Tiskane izdaje
Šimonu Peresu bi bila všeč ideja o javnem prepiru o njegovem pogrebu.
Arabski poslanci kneseta se ga niso udeležili. Pa kaj potem? Tudi sam se ga nisem udeležil. Nikoli se nisva marala, zato bi bila moja navzočnost čista hinavščina. Teh pa ne maram.
Poslanci Združene liste so se torej odločili bojkotirati pogreb. Peresu očitajo, da je večino svojega življenja posvetil boju proti Arabcem na splošno, in še posebej proti Palestincem.
(Združeno listo sestavljajo tri arabske stranke, med katerimi prevladuje vzajemni prezir. V poenotenje vrst v parlamentu jih je prisilil zakon, ki ga je predlagal skrajno desničarski − nekateri bi rekli kar fašistični − minister Avigdor Lieberman in je zvišal prag za vstop v kneset. Zato Združena lista, in ne Enotna lista.)
Njihova odločitev o bojkotu je med judovskimi poslanci sprožila pravi vihar. Kako si drznejo? Bojkot mrtvega Peresa je enako kot bojkot Izraela! Morali bi jih izključiti iz parlamenta! Naj med njihovimi nastopi v knesetu vsi drugi poslanci zapustijo dvorano! (Zanimivo, da še nihče ni pozval k njihovi aretaciji.)
Toda še bolj zanimiv del celotnega škandala je bila razprava med samimi Arabci, ki jo je sprožil. Nekateri so bili kritični do odločitve Združene liste, zaradi česar jih je nemudoma doletela oznaka »Dobrih Arabcev«, kar je žaljivka za Arabce, ki si želijo naklonjenosti judovske večine; podobno kot izraz »Stric Tom« za temnopolte Američane.
Razprava še vedno poteka. Dotika se samih temeljev obstoja arabsko-palestinske manjšine v Izraelu, ki danes šteje približno petino populacije.
Vse to mi zbuja spomin na zgodnje otroštvo.
Devet let in pol svojega življenja sem živel v nemški Weimarski republiki, še pol leta pa v nacistični Nemčiji. Bili smo »nemški Judje«, kar pomeni Nemci v vseh pogledih, judje pa le v verskem.
V praksi je to pomenilo, da smo bili Nemci, a drugačni Nemci, pripadali smo, a nismo povsem pripadali, saj smo bili sočasno del svetovne skupnosti, poimenovane »judovsko ljudstvo«.
Pogosto se spominjam enega prelomnih dogodkov mojega življenja: domoljubne spominske slovesnosti v srednji šoli kmalu po tem, ko so nacisti prišli na oblast. Vsa šola se je zbrala v avli in na koncu slovesnosti smo vsi vstali, da bi zapeli državno himno in nacistično himno. Ker sem bil učenec prvega letnika in mlajši od vseh sošolcev, sem bil tudi najmanjši med njimi. Poleg tega sem bil tudi Jud.
Brez pomisleka sem vstal kot vsi drugi, a nisem dvignil roke v nacistični pozdrav in pel z ostalimi. Majhen deček med stotinami večjih vrstnikov.
Po koncu slovesnosti mi je nekaj dečkov zagrozilo z resnimi posledicami, če bi še kdaj ponovil kaj takega. Na srečo smo že nekaj dni pozneje odpotovali v Palestino.
Zaradi tega malega incidenta morda lažje razumem občutke arabskih prebivalcev Izraela. Kaj sploh so? Izraelci? Arabci? Palestinci? Izraelski Arabci, kar je oznaka, ki jo sovražijo? Palestinski prebivalci Izraela, kakor si mnogi pravijo sami? Vse našteto? Nič od tega?
Po vojni leta 1948, v kateri je nastala država Izrael, s svojih domov pa je zbežalo ali bilo pregnanih kakih 750.000 Arabcev, ki so jim pozneje preprečili, da bi se vrnili, je imela nova država 650.000 prebivalcev, od tega petino Arabcev. Po čudežu (judovskega priseljevanja) je ta delež ostal nespremenjen vse do danes, kljub bistveno večjemu naravnemu prirastu Arabcev.
Po ustanovitvi Izraela so bile vse arabske vasi in mesta v novi državi prepuščene »vojaški vladi«, režimu, ki ni imel avtoritete nad specifičnim ozemljem, ampak samo nad arabskimi prebivalci. Noben Arabec ni smel zapustiti svojega kraja brez ustrezne pisne dovolilnice, pa čeprav zgolj na obisk k bratrancu v sosednjo vas. Brez pisnega potrdila ni bilo mogoče dobiti nobenega dokumenta, niti licence za uvoz traktorja, niti dovolilnice za vpis hčerke na fakulteto.
Ta odvratni režim je trajal celih 18 let. Judovski mirovniki in člani binacionalne Komunistične partije so si aktivno prizadevali, da bi ga ukinili. Sam sem sodeloval v desetinah demonstracij in celo oblikoval emblem kampanje − enostaven X.
Vse dokler je bil na oblasti David Ben Gurion, ki mu je pomagal Šimon Peres, so bili naši protesti jalovi. Vojaška vlada je bila ukinjena šele po tem, ko so oba nagnali iz stranke. Mimogrede, za opustitev vojaškega režima se je zavzemala tudi tajna varnostna služba Šin Bet, češ da povzroča več škode kot koristi in da bi služba svoje delo opravljala bolje, če je ne bi bilo.
V tistih letih sem bil tesno povezan z arabsko skupnostjo, s številnimi njenimi člani sem navezal prijateljske odnose. Arabci so bili med zaposlenimi v mojem časopisu, kar takrat ni bilo v navadi, in ko sem ustanovil stranko, smo vanjo vključili arabske kandidate in nagovarjali arabske volivce.
Na žalost sem po šestdnevni vojni leta 1967, v kateri je Izrael zasedel Zahodni breg z Vzhodnim Jeruzalemom in Gazo, zanemaril te povezave. Povsem sem se posvetil prizadevanjem za ustanovitev palestinske države in spoštovanje človekovih pravic na okupiranih ozemljih.
Kakšen je torej položaj arabskih prebivalcev Izraela? Obstajata dva opisa.
Po prvem so enakopravni z vsemi drugimi državljani Izraela, »judovske in demokratične države«. Drugi pravi, da so zatirana manjšina, poteptana in diskriminirana, potisnjena v obupne življenjske razmere.
Katera slika je prava?
Pred časom, vrsto let preden je Avigdor Lieberman postal obrambni minister in je še lahko govoril, kar je hotel, pa naj je bilo idiotsko ali ne, je podal presenetljivo pobudo o ustanovitvi palestinske države, ki bi ji priključili izraelsko ozemlje z arabskim prebivalstvom v zameno za dele Zahodnega brega, kjer živijo izraelski naseljenci.
V skladu s to ponudbo bi številni Arabci, ki so danes državljani Izraela, postali del bodoče palestinske države, skupaj s svojo zemljo, vasmi in mesti. Krasno.
Toda arabski prebivalci Izraela so se odzvali z ogorčenimi protesti, pobude ni podprl niti en Arabec. Zakaj? Povprečen zaslužek izraelskih državljanov, vključno z Arabci, je več kot desetkrat višji od povprečnega dohodka arabskih prebivalcev okupiranih ozemelj. Tudi človekove pravice so prvim neprimerljivo bolj zagotovljene.
V Izraelu so Arabci predstojniki nekaterih bolnišničnih oddelkov, arabske medicinske tehnike hvalijo v en glas, na vrhovnem sodišču je zaposlen zelo ugleden in spoštovan sodnik, ki pošilja v ječo tudi judovske ministre, univerze imajo arabske profesorje ...
Ali to pomenil, da arabski državljani uživajo popolno enakopravnost?
Daleč od tega. So žrtve diskriminacije v nešteto različnih pojavnih oblikah. Arabske občine prejemajo bistveno nižje vladne subvencije kot sosednje judovske občine. V arabskih šolah v povprečju vlada precej nižji standard kot v judovskih (čeprav jih je nekaj res visoko na lestvici najboljših). Beduinske vasi uničujejo, njihove prebivalce pa na silo preseljujejo. Nobena judovska stranka ne bi niti v sanjah pomislila, da bi povabila Združeno listo k sestavi vladne koalicije.
Povprečni življenjski standard arabskih državljanov Izraela je nižji v primerjavi z judovskimi sodržavljani, pa čeprav je precej višji kot na okupiranih ozemljih in v večini arabskih držav.
Še bolj pomembno pa je, da je arabskim državljanom vsak trenutek njihovega življenja jasno dano na znanje, da živijo v »judovski državi«, ki jim ne pripada, ampak jih v njej v najboljšem primeru tolerirajo. Silijo jih v prepevanje državne himne, s katero nimajo prav ničesar (»Vse dokler judovska duša ...«), kar me spominja na moj pevski »delikt« v otroštvu. Zastava in vsi drugi državni simboli so izključno judovski.
Kljub temu mi je več arabskih prijateljev zaupalo, da se med obiskom sorodnikov na Zahodnem bregu počutijo večvredne. Toda ko obiščejo telavivsko riviero, kar se zgodi le poredkoma, si ne upajo spregovoriti arabsko.
Vse skupaj je torej precej mešana slika, daleč od preprostih sloganov, ki jih uporabljata obe strani.
Nobena manjšina na svetu se ne počuti povsem srečne. Kaže, da je to v nasprotju s človeško nravjo.
V prvih letih obstoja Izraela se je arabska manjšina vedla servilno. Večina arabskih poslancev v knesetu je bila kvizlingov sionističnih strank. Eden od njih, Abdalaziz Zoabi se je pritoževal: »Moja država je v vojni z mojim ljudstvom!«
Skoraj vsi judovski Izraelci in skoraj vse politične stranke so zavračali idejo o obstoju palestinskega ljudstva. »Palestinsko ljudstvo ne obstaja,« je bila znana izjava Golde Meir. Na tisoče ur svojega življenja sem porabil, da bi prepričal izraelsko javnost, da vendarle obstaja in da brez njega ne bo miru.
Ti dnevi so davno minili. Palestinski državljani Izraela so danes močna in ponosna skupnost. Neka druga Zoabi, Hanin, spravlja Jude ob pamet s svojimi provokativnimi izjavami.
Toda dolga leta tleče upanje, da bo izraelska arabska skupnost postala »most« med Izraelom in arabskim svetom, je ugasnilo davno tega. »Most je nekaj, po čemer ljudje korakajo,« mi je nekoč dejal arabski prijatelj. Še huje, prepad med arabskimi in judovskimi državljani Izraela se nenehno širi in poglablja.
Zame je to tragedija. Če bi izginili vsi predsodki in če bi bil sklenjen mir med Izraelom in Palestino, bi se lahko izraelski Judje in Arabci preprosto zlili v eno izraelsko javnost.
Ena stvar je precej gotova: razmere v Izraelu, tukajšnja oblast in politika se ne bodo spremenili na bolje, če arabski državljani in njihovi zastopniki ne bodo postali integralni del novega mirovnega gibanja, brez katerega ni upanja.
No ja, ostajam optimist.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
