Politika v primežu cehov

Skrbi me naivnost tistih, ki se ne sprašujejo, kdo bo plačal njihove boljše plače.  

Objavljeno
15. december 2017 10.00
Posodobljeno
15. december 2017 10.00
Marko Marinčič
Marko Marinčič

Enotni plačni sistem javnih uslužbencev, ki ta hip velja v Republiki Sloveniji, ni naravno ali metafizično dejstvo. Nastal je leta 2008 in temelji na ideji »enako plačilo za primerljivo delo«. Vendar je nastal v naglici in je poln drobnih napak. Zato se sindikati in vlada že dolgo pogajajo o nečem, kar se v žargonu imenuje »odprava plačnih anomalij«. To prebivalcu te države, ki ni seznanjen z okultnimi obredi sindikalnih pogajanj, ne pove ničesar. Še posebno, ker so se pogajanja o »anomalijah« v zadnjem času deloma sprevrgla v pogajanja o zvišanju plač. A tudi za to je odgovorna predvsem vlada, ki je oportunistično popustila zdravnikom. Ti imajo od oktobra v povprečju za pet, pogosto pa tudi za sedem razredov višje plače. Izpogajali so si tudi ugodnejše normative. Ker bodo drugi delavci v zdravstvu, ki jih večji obseg dela zadene enako kot zdravnike, morali delati več za isti denar, je razumljivo, da so zrevoltirani.

Vlada ruši zakonodajo

Vlada je z zdravniki podpisala sporazum, ki je zunaj veljavnega Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Ta namreč predvideva »orientacijska delovna mesta«, ki so vključena v kolektivno pogodbo celotnega javnega sektorja. Dogovor z zdravniki že pomeni odstop od te pogodbe, saj orientacijska delovna mesta, pri katerih je potrebno soglasje večine sindikatov, zaobide. S tem dogovorom je vlada začela anarhično rušiti veljavno zakonodajo. Verjetno je to storila, ne da bi dobro pomislila na posledice. Nanje očitno ne misli kaj dosti niti zdaj, pol leta pred volitvami.

Včasih ima tudi tisto, kar se na zunaj kaže kot popolna norost, racionalno bistvo. Minister Koprivnikar je na pogajanjih na neprestana vprašanja o proračunskih virih za višje plače vztrajno odgovarjal, da je to »problem delodajalcev«. In vendar se prav on kot predstavnik vlade pogaja o zvišanju plač, ki najbrž vsaj nekaj stane. Zdi se, da je ta konkretni minister naklonjen stihijski komercializaciji javnih storitev in prelaganju stroškov na uporabnike. Zvišanje plač (brez dodatnega denarja) očitno razume kot vzvod komercializacije. Očitno ga ne motijo niti tožbe, ki jih razna združenja zavodov uperjajo zoper državo za zagotovitev dodatnih sredstev za višje stroške dela. Upam si domnevati, da mu je kot liberalcu všeč tudi tečeristični new public management. Na moje vprašanje, zakaj je vlada zavrnila zahtevek Univerze v Ljubljani za dodatna sredstva pri odpravi anomalij, je večkrat odgovoril, da so univerze avtonomne in da bodo morale rešitev poiskati same. (Ni mi sicer znal pojasniti, zakaj potem zanje še vedno velja zakonsko zapovedana omejitev zaposlovanja iz proračunskih virov in zakaj je državna uprava v tem pogledu izjema.) Avtonomijo univerz, ki je v zadnjih letih, žal, postala sinonim za vsakovrstne zlorabe (finančne, seksualne in druge), očitno razume kot sinonim za korporativno upravljanje in komercializacijo. Velika ironija je, da ob izraziti gospodarski rasti višje plače postajajo sredstvo podobnih pritiskov, kot jih je še pred nekaj leti povzročala kriza.

Poseben predlog za posebne primere

Toda ali je vlada to politiko res zavestno izbrala? Po mojem ne. Ob podpisu sporazuma z zdravniki je očitno ravnala panično, oportunistično in brez načrta. Zato ni čudno, da se posamezne vladne stranke pred volitvami od tega dejanja (sicer previdno in vljudno) distancirajo. Ni pa gotovo, da so se iz napake res kaj naučile. Še med pogajanji z vsemi sindikati o »anomalijah« je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v medresorsko usklajevanje poslalo ločeni predlog sindikata Sviz, ki se po izrecnih zagotovilih tega sindikata ne umešča v nobeno od kategorij dogovora s konca leta 2016 in torej s t. i. anomalijami nima nobene zveze. Predlog Sviza je po zgledu zdravniškega ozko interesen: osredotočen je na nova delovna mesta učiteljev v osnovnih in srednjih šolah (učitelju, ki je razrednik, namenja celo zvišanje plače za 20 odstotkov), pri univerzah in vrtcih pa je izrazito varčen; tehničnih in administrativnih delavcev (»skupina J«) sploh ne omenja; »visokošolskemu učitelju« nameni natanko toliko, kolikor je že aprila ponudila vlada, asistentom in lektorjem pa sploh ničesar.

Ob tem predlaga nova delovna mesta »uveljavljenih« univerzitetnih docentov, izrednih in rednih profesorjev, na katera pa bi lahko posamezniki prehajali le pod strogimi pogoji in na predlog dekana. S tem Sviz uvaja novo akademsko kasto, ki bi se ji v kolektivni pogodbi še najbolj prilegala šifra »D147693 Dekanov sorodnik/prijatelj«. Predvsem pa tako delovno mesto vladi nujno ugaja, saj samo po sebi nič ne stane: če ne bo denarja, ga enostavno ne bo. In tako je tudi mišljeno. Predlog je šel na vlado mimo visokošolske in raziskovalne konference Sviza, ki je jasno zahtevala dvig plač vseh (in ne samo nekaterih) visokošolskih učiteljev za vsaj 16 odstotkov.

Anarhija in posledice

Ta cehovska ozkost izhaja iz prepričanja, da je enotnega sistema konec in da smo se znašli na sindikalno-političnem bazarju, v nekakšni bikoborski areni, kjer imajo največ besede politično najvplivnejši. Ta domneva se bo nazadnje morda izkazala za točno; morda se bodo tudi sindikati dokončno vživeli v zakonitosti prostega trga (in postali dokončno nepotrebni). Toda ta »nazadnje«, če bo do njega po zaslugi Cerarjeve vlade prišlo, bo pomenil precejšnjo anarhijo, od katere ne bodo imeli koristi ne politika ne sindikati, še najmanj pa prebivalci te države. Čisto najmanj koristi bosta imeli dve tretjini zaposlenih v tej državi, ki prejemajo plačo, nižjo od povprečne, in najbrž nimajo »na strani« prihrankov za plačevanje višjih zdravstvenih prispevkov.

Vsaj glede ene stvari lahko te ljudi potolažim: v šolah novih prispevkov ne bo. Ob vsej zameri Svizovemu fidesovstvu je treba šolskemu sindikatu priznati, da svoja pričakovanja vnaprej skrbno uglašuje s proračunsko delitvijo znotraj izobraževalnega resorja. Strategija tega sindikata je politično premišljena in morda celo boljša od Fidesove. Sviz ravna odgovorno, saj se vsaj zakulisno pogaja tudi o proračunu. Ve namreč, da mu poznejši proračunski zapleti ne bodo koristili. Mislim tudi, da ta sindikat iskreno verjame v javno in brezplačno šolstvo. Vendar ima zoprno navado, da se pogaja v škodo univerz, vrtcev, po novem pa tudi v škodo sleherne skupine, ki po naključju ne pripada učiteljskemu cehu. Ker delujem v ustanovi, ki se v veliki meri ukvarja z izobraževanjem učiteljev in je za dober položaj tega poklica živo zainteresirana, me iskreno skrbi, kaj taka ozko cehovska drža pomeni za prihodnji ugled učiteljev.

Zato se mi zdi pomembno, da je tudi skupina 28 sindikatov formulirala stavkovno zahtevo, ki se glasi: »Zagotovitev sredstev delodajalcem za povečane stroške dela.« Skrbi me naivnost tistih, ki se ne sprašujejo, kdo bo plačal njihove boljše plače. Skrbi me tudi naivnost sindikalnih voditeljev, ki ne razumejo, da višja plača ljudem ne bo nič koristila, če bodo morali plačevati višje zdravstvene prispevke in šolnine za študij na univerzah. Pred kratkim je v javnost prišla ideja, da bi moral RTV-harač plačevati vsak član gospodinjstva posebej. Zelo rad bi verjel, da je ministrstvo za kulturo to lansiralo v javnost kot groteskno parabolo ali vsaj kot nekoliko neposrečen politični gag. Bojim pa se, da je za trenutek mislilo smrtno resno.

Zahteva za vrnitev v stare tirnice

To so vsekakor politična vprašanja. Koalicijski partnerici, ki bi radi še naprej veljali za socialno občutljivi, odgovornost panično prelagata na glavno vladno stranko. To je že ta hip neprepričljivo; še bolj bo v času stavk. Vlada, ki si rešuje kožo s partikularnimi pogajanji, npr. tudi s šolskim sindikatom, ni mogla predvideti, da bo velika skupina sindikatov vendarle stopila v bran enotnega plačnega sistema. Računala je, da so sindikati enako egoistični kot združba treh političnih strank, ki ji gre samo za politično preživetje. A se je očitno zmotila. Velika skupina sindikatov zahteva, da se sistem vrne v stare tirnice. To je odgovorna in državotvorna zahteva. Neodgovorna je vlada.

 

 

 

Prof. dr. Marko Marinčič,

 

predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Politika v primežu cehov

Foto: Blaž Samec/Delo