Tiskane izdaje
Slovenska javna uprava se v teh dneh ponovno spopada z enormnimi varčevalnimi pritiski. Sedanja vlada, kljub drugačni predvolilni napovedi, nadaljuje »interventne« ukrepe, kot so jih pred njo določile vse predhodne vlade od leta 2010, ne glede na politično barvo. Zdi se, da hoče vlada v želji po varčevanju brez vizije in političnega poguma, ki je nujen tudi za pogajanje s sindikati, zgolj podaljševati domnevno »začasne« oziroma »interventne« ukrepe. V želji po krpanju proračunske luknje (ki je niso ustvarili javni uslužbenci, ampak nenasitne ekonomske, gospodarske in politične elite) deluje v slogu povprečnega računovodje, ki je – v želji po zmanjševanju odhodkov – iz bilanc sposoben razbrati le najvišje postavke ter jih klestiti brez zavedanja in razmisleka o vsebinskem ozadju. Nedopustno je, da se takšne ukrepe vsako leto brez razmisleka podaljšuje, saj se razgrajuje karierni sistem javnih uslužbencev, breme varčevanja nepravično razporeja pretežno na mlade in onemogoča pomlajevanje javne uprave, kar v temeljih uničuje uradniški sistem, kakršen je bil – predvsem pod pritiski tujine – uveden leta 2002 ob vstopanju Slovenije v evroatlantske integracije.
Popolnoma zmoten je tudi vtis, ki se je ustvaril v javnosti, da je javna uprava v Sloveniji preobsežna. Raziskave dokazujejo prav nasprotno. Slovenija je po deležu zaposlenih v dejavnosti javnega sektorja glede na skupaj zaposlene, kot tudi po številu javnih uslužbencev na 1000 prebivalcev v spodnji tretjini evropskih držav. Več zaposlenih v javnem sektorju (glede na obseg prebivalstva in obseg aktivne delovne sile) imajo vse evropske države, ki jih v Sloveniji štejemo za visoko učinkovite, kot so Nemčija, Nizozemska, Švedska, Francija, Danska, Finska itd. (Mednarodna primerjava zaposlenosti v javnem sektorju, MJU 2010).
Vlada bi morala krizo izrabiti kot priložnost za temeljito prenovo sistema javne uprave, kar bi povečalo tudi učinkovitost nepogrešljivih storitev javnega sektorja. Prenovo sistema pa je mogoče izvesti tudi brez povečevanja proračunskih izdatkov oziroma s prerazporeditvijo sredstev.
Skrajni čas je, da se politične elite zavejo, da se je v preteklih letih v javni upravi varčevalo na podlagi razgrajevanja sistema. Če hočemo vsaj ohraniti sedanjo učinkovitost javne uprave oziroma si zadati ambiciozni cilj o povečanju učinkovitosti le-te, se je treba lotiti nujnih sistemskih reform in prednostno:
⚫ Sprostiti zaposlovanje v javnem sektorju. Z drastično omejitvijo zaposlovanja se že več let sistematično onemogoča pomlajevanje javne uprave in zaposlovanje večinoma mladih, ki na preostale zaposlene izvajajo nepogrešljiv pozitiven konkurenčni pritisk, hkrati pa pomenijo prihodnost vsake organizacije. Populacija javnih uslužbencev se skrb vzbujajoče stara, kar potrjuje podatek, da se je število državnih uslužbencev v civilnem delu, starih do 30 let, samo od konca leta 2010 do konca leta 2013 – torej v zgolj treh letih – znižalo za več kot 62 odstotkov (s 1310 na 494). Samo v državni upravi se je število zaposlenih od konca leta 2009 do konca leta 2013 zmanjšalo za skoraj devet odstotkov (za okoli 3000 oseb), medtem ko je obseg dela ostal enak. V nekaterih delih javne uprave (predvsem v državni upravi) se tistih, ki zapustijo sistem, praviloma ne nadomešča (občasno se zaposli le koga prek političnih povezav), kar med drugim tudi onemogoča prenos znanja s starejše generacije na mlajše sodelavce.
⚫ Spet vzpostaviti in temeljito prenoviti (a.) sistem rednega napredovanja na podlagi sistema letnega ocenjevanja ter (b.) sistem nagrajevanja delovne uspešnosti. Večletna zamrznitev sistema rednega napredovanja je resno ogrozila karierni sistem in breme varčevanja nepravično porazdelila na mlajše zaposlene, saj so starejši zaposleni (ki jih večinoma predstavljajo sindikati) večinoma dosegli najvišje mogoče nazive v svoji sistemizaciji. Da je treba sistem letnega ocenjevanja temeljito prenoviti dokazuje tudi podatek, da je bilo leta 2013 v državni upravi kar 69 odstotkov zaposlenih ocenjenih z najboljšo mogočo oceno »odlično« (na pet stopenjski lestvici), pri čemer so odstopali zaposleni na ministrstvu za zunanje zadeve, ki so bili v kar 96 odstotkih ocenjeni odlično.
⚫ Povečati samostojnost in politično neodvisnosti vodstvenih delavcev v javni upravi ob večji vlogi uradniškega sveta pri njihovem imenovanju. Po številnih kazalnikih so vodilni uslužbenci v javni upravi preveč podvrženi političnemu vplivu, kar pomeni, da merilo izbora za najodgovornejša mesta predvsem ni kompetentnost, ampak politična kompatibilnost. Z relativno majhnimi posegi v zakonodajo je takšen sistem mogoče spremeniti, kar pa je tudi nujno, če hočemo povečati kompetentnost in učinkovitost javne uprave.
Če v sedanjem relativno težkem proračunskem položaju hočemo zagotoviti javnofinančno vzdržnost ukrepov, je edina možnost, ki ne posega v sistem javne uprave in breme varčevanja relativno pravično prerazporedi na vse zaposlene v javni upravi, da se za določen odstotek linearno zmanjša plače vsem javnim uslužbencem, seveda z upoštevanjem socialnega korektiva za najslabše plačane kategorije. Vlada za zagotovitev tega verjetno ne bo mogla slediti volji sindikatov, ki zagovarjajo predvsem pravice in privilegije svojega članstva, ne pa sistema kot celote, ki bo zmogel tako politiki kot državljanom zagotoviti najvišjo mogočo raven storitev. Za spremembo vsakega sistema je vedno treba imeti vizijo, s katero sta povezana volja in pogum za njeno uresničitev.
––––––
Mag. Marko Čehovin, politolog, magister znanosti iz menedžmenta neprofitnih organizacij in državni uradnik
Dr. Miro Haček, redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani
