Tiskane izdaje
V evropski krizi je prišel trenutek, ko moramo izbrati okrevanje in obnovo Evrope ali pa njen propad in smrt. Še pred nekaj tedni so komentatorji in finančni analitiki trdili, da imamo na voljo samo še nekaj mesecev, če bi Evropo radi rešili, pred kratkim pa so vodilni politiki, ki se udeležujejo enega vrhunskega srečanja za drugim, začeli govoriti, da nam zdaj preostaja samo še nekaj dni.
Poletne krize so že od nekdaj sestavni del evropske zgodovine - pa tudi finančne zgodovine. Pravzaprav so dvajseto stoletje zaznamovale tri poletne krize, ki so vplivale na zgodovino tudi zato, ker so bili politiki takrat, ko so vzniknile, na dopustu in jih niso mogli začeti ustrezno reševati.
Tri evropske krize
Čez dve leti se bodo v Evropi spominjali stote obletnice atentata na nadvojvodo Franca Ferdinanda, ubitega 28. junija 1914, in »julijske krize«, ki mu je sledila in zaradi katere se je avgusta začela prva svetovna vojna. Trinajstega julija 1931 se je sesul nemški bančni sistem, ameriška gospodarska recesija pa je nato prerasla v veliko svetovno gospodarsko krizo. Petnajstega avgusta 1971 je ameriški predsednik Richard M. Nixon napovedal, da Združene države Amerike ne bodo več zagovarjale nespremenljive cene zlata, zato se je začelo desetletje svetovne valutne nestabilnosti.
Vsaka od teh kriz je bila povezana z enim samim najpomembnejšim vprašanjem, hkrati pa je nanjo vplivalo precej širše politično ozadje. Zaradi prepletanja glavnega vprašanja s političnimi vprašanji, skritimi v ozadju, so se vse končale katastrofalno.
Julija 1914 so diplomati poskušali omogočiti Habsburški monarhiji, da bi začela čezmejno policijsko preiskavo, ki se je po terorističnem napadu zdela neizogibna. Politični voditelji so se posvečali uveljavitvi interesov posameznih narodov.
Leta 1931 so se strokovnjaki preveč posvečali zapletenim vprašanjem, povezanim z vojno odškodnino in vojnimi dolgovi iz prve svetovne vojne ter z velikanskimi zasebnimi dolgovi. Populistična politična gibanja v mnogih državah so še vedno razmišljala o tem, kako uveljaviti interese posameznega naroda.
Leta 1971 je bilo najpomembnejše vprašanje vloga dolarja v mednarodnem monetarnem sistemu. Vendar je politike v drugih državah skrbelo tudi to, da so ZDA čedalje pomembnejša država v povojni ureditvi.
V nobeni od omenjenih kriz ne bi odpravili vseh težav, če bi rešili samo najpomembnejše vprašanje. To velja tudi za sedanje razmere.
Zapleti vladanja
V sedanji evropski krizi so različni elementi med seboj podobno povezani, vendar je za vsakega treba poiskati drugačno rešitev. Po eni strani zaradi več zapletenih fiskalnih kriz v posameznih državah in vseevropskih bančnih težav potrebujemo vsestransko in skrbno načrtovano rešitev. Po drugi strani pa moramo vedeti, da se vprašanje o načinu vladanja v Evropi - tako na državni ravni kot na ravni naddržavnih ustanov Evropske unije - čedalje bolj zapleta vse od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Najpomembnejše današnje vprašanje bi morali reševati z mehanizmom, s katerim bi prevzeli sedanji dolg in preprečili pretirano izposojanje v prihodnje. V ZDA je Alexander Hamilton leta 1790 zagovarjal ukrep, s katerim je zvezna vlada prevzela dolg zveznih držav. Vendar so se zvezne države na začetku 19. stoletja vedle zelo neodgovorno, veliko je bilo tudi bankrotov, dokler niso sprejele ustreznih zakonov ali dopolnile ustavne določbe tako, da so bile dolžne uravnotežiti svoje proračune.
Evropska unija potrebuje lasten fiskalni organ, če bi rada, da bi evropska gospodarska in denarna unija zares začela delovati. Že zdaj je pravzaprav zelo nenavadno, da carine v carinski uniji še vedno določajo posamezne države.
Najpomembnejši element Hamiltonovega predloga je bila zvezna carinska uprava. Z evropeizacijo dela davka na dodano vrednost bi lahko precej učinkoviteje ukrepali proti množičnim goljufijam, ki jih omogoča sedanji sistem. Tudi mobilnost delovne sile ne more biti popolna brez skupnih pokojnin in sistema socialne varnosti: po sedanji ureditvi je delavec, ki dela pet let v Franciji, pet let v Grčiji in pet let v Nemčiji, upravičen do več manjših ugodnosti. Zaradi krize se je število takšnih migrantov v Evropi že povečalo.
Brez podpore vseh v EU ni rešitve
Toda nobena rešitev ne bo mogla veljati za sprejemljivo, če je ne bodo podprli po vsej Evropi, tako v dolžniških kot upniških državah. Ustavno rešitev, ki med drugim vključuje omejitev dolgov, bi morala odločno podpreti tudi javnost, zlasti v dolžniških državah, kjer so se znašli v hudih političnih in gospodarskih težavah zaradi prejšnjih razsipnih vlad.
Populistični odziv so v Evropi povzročila politična vodstva s svojimi zapletenimi rešitvami, ki jim nihče več ne verjame. Povedano naravnost: strokovnjaki se morajo nehati vesti do evropskih državljanov, kakor da so ti neumni.
Evropa zato potrebuje dolgoročno rešitev z ustavnimi spremembami in novimi sporazumi, hkrati pa mora hitro odpraviti nekaj najresnejših težav. Če se ukvarjamo samo z veljavnimi sporazumi, se zdi, da vedno znova ponavljamo iste napake in ne priznavamo številnih težav, ki jih vsi zelo dobro vidijo. Zato ne moremo zameriti javnosti, če ji bo nazadnje vendarle dovolj takšnih igric.
Pomislimo na evropske krize s srečnim koncem. Šestnajstega junija 1940 je Winston Churchill predlagal francosko-britansko politično unijo, potem ko je Nemčija napadla Francijo. Desetletje zatem je zahodnonemški kancler Konrad Adenauer predlagal francosko-nemško unijo. Danes bi spet potrebovali nekaj tedanje drznosti.
Včasih so se narodi združevali zaradi vojn, kaosa in trpljenja. Je sedanja evropska kriza dovolj resna in kaotična, da bo povzročila podoben odziv? Bolj ko Evropa trpi, bolj se ljudje zavedajo, da so majhni reformni koraki popolnoma nekoristni.
***
Project Syndicate, 2012
Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na univerzi v Princetonu ter profesor zgodovine na evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
