Tiskane izdaje
Kakšno je naše zdravstvo? Dobro? Slabo? Moja ocena je, da se stanje za bolnike vztrajno slabša! Čakalne vrste so daljše, do storitev pridemo vse težje, sistema, ki bi zagotavljal varnost in kakovost, kljub akreditacijam nimamo! Kakovost zdravstvene storitve in varnost bolnika pri nas sta odvisni od zdravnika posameznika, ki se mu zaupamo, ne od sistema! Za takšno stanje smo odgovorni vsi!
V zdravstvu se kopičijo organizacijski problemi, ki jih politika ne jemlje resno. Nasprotno. Ministrica celo izjavi, da smo z bistveno manj denarja, ki ga namenjamo zdravstvu v Sloveniji, boljši od naših sosedov Avstrijcev?! Ministrstvo navaja, kaj vse je že narejeno. Za zdaj še nič takšnega, kar bi občutili bolniki. Tudi gradnja urgenc, ki mora biti končana do konca leta, je delo predhodnikov. In ne pozabimo! Za zdaj so narejeni le zidovi! Zakonodaja, ki jo obljublja ministrica, je nujna. Obljubljalo in pripravljalo jo je že več prejšnjih vlad. Žal samo pripravilo, v parlamentarno proceduro ni prišla, kaj šele da bi bila sprejeta! To pa zato, ker nikdar za predlaganimi spremembami ni stala celotna vlada oziroma predsednik vlade. Stroka, po drugi strani, ob nekaterih zelo resnih in argumentiranih opozorilih, ki nam jih sporoča, včasih prav tako ne more mimo svojega interesa in ne ravna skladno z zahtevami profesionalnosti, kar pomeni strokovno odgovorno, odkrito in predvsem pošteno ravnanje do javnosti. Sicer pa si lahko vsak izmed bralcev primerjave med rezultati delovanja zdravstva ogleda na spletni strani OECD oziroma pod naslovom: Health at a Glance 2015 - OECD Indicators. Pri tem se lahko zamislimo nad verodostojnostjo in kompetencami gospe ministrice. Kdaj bomo končali zavajati ljudi s frazami in začeli upoštevati argumente, začeli sodelovati in iskati rešitve, dobre za ljudi, in ne rešitve, všečne politiki in ugodne za ceh?
In zdaj k problemu pomanjkanja anesteziologov. Dejstvo je, da anesteziologi v UKC Maribor delujejo v povsem nemogočih razmerah. Brez dvoma so ob sedanjem načinu dela utrujeni in izčrpani. Takšen način dela ne more biti varen! Prav bi bilo, da bi se raziskalo, kje so razlogi za stanje, ki se ni moglo zgoditi nenadoma! Potrebe po posameznih specializantih javljajo izvajalci zdravstvene dejavnosti (bolnišnice, zdravstveni domovi). Zdravniška zbornica glede na nujnost in potrebe to usklajuje med razpoložljivimi mesti za specializacijo in željami mladih zdravnikov. Za nekatere specializacije je več zanimanja kot za druge. Dogaja se, da ob nezaposlenih zdravnikih ostanejo mesta za posamezne manj privlačne specializacije nezasedena! Zakaj? Kako je to mogoče? Zakaj tega ne moremo urediti z stimulativnimi ukrepi in priskrbimo ustrezne specialiste tudi za manj privlačna, ruralna področja in manj privlačne specializacije? Po drugi strani je res, da pomanjkanja zdravnikov specialistov izpred nekaj let ni mogoče zapolniti v kratkem času. Pri tem imamo zdaj še Zujf, ki linearno omejuje zaposlovanje. Morda je upravičeno tudi vprašanje, ali je pri vsem tem stroka povsem nedolžna? Kakorkoli, posledice so tu.
Za probleme pomanjkanja kadra na področju anesteziologije vemo že dolgo časa. V zdravstvu sem delal 42 let in odkar pomnim, je bilo anesteziologov vedno premalo. Pred leti to ni bila popularna specializacija. Stanje je zdaj bistveno drugačno in anesteziologi imajo v bolnišnicah izjemno pomembno vlogo. Poleg osnovnega dela prevzemajo delo v intenzivnih oddelkih, delajo v protibolečinskih ambulantah. Narasel je ugled, narasle so potrebe. Število anesteziologov je ozko grlo v delovanju bolnišnic, še posebej operativnih programov. Tako kot pri nas imajo tudi v svetu enake težave s stalnim pomanjkanjem specialistov anesteziologov. Poznane so rešitve. V številnih državah EU, ZDA in zdaj tudi v Kanadi že lata pomanjkanje rešujejo s tem, da ob specializantih anesteziologije delajo posebej izbrane in izobražene medicinske sestre pod nadzorom specialistov! O razlogih, zakaj se pri nas stroka in politika ne odločita za tak način dela, lahko ugibam. Resnici na ljubo je treba pripomniti, da v svetu o tem niso enotnega mnenja. V ozadju so takšni ali drugačni interesi. Analize opravljenega dela (več kot 30 milijonov anestezij, opravljenih s posebej izurjenimi medicinskimi sestrami) govorijo same zase! Analize incidentov v operacijskih dvoranah (tudi študija na Harvardu) kažejo na to, da incidenti med postopkom anestezije niso povezani s stopnjo izobrazbe, pač pa se pojavljajo zaradi slabe pozornosti, slabega sodelovanja tima in slabe organizacije dela! Upam si trditi, da pri nas šepamo prav pri teh elementih, kljub temu da delajo samo zdravniki. Ali smo pri nas, ob vsem kar se nam dogaja v zadnjem času, sposobni postaviti sistem, ki bo deloval brezhibno v pogledu vsega naštetega, kar je potrebno za kakovostno in varno delo? Bojim se, da za zdaj ne.
Sicer smo se zaradi stalnega problema pomanjkanja anesteziologov že tudi pri nas, pred nekaj leti z vodstvom katedre za anesteziologijo in stroko, dogovorili za postopno uvedbo diplomiranih medicinskih sester v odgovornejše delo, v okviru anestezijskega tima, seveda ob nadzoru zdravnika specialista. Žal je ob upokojitvi vodje katedre vse padlo v vodo. Anestezisti so v nadaljevanju ponovno, tako kot že pred tem, vztrajali, da je način dela, pri katerem bi del nalog prepuščali medicinskim sestram, za nas nesprejemljiv! Vse je ostalo po starem. Komu to ustreza?
Pri tem je nujno treba omeniti še eno zelo pomembno dejstvo! Brez dvoma je delo, ko mora zdravnik specialist nadzorovati sočasno več bolnikov na operacijskih mizah in je zanje odgovoren, izjemno zahtevno. V okviru razmišljanja o drugačni organizaciji dela bi morali takoj uvesti drugačen način nagrajevanja. Problem je, kako to rešiti v sistemu kolektivne pogodbe in uravnilovke! Fides si sicer v izjavah prizadeva za ukinitev koalicijske pogodbe. Vendar kako to rešiti, ko je v naših, zdravniških glavah močno zakoreninjena miselnost, da »sem najboljši« in bi se mi ob slabšem plačilu od kolega »delala krivica«! Tako smo se naučili in razmišljamo starejši. Nismo vajeni in ne dopuščamo razmišljanja, da bi nas kdo od nadrejenih ocenil slabše, s čimer bi prejeli tudi slabšo plačo. Tu nam kolektivna pogodba pride prav, vsak izmed nas pa si lahko pomaga z raznimi, tudi podjemnimi pogodbami.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
