Tiskane izdaje
V zadnjem času nas razne eminentne institucije, kot so evropska komisija, OECD, IMF in še kdo, strašijo, da bomo zaradi staranja prebivalstva zašli v hude težave, ker ne bomo zmogli starejšim državljanom zagotoviti dostojne starosti s sistemom pokojninskega varstva. Obremenitev BDP za ta namen naj bi z leti narasla na 16 odstotkov, kar bi bilo narodnogospodarsko nevzdržno. Take trditve povzema tudi ministrstvo za delo v beli knjigi, ki predstavlja izhodišče za bodoče ukrepe na področju pokojninskega sistema. Tudi Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj (Umar), ki je pripravil Strategijo dolgožive družbe, v glavnem povzema pesimistične demografske scenarije evropskih institucij. Vsi se sklicujejo na demografsko raziskavo evropske komisije z nazivom POP2013, ki temelji na Eurostatovih podatkih.
Delovna sila od drugod
Toda, ali imajo prav vsi tisti, ki nas strašijo s tako temno prihodnostjo?
V teh Eurostatovih demografskih projekcijah je predvidenih več scenarijev, to je osnovni, nato tisti z nižjo rodnostjo, nato z nižjo umrljivostjo, dodatno sta prikazana scenarija z upoštevanjem večjih ali manjših migracij. Umar oziroma POP2013 upošteva le srednjo in slabšo različico glede rodnosti ob zmerni migraciji, ne pa najbolj realne možnosti, to je povprečne rodnosti ob večji migraciji. Namreč, ob starajoči se Evropi, ki pa bo verjetno zadržala gospodarsko dinamiko, bo potrebna delovna sila prišla od drugod.
Slovenija ima še posebno ugoden položaj zaradi povezav z državami nekdanje Jugoslavije, s katerimi smo si precej bližji kot na primer Italijani in Francozi z Afričani ali Nemci s Turki in Sirci. Po tem scenariju bo prebivalstvo Slovenije ob večji imigraciji raslo s sedanjih 2.065.000 na 2.113.000 leta 2045 in počasi upadlo na 2.092.000 leta 2060. Po povprečnih različicah, ki jih uporablja Umar, naj bi bilo prebivalcev leta 2040 okoli 2.066.000 in leta 2060 okoli 2.000.000. Razliko, od 42.000 do 92.000 ljudi, predstavljajo ravno migranti.
Za boljšo predstavo si oglejmo, koliko tujih državljanov živi v določenih državah Evrope: v Nemčiji 11,8 odstotka, Avstriji 16,8 odstotka, v Švici celo 24,6 odstotka. Pri nas je ta delež zdaj 5,2 odstotka in naj bi se do leta 2045 povečal na 7,8 odstotka. Bo pa treba sistematično skrbeti, da se migranti uspešno vključijo v našo družbo. Kako to zagotavljati, je posebna zgodba, ki pa je obenem dobra priložnost. Samo spomnimo se naše košarkarske reprezentance, ki je pravkar postala prvak Evrope, v njej je več kot polovica otrok priseljencev. Poleg tega se v Sloveniji v zadnjem obdobju povečuje rodnost, tako da se že enajst let rodi več otrok, kot umre prebivalcev, in ta trend se bo ob uspešni gospodarski rasti še krepil. Obenem bo treba voditi aktivne politike zaposlovanja starejših, ki pri nas predstavljajo večino dolgotrajno brezposelnih in glavno rezervo delovne sile.
Glede na jesenske napovedi evropske komisije bo konjunktura v Evropi trajala še od dve do tri leta, tako bo rast BDP od 2,4 odstotka letos do dva odstotka leta 2019, v Sloveniji pa skoraj dvakrat višja – od 4,7 odstotka do 3,3 odstotka. Brezposelnost naj bi pri nas padala od 6,8 odstotka letos do 5,2 odstotka leta 2019. Naš Umar v jesenski napovedi predvideva podobno rast BDP, od 4,4 odstotka letos do 3,2 odstotka leta 2019, in podoben padec brezposelnosti – od 6,8 odstotka letos do 5,8 odstotka leta 2019. Po podatkih statistike (Surs) imamo v polletju po anketah o delovni sili trenutno še 66.000 brezposelnih ob 955.000 delovno aktivnih, tako da lahko predpostavljamo, da se bo do leta 2020 število delovno aktivnih povečalo na milijon prebivalcev. Kljub padanju števila zmožnih za delo naj bi se tako število tudi s pomočjo imigrantov ohranjalo še do leta 2040, ko bo začelo postopoma padati. Starostna meja upokojevanja se bo s podaljševanjem življenja poviševala, v skladu z načelom, da naj bi delali približno polovico življenja. Najpomembneje pa je, da z ustrezno razvojno politiko zagotavljamo tako rast produktivnosti in BDP, da bo imelo tako število delovno aktivnih zagotovljeno delo.
Izterjati prispevke
V nadaljevanju želimo preveriti, ali taka demografska gibanja ob določenih predpostavkah gospodarske rasti omogočajo preživetje bodočim upokojencem. Zavedamo se, da je tako napovedovanje ekonomske prihodnosti za obdobje 40 let zelo špekulativno, vendar nič manj od strašenja eminentnih institucij, da nam čez 40 let grozi sesutje sistema.
V drugi tabeli so finančni izračuni o tem, koliko sredstev potrebujemo za zagotavljanje pokojnin ob podobnih razmerah, kot veljajo zdaj, koliko denarja lahko zberemo z zdaj veljavnim sistemom prispevkov ter koliko moramo še dodajati iz drugih virov.
Začetni podatki v letu 2020 izhajajo iz Umarjevih napovedi (Jesenska napoved gospodarskih gibanj 2017). Od takrat je predpostavljena realna rast BDP v višini dva odstotka do leta 2030, po tem letu bi znašala 2,5 odstotka, po letu 2040 zaradi padca števila delovno aktivnih nekoliko pade. Rast je v celoti osnovana na rasti produktivnosti, ki naj bi jo zagotovila tudi realizacija Strategije razvoja Slovenije, skupaj s tehnološkim prebojem, ki se pripravlja v sodelovanju s SAZU. Navedeni so podatki po stalnih cenah iz začetka leta 2017, pokojnine se revalorizirajo z rastjo plač. V letu 2020 so predvideni večji stroški, kot izhaja iz osnovnega preračuna, ker bo do takrat še precej mlajših prejemnikov pokojnin po starem zakonu in drugih izjemah. V letu 2030 je upoštevan samo preračun po novi zakonodaji.
Ob zbiranju zbranih oziroma izračunanih podatkov o prispevkih za Zpiz sem zasledil, da obstaja velika razlika med podatki Sursa o znesku bruto plač, ki so osnova za prispevke, in na njihovi podlagi izračunanimi prispevki ter med dejansko vplačanimi, o katerih poroča Zpiz. Leta 2016 je bilo tako zbranih 516,7 milijona evrov (14 odstotkov) manj prispevkov, kot bi jih moralo biti glede na maso bruto plač. Tudi v prejšnjih letih je ta razkorak primerljivo velik. Razlika, kot je videti, nastaja zaradi neobračunanih ali celo neplačanih prispevkov. Ministrstvo za finance in ministrstvo za delo bi morali prej poslati na delo inšpekcije in s pomočjo Fursa prispevke izterjati, preden nas strašijo z belo knjigo. Če pa že obstajajo izjeme pri plačevanju prispevkov, bi jih morali ukiniti (razen oprostitev za invalide).
Dodatni viri za pokojnine
V zgornjem izračunu so upoštevani podatki na podlagi bruto plač in obstoječe prispevne stopnje. K starostnim pokojninam pa je dodanih še 25 odstotkov za druge stroške Zpiza, to so pokojnine, ki se izplačujejo mlajšim (vdovske, družinske, starševske), stroški invalidskega varstva (poleg starostnih pokojnin invalidov), stroški socialnega varstva in stroški zdravstvenega varstva upokojencev.
Iz preračunov sledi, da po začetnem primanjkljaju, ki se izniči po letu 2025, nastopi primanjkljaj pokojninske blagajne šele po letu 2034. Pokrivanje takega zmernega primanjkljaja lahko še naprej zlahka zagotavlja proračun, vendar bi bilo primerno, da se najdejo sistemski viri, kajti po letu 2050 začne primanjkljaj občutno rasti. Možnosti je več:
– prva je, da se oblikuje demografski rezervni sklad (DRS) iz vsega državnega gospodarskega premoženja. V razmerah, ko bomo že v prihodnjem letu imeli presežek proračuna in ko se dobički državnih družb napihujejo več kot šestodstotno na leto, bi bilo to premoženje prodajati (in to celo pod ceno) nespametno. Raje ga zadržimo zase in ga plemenitimo. To premoženje naj bi znašalo leta 2020 12 milijard in prinašalo pet odstotkov realnega dobička vsako leto (po srednji oceni naše vlade). Že samo z delom dobička bi DRS lahko pokrival primanjkljaj pokojninske blagajne, ki se pojavlja zdaj in ponovno začne nastajati po letu 2035;
– druga je, da se po letu 2040 najdejo dodatni viri za pokojnine, kot so povečanje prispevkov delodajalcev postopoma za enega do dva odstotka od bruto plač in uvedba plačevanja prispevkov za pokojnine od vseh dohodkov prebivalstva, tudi kapitalskih. Zdaj se od takih dohodkov plačuje dohodnina v višini 25 odstotkov, primerneje bi bilo, da se ta znesek razdeli na tri deleže, in sicer za pokojnine, zdravstvo in dohodnino.
Torej imamo na razpolago več virov za pokrivanje primanjkljajev pokojninske blagajne. S pametnim kombiniranjem vseh lahko brez odrekanj davkoplačevalcev in upokojencev dosežemo končni cilj, to je zagotoviti dovolj sredstev za dostojno preživetje starejše generacije. Sredstev je dovolj tudi za zagotavljanje dolgotrajne oskrbe starejših, za kar naj bi po predlogu ministrice Milojke Celarc Kolar že zdaj uvedli dodaten prispevek, za kar pa ni potrebe. Samo zagotoviti moramo, da se vsi predpisani prispevki za pokojninsko in invalidsko varstvo ter zdravstvo brez izjem redno plačujejo.
Iz vsega navedenega sledi, da nam ob danih predpostavkah dolgoročne realne rasti produktivnosti in BDP v višini dva odstotka oziroma 2,5 odstotka in upoštevaje Eurostatova demografska predvidevanja s povečano migracijo ter ob ukrepih za lažje zaposlovanje starejših ljudi in imigrantov uspe z zmerno pomočjo dodatnega financiranja po letu 2035 zagotavljati pokrivanje stroškov upokojencev, skupaj z dolgotrajno oskrbo, v prihodnjih 40 letih. Torej so strašenja eminentnih institucij, kot so evropska komisija, IMF, OECD in naše ministrstvo za delo in Umar, ki samo ponavljajo zgrešene trditve omenjenih, da se bo pokojninski sistem sesul in da moramo takoj ukrepati z zaostritvijo pogojev upokojevanja in drugimi restriktivnimi ukrepi, neutemeljena. Še več, vidimo, da imamo še prostor, da se pokojnine bolj približajo povprečnim plačam z revalorizacijo, ki v zadnjih letih ni bila izvajana v predpisani višini. Sosednji Avstrija in Italija ob višjem BDP namenjata za pokojnine celo okoli 15 odstotkov BDP, mi smo daleč pod temi številkami.
Prispevek je mnenje avtorja
