Politiki ali državniki, uradniki ali sodniki?

V zadnjih dneh, odkar sem v Sloveniji, me spet preseneča slovenski odnos do vrednot in tudi do naše domovine. Opažam, da se toleranca do nespoštovanja prava, do kršenja temeljnih načel pravne države, demokracije in poštenosti povečuje. Posebno v zvezi s slovensko-hrvaškim sporom o arbitraži pa vidimo popolno odsotnost zavedanja in uresničevanja elementa državotvornosti.

Nespoštovanje neodvisnosti in nepristranosti sodstva

Kje je sploh bistvo spora oziroma kaj je glavni problem? Seveda je problem hrvaško prisluškovanje, ki v negotovost postavlja našo suverenost, postavlja vprašanje sosedskih odnosov, kršenja nekaterih pravnih norm. A po drugi strani so tudi v ZDA prisluškovali Merklovi in drugim politikom, uradnikom, upam, da ne sodnikom. Kot se je vprašal nek tujec: za kaj pa potem imamo te službe? A moderna družba mora z diplomacijo rešiti te spore, in če je nujno, s pravnimi postopki. Danes se v takih primerih ne začenjajo vojne, zato imamo druga sredstva. Ker pa gre za prisluškovanje državnim uradnikom in v bistvu sodnikom, bi bili sicer mogoči tudi pravni postopki. Po drugi strani pa je slovenski problem v tem sporu – in to zelo velik in odmeven – nespoštovanje neodvisnosti in nepristranosti sodstva. Načelo neodvisnosti sodstva, ki ga je prekršila država s pomočjo državne uradnice, s tem ko je med postopkom dajala navodila, kako naj sodnik v konkretni zadevi odloči, kaj naj komu reče in koga naj kaj vpraša.

Državni uradnik daje navodila odvetnikom, ki zastopajo našo državo (in ki jih plačujemo), ne pa sodnikom, ne arbitrom. Kot če bi državni uradnik slovenskim sodnikom naročal, kako naj odločijo v konkretni zadevi, v katerem je tožena Slovenija – ali če banaliziram, če bi v sodni zadevi Janković ali Janša uradniki dajali navodila sodnikom. Ali če bi uradnik iz kabineta Merklove poklical na Sodišče EU in sodniku nalagal, kako naj odloči v tožbi proti Nemčiji. To je temeljna in absolutna kršitev načela neodvisnosti sodstva oziroma arbitraže. Tujci se sprašujejo, ali so to načela slovenske pravne države in delovanja sodstva.

Sodnik ni državni uradnik

Sodnik – in tudi arbiter – ni državni uradnik, ki je podrejen navodilom nadrejenega. Po drugi strani pa je naš arbiter, ki se prav tako s stranko v postopku neposredno (zasebno) dogovarja o svoji odločitvi. Sodnik, tudi arbiter mora biti nepristranski. Zato bi moral odložiti telefon in poudariti, da je dobil vse dokazno gradivo, ki ga bo skrbno prebral, proučil in se pripravil na odločanje, vprašanja pa postavljal na obravnavi.

Kako vzgajamo naše študente, ki bi morali ta načela sprejeti kot osnovna načela vsakega pravnika? Ne da profesorji študente opozarjajo, naj ne kritizirajo sodnih postopkov – obratno, študenti bi morali postopke kritično analizirati skupaj s profesorji, kot se to dela v tujini. Študentom se mora vcepiti osnovna načela pravne države (ki nam mora biti kot vsakodnevni kruh in voda) in demokracije, kamor sodi tudi neodvisnost in nepristranskost sodstva.

Ne želim in ne morem biti arbiter

In da ne bo komentarja, da se oglašam, ker me zanima funkcija arbitra. Sama arbiter ne želim in ne morem biti. Ne morem, ker sem se negativno izrazila o arbitražnem sporazumu (in mi je takratna vlada celo zagrozila z odpoklicem s položaja generalne pravobranilke – kar je bil poseg v neodvisnost luksemburškega sodišča, saj nisem bila odgovorna slovenski vladi!). Od arbitra se zahteva tudi taka neodvisnost in nepristranskost. Nočem pa, ker še vedno mislim, da bi Slovenija morala svoje izhodišče o reševanju sporov s Hrvaško izkoristiti pred pristopom Hrvaške k EU. Tam bi Slovenija lahko postavljala pogoje tako v zvezi s Piranskim zalivom kot glede Ljubljanske banke. V arbitražnem sporazumu smo se zavezali, da Hrvaški pustimo pot v EU. In kaj se je v tem sporazumu zavezala Hrvaška glede Slovenije? To so bile moje takratne kritike. Tako pa izgubljamo kamenček za kamenčkom, ne le konkretnih sporov, tudi ugled države. Sama to spremljam iz tujine in sem objektivna, čeprav zaradi ljubezni do domovine včasih zato tudi prizadeta. In oglašam se ponovno zato, ker imam domovino v srcu in da me moj sin v prihodnosti ne bo spraševal, zakaj sem bila takrat tiho.

Minister, ki je pred meseci posredno komentiral možen izid arbitraže, je že takrat izzval nerazumevanje pravnikov. Kako lahko politik ve oziroma ima informacije, kako bo sodišče odločilo? Politik lahko upa, kako bo sodišče odločilo: ker verjame v dokaze, ker je izbral najboljše odvetnike ...

In če smo pri državotvornosti: kaj se dogaja z državo, ko v času ene največjih mednarodnih kriz oziroma mednarodne blamaže in grožnje nerešitve mejnega spora zunanji minister ostaja na dopustu, predsednik države pa se ukvarja s košnjo trave na kmetiji? Seveda imam vse spoštovanje in simpatijo do tega dela. A treba je ločiti, kaj dela javno všečni politik in kaj dela državnik. Državnik bi izrazil svoje stališče, dal neko odločnost, stabilnost in zaupanje državljanom v državne institucije in pokončno držo do Hrvaške in mednarodne skupnosti v tako kritičnem trenutku.

Sicer pa: ali imajo vladajoči oziroma politične strukture scenarij B?



––––––

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.

Prof. dr. Verica Trstenjak, Univerza Dunaj in Inštitut Maxa Plancka v Luxembourgu