Tiskane izdaje
Politične sile, ki zagovarjajo neodvisnost, so razglasile, da bodo za izvedbo plebiscita septembra 2017 uporabile institucije katalonske regionalne vlade (generalitat). Predlog je še korak več na brezplodni poti, na katero so se podali pred štirimi leti, ko se je takratni predsednik Artur Mas odločil (in zlorabil svojo moč) uporabiti vsa sredstva, da bi izsilil ustanovitev nove države. Podvig je bil od začetka neuresničljiv, vendar nobena družba ne ostane ravnodušna, še posebno v času krize, do vabljivega poziva k novemu začetku. Na srečo sta katalonska in španska družba pokazali zrelost in se jima je praviloma uspelo upreti pritiskom in razdiralni politiki generalitata, ki je, kot se zdi, nehal služiti interesom prebivalstva, gotovo pa je pozabil pomen besede pluralizem.
Odcepitev je neizvedljiva
Gibanje za neodvisnost torej neizprosno vztraja pri svojem. Namesto da bi se odprlo možnosti, da so doseženi pravični in smiselni dogovori, raje zapravlja energijo vseh nas in ohranja plamen nekega procesa, ki ga nosi na plečih aktivna in vztrajna manjšina – sicer obsežna, vendar še vedno manjšina.
Glede na tako vztrajnost je moja naloga in dolžnost spet zatrditi, da je odcepitev neizvedljiva. Najprej s pravnega vidika. Ni demokratične ustave na svetu, ki bi priznala pravico do samoodločbe (razen Etiopije in Svetega Krištofa ter Nevisa, dveh otokov v Antilih, ki sestavljata državo). Evropska unija, ki v svojih pogodbah predvideva izstop držav članic, ne priznava možnosti, da bi posamezna regija postala suverena država in avtomatično polnopravna članica organizacije.
Ob brexitu ugotavljamo, da je predpise skupnosti treba izpolnjevati brez političnih bližnjic in pravnih sanjarjenj. V mednarodnem pravu sprejeta doktrina v obdobju miru pravi, da so pravila OZN o samoodločbi namenjena zgolj situacijam v kolonijah in resnim kršitvam temeljnih pravic, kar pa ne velja za demokratično državo s sledmi federalizma, kakršna je Španija.
Vse to osamosvojitvena gibanja vedo, vendar sanjarijo o iredentističnih scenarijih, v katerih sila dogodkov preseže bregove ustavnega, evropskega in mednarodnega prava. Žal vas moram tudi v tem razočarati. Španija je utrjena demokracija z nedvomno močnimi institucijami. Kot je rekel španski socialist, minister za notranje zadeve: Tisti, ki izzove državo, izgubi. Španija ni ZSSR ali umirajoča Jugoslavija. Prav nasprotno: je pomembna in zavezana članica Združenih narodov, Nata, Ovseja in Sveta Evrope, podpisnica najpomembnejših pogodb mednarodnega prava in človekovih pravic; na kratko, je cenjena država, in, drznil bi si trditi, po vsem svetu priljubljena. Nobena država mednarodne skupnosti, ne majhna ne velika, ki sama po sebi nasprotuje odcepitvi, ne bo naklonjena priznanju neodvisne države Katalonije.
Nemoralno ločevanje
Vendar ne smemo ostati samo pri pravnem vidiku. Poudariti je treba tudi pomanjkanje tega, čemur bi lahko rekli demokratična moralnost projekta, ki so ga sprožili borci za neodvisnost. Težko je sprejeti, da vse temelji na ponavljanju nelegalnih posvetovalnih referendumov in regionalnih volitev, dokler predlagatelji ne bi dosegli pričakovanega rezultata. V 21. stoletju, ko se vse demokratične debate vrtijo okoli tega, kako zagotoviti vključevanje razlik, ni moralno sprejemljivo, da se v Kataloniji razpravlja o tem, kako politično ločiti prebivalce glede na njihovo kulturo, jezik ali nacionalni občutek. Kot je ob številnih priložnostih povedal moj kolega, minister za zunanje zadeve Kanade, véliki federalist Stéphane Dion, je odcepitev v demokraciji anomalija, saj nas prisili, da se odločimo, kateri naši kolegi, prijatelji in sorodniki bodo postali tujci in kateri bodo še naprej del naše politične skupnosti. Nobena družba si ne zasluži tovrstnega prevrata.
Torej če bo kateri koli organ generalitata vztrajal pri ponovitvi te poti, bo vlada Španije ukrepala, vedoč, da ima na svoji strani ne le pravno podlago, temveč tudi demokratično moralnost, na kateri zakoni temeljijo. Španija je nedeljiva, demokratična skupnost, ki dovoli uveljavljati pravice na enak način in ustvarjati potrebne priložnosti, da imajo vsi njeni državljani lahko življenjski standard, primerljiv družbam v bližnjih državah. Nobena na novo ustanovljena stranka, institucija, noben na novo formiran organ ne more imeti suverenosti, ki je bila dodeljena španskemu narodu v ustavi. Nobenemu Špancu ne bodo odvzete pravice do državljanstva v Kataloniji in noben Katalonec ne bo nehal biti državljan celotnega španskega ozemlja.
Vendar pa leta 2017 ne bi smeli ponavljati sporov, napetosti in frustracij, ki jih kopičimo že od leta 2014. Zato začnimo nov dialog. Španska vlada bo, takoj ko bo oblikovana in ne glede na njeno sestavo, ostala odprta za dialog o tistih vprašanjih, ki lahko privedejo do dogovora in praktičnih zaključkov za katalonsko in skupno špansko družbo. Toda za to, da se lahko vzpostavi nov dialog, je nujno, da vlada generalitat upošteva ustavo iz leta 1978, na podlagi katere sta Katalonija in celotna Španija doživeli največji razcvet v svoji zgodovini. Spomnimo se na misli Salvadorja Espriuja, ki nagovarjajo k vljudnemu in srčnemu razumevanju: »Fes que siguin segurs els ponts del diàleg / i mira de comprendre i estimar / les raons i les parles diverses dels teus fills«. (Poskrbite za varnost mostov dialoga / ter poskusite razumeti in ljubiti / različne misli in jezike svojih otrok.)
Članek je bil objavljen v časniku ABC 13. oktobra.
***
José Manuel García-Margallo je španski minister za zunanje zadeve in sodelovanje.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
