Tiskane izdaje
Ni več dvoma, da bo mednarodna koalicija pod vodstvom ZDA v nekaj dneh sprožila napad na vojsko predsednika Bašarja al Asada. Celoten politični scenarij se bliskovito uresničuje v smeri, ki to potrjuje. Strahotam državljanskega spopada v Siriji, z uporabo legalnih in nelegalnih morilskih sredstev, se približuje grozovit napad z najsodobnejšimi sredstvi vojaškega pomora. Pri tej odločitvi so pozabljeni mednarodno spoznane napake, ki so se zgodile z nezakonitim napadom na Irak, posledice vojne v Afganistanu in enako dvomljiv rezultat vojaškega posega v Libiji. Opravičilo: uporaba nezakonitega orožja. Pri tem pa ni mogoče zakriti drugih dejstev, poleg prepričevanja sveta, da gre za napad v imenu humanizma in za kaznovanje zločincev.
Spopadi za geostrateško premoč in ekonomski vpliv
Veliko vojn v zgodovini je bilo spočetih z zlaganim utemeljevanjem, ob številnih žrtvah in materialnem uničenju, zlasti pa brez realnega premisleka o posledicah. Takšne vojne so bile vse zgoraj naštete. Njihovi cilji niso bili zgolj humanizem, obramba človekovih pravic in življenja civilistov pred samovoljo oblastnikov, ampak zlasti ohranjanje geostrateške premoči in ekonomskega vpliva. Bližnji vzhod s svojim energijskim bogastvom je vse bolj izrazito območje interesnega (vojaškega) spopada med ZDA (s sodelovanjem Evropske unije) in Rusijo, prisotna pa je tudi Kitajska. Energijska odvisnost od bližnjevzhodnega naftnega bazena ima še vedno primarni pomen za vse navedene in druge zahodne države. Nekdanja politika »neuvrščenosti« Sirije med obema blokoma se je ob procesu državljanske vojne preveč nagnila na stran Rusije in Kitajske, kar je pomemben vzrok za napoved vojaškega posredovanja.
Strateška ocena, da bi se z zlomom na začetku upora sekularnih, zdaj pa vse bolj militantnih muslimanskih upornikov zločinska sirska oblast preveč okrepila, postaja vse bolj razpoznavno temeljno vodilo načrtovanega napada.
Okrepljeni, avtoritarni in krvavi Asadov režim bi v povezavi s sosednjim Libanonom, Hezbolahom in Hamasom lahko ogrozil ali vsaj povečal možnost vojaškega spopada z Izraelom (prebivalstvo se masovno opremlja s protivojnimi zaščitnimi sredstvi), saj še vedno nezakonito okupira sirsko planoto Golan. Okrepil bi tudi Hamas v Gazi in premešal zamišljeni scenarij mirovnih pogajanj med Palestinci (PLO) in Izraelci, ki ima za cilj legalno pripojiti del palestinskih ozemelj.
Potreba po padcu Asadovega režima pa je najizrazitejša v razmerju do Irana. Te velike države se ne boji le Izrael (najpomembnejši zaveznik ZDA na Bližnjem vzhodu), ki je še pred časom napovedoval napad na njegove naprave za bogatenje urana (zaskrbljen zaradi nevarnosti izravnave moči v atomski oborožitvi). Dobro je znana tudi podpora Irana sirskemu režimu (v zadnjih dveh letih pomoč v orožju, denarju in celo s pripadniki iranske revolucionarne garde).
Iran, Sirija in Hezbolah so tudi nevarnost za Saudsko Arabijo in druge sunitske (šiitom nasprotne) države v tej regiji. Vsekakor pa lahko vojaški poseg v Siriji povzroči pospešeno usmeritev Irana h graditvi atomske oborožitve, s posledico še večje razširitve vojnih spopadov na Bližnjem vzhodu.
Od verbalnih obsodb
Upor, v katerem je bilo ubitih več kot 100.000 civilistov, na milijone pa je bilo tudi beguncev in ranjenih, je mednarodna skupnost obsojala zgolj verbalno z zahtevo, da Asad mora odstopiti. Šele v zadnjem času, ko režimska vojska ponovno zaseda osvobojena mesta in območja, ZDA skupaj s podporniki sporočajo, da je napad na Sirijo nujna kaznovalna akcija zaradi uporabe nezakonitega sredstva za množično uničevanje. Pri tem nikakor nista sporni zločinskost uporabe bojnega strupa in njegova dejanska uporaba. Prav tako ni sporno, da mednarodna skupnost ne sme dovoliti gnusnih pomorov nasprotnikov (civilistov ali upornikov) oblastniških samodržcev. Sporno je le, da ni dovolj jasno dognano, kdo je bil nosilec tega množičnega umora.
Storilec politično določen?
Od kod dvom o tem vprašanju? Iz javnih medijev je znano, da je Ake Sellstrom, vodja inšpektorjev ZN za preiskavo domnevne uporabe kemičnega orožja v Siriji, dobil mandat, da preišče kraj tega zločina in OZN sporoči resnico. Inšpektorji ZN pa nimajo pooblastila ugotavljati, katera stran je bila odgovorna za to zločinsko dejanje.
Po vseh lažeh, ki smo jim bili priča za opravičevanje začetka agresije na Irak (v kateri je slepo s podpisom vilnuške izjave in tremi vojaki Slovenske vojske sodelovala tudi Slovenija), je nerazumljivo, da so inšpektorji pooblaščeni, da ugotovijo zgolj dejstva, ki jih iz televizijskih poročil pozna ves svet. Podobe ubitih otrok in drugih civilistov ter enaki simptomi obolelosti pri drugih prizadetih in preživelih ne potrebujejo dodatnega ugotavljanja.
Vsekakor pa ni mogoče vnaprej za to dejanje obsoditi zgolj ene strani, o kateri je znano, da ima taka kemična sredstva. Iz preteklih obvestil izhaja, da so spopadi potekali tudi na območjih, na katerih sirska vojska predvidoma skladišči bojne strupe. Ali ni že to zadostna podlaga za dvom, ki pred vojaškim napadom zahteva jasno ugotovitev, kdo je storil ta zločin.
Vse navedeno nas napeljuje k sklepu, da je storilec politično že določen. Poročilo inšpektorjev ZN pa bo dokaz o njegovem zločinskem dejanju. Tako namreč potekata dosedanja politična razprava in opravičevanje vojaškega napada na sirsko vojsko. Predsednik ZDA Barack Obama, britanski premier David Cameron in zunanji ministri Nemčije, Francije in Turčije enotno ocenjujejo, brez javnosti znanih dokazov, da je odgovornost za uporabo prepovedanega vojnega sredstva na strani Asada in njegove vojske in da je takšen zločin treba kaznovati.
Prepričan sem, da bi varnostni svet Združenih narodov ob jasnem dokazu, kdo je nosilec, zmogel enotno stališče do potrebnih ukrepov zoper režim, ki si za ohranjanje oblasti lasti pravico do uporabe prepovedanega strupa. V tem primeru tudi Rusija in Kitajska ne bi imeli nikakršne moralne podlage, da z vetom v VS ZN nasprotujeta mednarodni kaznovalni akciji. Tako pa ostaja dvom, ki ga politiki nadomeščajo z govori o morali in humanizmu.
Mednarodna skupnost razdeljena
Mednarodna skupnost, ne le ZDA, Rusija in Kitajska, je glede potrebnega ukrepanja razdeljena. Razdeljena je tudi Evropska unija, čeprav dve njeni pomembni članici sledita usmeritvam ZDA. Vse kaže, da so interesi razpoznani, človeška življenja, kot posledica vojaškega napada, pa bodo njihova kolateralna škoda. Prav zato niti v OZN niti v zvezi Nato ni enotnosti, ki bi omogočala skupno dogovorjeno ukrepanje.
Po izkušnji vojne v Iraku mnoge države zahtevajo za vojaški napad pooblastilo varnostnega sveta ZN. Tega zaradi nasprotovanja Rusije in Kitajske ni mogoče doseči. Zato so se ZDA, ki jim najodločneje sledita Francija in Turčija, odločile za vojaški poseg brez mandata ZN.
O tem, ali je ta potreben za posredovanje, si tudi druge države niso edine. Zahteva po mandatu ZN je povzročila celo prekinitev stalnice v politiki Velike Britanije, ki je vedno sledila zunanjepolitičnim akcijam ZDA. Njena vlada, ki je tudi tokrat napovedala svojo podporo in udeležbo, je doživela odločen NE v lastnem parlamentu.
To je zelo neprijetno presenetilo ZDA. Stališče Britanije bi lahko vplivalo tudi na dosedanjo načelno podporo Nemčije. Razen ZDA, Francije in Turčije države nočejo ponovitve iraške izkušnje, ki je pretresla celotno mednarodno skupnost. Kljub tem pomislekom ZDA vztrajajo pri odločitvi, da tudi brez mandata ZN opravijo ta poseg in z njim preprečijo nadaljevanje poboja civilistov v tej državi.
Takšno politiko ZDA pa poleg visokozvenečega cilja narekujeta njen geostrateški interes v tem delu sveta ter vloga najmočnejše vojaške sile na svetu, ki jo lahko ohranja le s kaznovanjem svojih nasprotnikov. V zaostrenih gospodarskih razmerah tudi Francija vse bolj poudarjeno kaže svojo vojaško moč (po Libiji in Maliju bi brez pomislekov pomagala ustaviti pohod režimske strani v Siriji).
Udeležba Turčije v vojni proti sirski koaliciji pa je v celoti razumljiva (neposredno ogrožena zaradi državljanske vojne v Siriji poskuša tudi okrepiti svoj oslabljeni vpliv v muslimanskem svetu). V tej zvezi je zanimiv tudi obrat, ki se kaže v primerjavi koalicije za napad na Irak (Francija in Nemčija tedaj odločni nasprotnici) in v sestavi koalicije za napad na Sirijo.
Ob vsem povedanem je razumno in pohvale vredno jasno stališče našega ministra za zunanje zadeve Karla Erjavca, ki je dejal, da Slovenija obžaluje, da se ne najde politična rešitev za izhod iz krize v okviru varnostnega sveta ZN. V tej smeri bi morala naša država nadaljevati svoja prizadevanja v Evropski uniji in bližnji posvet zunanjih ministrov članic o primernosti vojaškega posega v Siriji izkoristiti za zahtevo po ponovnem premisleku.
Naj za konec izrazim mnenje, da bo ob resnih pripravah za vojaško posredovanje sirski režim prisiljen pokazati pripravljenost za pogajanja. Zato je zahteva po obnovi predloga za sklic mednarodne mirovne konference za Sirijo, brez predhodnih pogojevanj, edina prava rešitev.
Mednarodna skupnost mora znati umiriti bobnenje bojnih bobnov (tudi takrat, ko so skladišča orožja spet prepolna) in se zavedati, da bodo znova žrtvovana nedolžna človeška življenja. Rakete in bombe, ki se napovedujejo nad Sirijo, ne bodo spraševale ljudi o njihovih priimkih in imenih.
––––––
Peter Toš je nekdanji veleposlanik RS v Izraelu.
