. Opravičilo in priznanje povsem zadoščata – samo zaradi dodatka ni treba odstopiti ne ministrici za šolstvo ne finančnemu ministru. Bila bi škoda, če svoje delo sicer dobro opravljata. Toda veliko večja škoda bo nastala, če bo predsednik vlade afero stalna pripravljenost pometel pod preprogo.

Ali lahko stojite pred svojimi volivci kot moralna in politična avtoriteta, če ministri naredijo resno napako in se o tem niti ne pogovorimo? In da, tudi položaj politika ministra je neločljivo povezan z moralnim vedênjem.

Svetla stran življenja

Da ne bom končala preveč pesimistično, naj opozorim, da je v zgodbi o stalni pripravljenosti na UL vendarle tudi nekaj lepih, pozitivnih vidikov. Prvič, pokončnost, načelnost in strokovnost inšpektorja, ki se je lotil te zelo nehvaležne kolobocije. Hvaležna sem, da takšni ljudje obstajajo, delajo profesionalno in se ne bojijo avtoritet. Drugič, za dodatek za stalno pripravljenost se niso odločile vse članice UL, a domnevam, da so za to možnost vedele. Pravzaprav se zanj ni odločila večina fakultet, med njimi je tudi pravna fakulteta, s katere prihaja sedanji predsednik vlade. In tretjič, številne fakultete, ki so sporne dodatke izplačevale, so napako priznale ali jo celo začele odpravljati same od sebe, pred ali med inšpekcijskim postopkom. Tudi tem izrekam priznanje.

––––––
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.

Gostujoče pero
Dr. Špelca Mežnar
docentka na Mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije v Celju



Pogovoriti se moramo o dodatku

Foto: Shutterstock

Prijavi sovražni govor