Tiskane izdaje
Povsem na kratko povzete ugotovitve državnega sveta z dne 26. septembra 2017 razkrivajo jedro zavrženja novega predloga zakona o kazenskem postopku (ZKP). Največjo težavo vidijo svetniki v ukinitvi sodne preiskave, ki jo nadomešča policijsko-tožilska. Sodna preiskava naj bi bila nujna, namenjena spoznavnemu procesu, ki daje informacije tožilstvu in obrambi, v njej se prečistijo dokazni predlogi; preiskovalni sodnik je neodvisen, porok poštenega sojenja; doslej se je v sodnih preiskavah razčistilo veliko stvari, s katerimi se na glavni obravnavi niso več ukvarjali; preiskovalni sodnik je razčiščeval vprašanja tudi v korist obdolženca, zato so lahko premoženjsko šibki imeli bolj uravnotežen (pravičnejši) postopek.
Državni svet v zahtevi sicer upravičeno opozarja na določene nedodelanosti zakonskega predloga, predvsem v zvezi z omejevanjem pravice obdolžencev po aktivni udeležbi med preiskavo, a so ugotovitve v povezavi s ključnim očitkom nujnosti sodne preiskave (namesto tožilske) zgrešene.
Sistemsko ustvarjene razmere za siromašenje
Koncept kazenskega prava, zasnovanega na sodni preiskavi, je relikt preteklosti. Zadeva je popolnoma primerljiva z ukinitvijo nekdanje Službe družbenega knjigovodstva (SDK), ki je skrbela za dostopnost ažurnih podatkov s področja finančnega poslovanja večjih gospodarskih subjektov, po ukinitvi katere so se razrasli gospodarska nedisciplina, tajkunske mahinacije, prelivanje sredstev, nepotrebni stečaji, izčrpavanje bančnega sektorja, ugašanje delovnih mest, zunanja zadolžitev države ter nezmožnost nadzora nad početjem političnih in kapitalskih elit.
Tedaj ni nihče točil krokodiljih solz nad »socialno šibkejšimi«, »procesno neenakopravnimi«, še manj pa nad »težavami in zastoji v postopku«, »podražitvami«, »zniževanjem pravic pod ustavne minimume«, »nejasnosti utemeljitev legitimnosti«. Z razbitjem SDK so ustvarjene temeljne razmere za osiromašenje in dvig števila »socialno šibkejših obdolžencev«. Nalaganje bremena zaščite teh slojev strukturam kazenskega postopka (sodiščem, tožilstvom, zagovornikom, policiji) je zavajajoče.
Zakaj torej preiskava skoraj nikjer na svetu ni več sodna? Iz istega razloga, zaradi katerega tudi ni služb družbenega knjigovodstva! Ne knjigovodstvo ne kaznovalna politika nikjer več nista družbena. Atribut družbenosti je odpravljen z atributom državnosti: kapitalistične, zasebnolastninske. Sodna preiskava je večkratno dražja, a pozitivnih učinkov tako rekoč nima, učinkov socialne razslojenosti ne more ustaviti.
Že način prestajanja kazni zapora vidnih slovenskih državljanov na odprtih oddelkih takoj po nastopu kazni, zagotavljanje hotelskih sob daleč od zavodov in predčasni odpusti kažejo na nezmožnost države, da bi vplivala na posledice socialne razslojenosti. Način opravljanja preiskave na zgornje nima vpliva. »Bele ovratnike«, vpete v verige gospodarskih nečednosti, so pomilostili predsedniki države.
Kar pa zadeva kaznovalno politiko sodišč do tako imenovanih minornih kriminalcev, »socialno šibkih obdolžencev«, je ta več kot omiljena. Imamo primere notoričnih kriminalcev s področja klasične kriminalitete, ki vse življenje vlamljajo, ropajo, prodajajo mamila in podobno, a se jih vsakič znova obsoja na minimalne kazni zapora, v trajanju povprečno od približno šest do sedem mesecev, toliko, da se pokrije pripor.
V državi je okoli 80 odstotkov vseh kazni nezapornih, opominjevalnih, veliko zapornih se izvršuje alternativno. Kazenska politika je dokaj blaga (kar je pravilno), usmerjena pretežno preventivno, ni retributivna. Dokler so kazni simbolne, pravni red naravnan humano, ni prav nobenih zadržkov za pospeševanje zadev, ki so v dokaznem smislu tako in tako precej jasne, in ni utemeljena bojazen, da se bo sistem sprevrgel v zatiranje socialno ogroženih slojev.
Slovensko policijsko delovanje je torej izredno korektno prav do tega sloja prebivalstva, politika državnega tožilstva enako, zato je tolikšna bitka za krepitev pravic »nemočnih« v kazenskem postopku izzivanje burje v kozarcu vode. Tam, kjer je kriminaliteta resno ogrožujoča, so pravila drugačna. Predlog ZKP-1N v 31. členu omogoča vsakomur, ki ga policija privede na postajo ali k tožilcu, takojšnjo zahtevo po zagovorniku, tudi če nima enega samega centa, kar prepreči vsako nadaljnjo aktivnost pregona, vse do dodelitve brezplačne pravne pomoči tudi v najbolj zgodnji fazi. Garancija sodnika tu ni prav nič potrebna.
Kazenski postopek
Kako naj obdolženec oblikuje obrambo, če do samega konca dokaznega postopka ne ve, kaj se mu v osnovi očita, v kaj se očitek lahko spreobrne, kateri dokaz bo poskušal prikriti, a mu bo sodišče z iskanjem resnice to onemogočilo, kako naj koncipira pripravo na naslednji dokaz, če mu je izvedba prejšnjega izbila procesno orodje iz rok? Kako naj se brani, če vse do konca ne ve, kaj mu bo na koncu sploh očitano? O vsem tem se je mogoče poučiti iz odlične knjige Polone Mozetič Glavna obravnava v kazenskem postopku (GV Založba 2010*).
Vse dokler je koncept postopka, s sodno obravnavo vred, naložen v breme sodnikom, bodo ti nosilni segmenti pravosodja in bodo sicer zato odlično obvladali kazensko pravo, a bo toliko manjši pritisk na organe odkrivanja in pregona.
Skrajni čas je, da policija in tožilstvo začneta samostojno opravljati svoji funkciji, se ustrezno povežeta, strokovno okrepita, postaneta ključni nosilec boja zoper kriminaliteto. Šele po tem, ko bodo na sodiščih obtožbe padale zaradi vidne nesposobnosti posameznikov ali segmentov, bodo mogoči kadrovska razmejitev med sposobnimi in nesposobnimi, čiščenje vrst, vzpostavljanje stabilnih dokaznih relacij in podobno. Drugače bomo imeli še naprej kadrovske in strokovne vrzeli, kadrovanje tudi po nestrokovnih merilih, vodstva, ki ne obvladajo vodenja, pomanjkljive vertikalne in nadzorne linije, razmetavanje denarja.
Takšno stanje je mogoče v osebnem interesu določenih visokih uslužbencev, vtkanih v jedro sistema, ki zaradi njih ne tesni. V policiji in tožilskih vrstah so seveda številni sposobni kadri, nosilci pravilne sistemske ter strokovne drže, a so tudi tisti, ki bi jim pregleden sistem ogrozil položaje.
Slab zakon omogoča tudi rušenje dobrih sodb
Jedrnat, jasen, direkten, hiter kazenski postopek bi omogočil obstoj enotne pravne prakse, ki je ni mogoče doseči, kadar je temeljni postopkovni zakon invaliden, nekoherenten, nejasen, nečitljiv. Slab, zastarel zakon omogoča rušenje še tako kakovostnih sodb s številnimi, sicer logičnimi, a od jedra zadeve oddaljenimi razlogi. Struktura kazenskega procesa ni opredeljena, je relativizirana, zato so sodbe nujno podvržene pomanjkljivostim, čeprav so morda kakovostne. Temu primerno se dogaja, da je mogoče poljubno sodbo potrditi ali razveljaviti, obakrat s prepričljivimi razlogi. Omenim naj le tipično zadevo Patria.
Zakon o kazenskem postopku, kakršen je v veljavi, je hvaležno gojišče za vsakršen pravni mrčes, prava greznica, kjer se v miru valijo larve bodočih sodnih nejasnosti. Relativizirano, nejasno, nestabilno pravo vabi k vdoru korupcije v pravni red, na vseh ravneh in stopnjah, saj je vsako sodno odločbo mogoče poljubno potrditi ali razveljaviti. Imeli smo tudi primere sodno dokazane sodniške koruptivnosti. S polovico pljuč delujoča sodišča odpirajo ravno bogatejšim, strokovno podprtim, interesno povezanim vrata za doseganje prostosti skozi nejasen pravni red.
Ohranjanje zakona o kazenskem postopku, kakršen je, v posledici dodatno privilegira bogatejše, dodatno onemogoča revne, afirmira vplivne odvetniške družbe, zmede sodnike, ustvarja nered. Boj za nov postopkovni zakonik je področje, na katerem sta se polarizirali dve struji: prva želi doseči kakovostne spremembe, druga ohraniti status quo. Hote ali nehote je Državni svet RS stopil na stran drugih.
dipl. iur. Zvjezdan Radonjić, okrožni sodnik pri Okrožnem sodišču v Ljubljani
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
