Pojdimo svojo pot!

Slovenija leta 2041: V kakšni državi si želim živeti čez 25 let in kako priti do nje?

Objavljeno
27. junij 2016 23.16
Ljubljana 08.01.2012 - fotoreporter.foto:Blaz Samec/DELO
Anuška Cerovšek Beltram
Anuška Cerovšek Beltram

Že v osnovni šoli sem si poskušala predstavljati, kakšno bo moje življenje, ko odrastem. Nisem se toliko ubadala z državo kot tako, saj so se mi zdele stvari samoumevne. Vse je bilo v najlepšem redu. Najprej sem hodila v vrtec, potem v osnovno in srednjo šolo. Spoštovala sem učitelje, profesorje, starše in starejše ljudi. Politiki in diplomati so se mi zdeli kot neka nadnaravna vrsta – uglajeni, vsevedni ... Ljudje, ki imajo vse pod kontrolo in ki skrbijo za nas, državljane. Moje največje skrbi so bile povezane z ocenami in s tem, kako bom kar najbolje izkoristila čas med počitnicami. Tako je bilo tudi v času študija; ambiciozno, vendar brezskrbno sem stopala iz letnika v letnik in načrtovala svojo prihodnost.

Vse se je zdelo zelo enostavno, a sledila so leta streznitve. Ustanovila sem podjetje, vse več sem potovala, poslušala druge ljudi in spoznavala svet okoli sebe. Predstave iz otroštva so se začele podirati in ljudje, ki sem jim pripisovala nadnaravno moč, so jo izgubili. Stvari so izgubile nadzor in kaos je prevladal nad redom. Začela sem se spraševati, kdaj točno se je to zgodilo in zakaj tega nisem opazila že prej. Sledilo je obdobje konstruktivnih debat ob pijači s prijatelji. Bili smo polni idej, kaj bi morali spremeniti.

Prav težko je gledati, ko nadzor nad državo prevzamejo posamezniki, ki ne razumejo, kaj je njihova dolžnost in da omejenost, sebičnost in netoleranca ne peljejo v pravo smer. Vprašanje, ki si ga zastavljam že dlje časa, je, kako spremeniti naravo in obnašanje ljudi in ali je to sploh možno. Slovenija in Slovenci smo specifičen narod, svoje breme preteklosti nosimo na plečih še danes in ga nikakor ne moremo oziroma ne želimo odvreči. Kaj moramo storiti, da se bo to spremenilo in da bo dežela, polna naravnih lepot, postala tudi dežela, v kateri si vsi resnično želimo živeti in ustvarjati, dežela, na katero bomo ponosni in jo bomo spoštovali?

Začela bi pri otrocih

Nedavno sem sedela na kavi z dolgoletnim prijateljem iz otroštva; pogovarjala sva se o otrocih in njihovi vzgoji. Včasih je res grozljiva misel, da imaš kot starš to ogromno moč vpliva na ta še nedolžna bitja in kako jih lahko s svojimi vzorci iz preteklosti zaznamuješ za vse življenje. Skoraj vsakdo je lahko starš. Ne potrebuješ izpita, kot je to potrebno za večino stvari v našem življenju. Dokaj logično je, da svojemu otroku vsi želimo le najboljše, toda ali res vemo, kaj je to. Kaj je treba naučiti otroke, da bodo postali sočutna odrasla bitja, ki jim ne bo vseeno za druge in ki bodo ustvarjala boljši svet ne le zase, ampak tudi za generacije, ki še pridejo. Učiti otroke, kaj morajo jesti, kako morajo hoditi, igrati tenis, plavati, risati je dobro, vendar ne tako pomembno kot učiti jih sočutja, prijaznosti, strpnosti do prijateljev in ljudi okoli sebe. Tukaj bi postavila temelje za Slovenijo leta 2041. Na naših otrocih.

Stabilen izobraževalni, zdravstveni in pravni sistem

Trije stebri države, stebri demokracije in napredka. Svet se spreminja in dejstvo je, da je treba tudi šolski sistem prilagoditi naraščajoči digitalizaciji in globalizaciji. Veliko javnih kritik je izrečenih na račun šolstva in izobrazbe. Treba je pogledati le malo onkraj meja Slovenije in morda od tam preslikati tudi kakšno stvar, ki deluje. Ne potrebujemo pretirane inovativnosti, le hitre odločitve in zdravo pamet za ohranitev dobrega, javnega šolstva. Predvsem pa je treba spet dati moč učiteljem in strokovnjakom, da bodo lahko opravljali svoje delo in da se na koncu leta ne bodo ukvarjali s preambicioznimi straši in zagovarjali, zakaj njihov Tine ni bil odličen in kdo mu je ukradel najnovejši iPhone. Učitelj je kvalificirana oseba za učenje, tako kot je zdravnik oseba, ki zdravi nas in naše otroke. Za svoje vnuke bi si želela šole, ki je dostopna vsem, ki je bolj osebna in ki v otrocih prebudi skrite talente in jim vliva samozavest in spoštovanje.

Imamo vrhunsko usposobljene zdravnike, vendar naš javni zdravstveni sistem ne deluje. In ne, ni vsega kriva luknja v državni blagajni. Ste že kdaj resno zboleli in nemočno čakali na pregled? Želim si, da čez 25 let kot starejša državljanka ne bom čakala eno leto na urgentni pregled in da bi se država in zdravniki že danes vprašali, kaj morajo storiti, da bomo imeli čez 25 let dostojne javne zdravstvene storitve.

Tudi naš pravni sistem ne deluje. Že desetletja poslušamo o raznih aferah, nepravilnih postopkih in nezakonitem prilaščanju države. Iti na sodišče in tam iskati pravico je kot zadetek na loteriji. Raje se ga izogneš, ker je res majhna verjetnost, da se bo vse končalo tako, kot bi se moralo. No, v taki državi si čez 25 let ne želim živeti. Je res tako težko najti primere dobrih praks v tujini in najti rešitve za našo državo? V dobro Slovenije in Slovencev seveda!

Podpora inovacijam in norim idejam

Želela bi si živeti v državi, ki je drzna. V kateri živijo ljudje, ki premikajo meje. Pa najsi bodo to umetniki, glasbeniki, arhitekti, pesniki, ekonomisti, športniki ali politiki. Želim si, da bi bili leta 2041 edinstveni. Da bi bili edina država v Evropi, kjer bi po cestah vozili samo električni avtomobili, kjer bi se 80 odstotkov ljudi odpravilo na delo s kolesom. Da bi bila Slovenija okolje razvoja zagonskih podjetij, država, ki podpira in nagrajuje uspešne ljudi. Rada bi, da bi nekega junijskega jutra leta 2041 brala Delo in prebrala »Slovenci prvi …«. Potrebujemo nove Plečnike, nove Križaje, nove Laibache in nove Prevce …

Spremenila bi tudi nas, odrasle

Vse bi povabila na pot okoli sveta. Videli bi veliko lepega, pa tudi žalostnega. Videli bi, da svet ni le Slovenija in da smo na koncu le ljudje tisti, ki krojimo usodo svoje države. Potrebujemo nov veter. Potrebujemo optimizem in pozitiven pogled na svet. Želela bi živeti v deželi, ki poje pesem Getting some fun of life in ki nas uči, da življenje le ni tako resno in da je samo eno. Da je bistvo življenja ljubezen do narave in soljudi.

Všeč mi je naslov filma Gremo mi po svoje in pesem, ki poje:

kdor zna letet, čeprav brez kril,

ima oblak in grad,

star, mlad, ptič, miš – ni važno, kaj,

če si sam svoj kralj.

***

Anuška Cerovšek Beltram soustanoviteljica agencije STA potovanja in ustanoviteljica podjetja Travelstarter

Prispevek je osebno mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.

***

Vse prispevke smo zbrali v dosjeju, do katerega pridete s klikom na ikono:

Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.

Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje:

»Kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?«

Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.