Tiskane izdaje
Razplamteva se razprava o kriterijih za izbor štirih novih ustavnih sodnikov, ki je pred vrati, in tudi o konkretnih kandidatih, ki so se na razpis (kar štejem za povsem neprimerno metodo za izbor kandidatov za tako pomembno funkcijo) doslej večinoma kar sami prijavili. Predsednik republike še molči in se še ni, vsaj javno ne, opredelil do pobude, da pri svojem izboru ne bi izhajal iz tega seznama »samoprijavljenih«, ampak da bi javno pozval pravne fakultete, sodišča, odvetniško zbornico in druge kvalificirane predlagatelje k predlaganju res visoko strokovnih kandidatov, ki uživajo njihovo zaupanje tudi v drugih pogledih, pomembnih za ta izbor (visoke moralne kvalitete, pripravljenost na naporno delo, sposobnost korektnega soočanja z drugačnimi strokovnimi in ideološkimi nazori itd.).
Kaj pomeni uravnoteženost najvišjega razsojevalca
Nekje sem te dni prebral, da predsednik menda razmišlja o tem, da bi mimo »samoprijavljenih« kandidatov sam poskušal pridobiti za kandidaturo na primer tako ugledne in spoštovane strokovnjake, kot so zlasti akademik in profesor dr. Marijan Pavčnik pa prof. dr. Rajko Pirnat in še kdo. Če bi mu uspelo pridobiti ta dva, bi bilo to naravnost sijajno. Potem bi bilo – ker je za ta dva povsem nesporno, da njune strokovne presoje niso niti najmanj podvržene njunim političnim preferencam, nazorskim pa ravno toliko, kolikor je za ustavno sojenje nujno – treba poiskati le še dva odlična pravnika izrazito desno konservativne nazorske usmeritve, pa bi lahko dobili strokovno vrhunski in hkrati ustrezno nazorsko uravnotežen sestav ustavnega sodišča, ki bi omogočil povrnitev sedaj tako omajanega zaupanja v presoje tega zadnjega razsojevalca najtežjih pravnih sporov v družbi. To sicer ne bi bila uravnoteženost po nemškem modelu »štirih levih in štirih desnih sodnikov«, ampak uravnoteženost, morda celo bolj primerna specifičnim slovenskim razmeram: le nekaj izrazito »levih« in »desnih« sodnikov – in močna, nazorsko manj izrazito opredeljena »sredina«, ki bo tehtnico nagnila enkrat v eno, drugič v drugo stran.
Smo pred četrto »devetletko« našega ustavnega sodišča po osamosvojitvi: prvo (1991–1998) in tretjo (2007–2016) je zaznamovala (in s tem v marsičem tudi celotno politiko tistega obdobja) rahla desna večina v ustavnem sodišču, drugo (1998–2007) močna leva večina – toda v vseh teh obdobjih, razen delno v zadnjem, se ne politiki ne širša javnost še niso čisto dobro zavedali, kaj za vlado in za njo stoječo parlamentarno večino pomeni imeti v ustavnem sodišču pričakovano podporo ali pa nasprotovanje kakšnim svojim projektom, ki so za pomemben del državljanov lahko nazorsko zelo sporni.
Zdaj, po izkušnjah iz vseh treh dosedanjih »devetletk«, se tega tako politiki kot širša javnost že mnogo bolj dobro zavedajo – od tod toliko večja pozornost kot doslej odločilnemu trenutku, ko bo hkratni izbor štirih novih sodnikov odločilen za usmeritev ustavnega sodišča v naslednji »devetletki«.
Premoč levih bi poglobila usodno razklanost
Če bi v tem trenutku lahko z zanesljivostjo računali s tem, da obdobju levosredinskih vlad zdaj sledi daljše obdobje desnosredinskih ali morda celo izrazito desnih vlad, potem morebitna ponovna izrazito »leva« usmerjenost ustavnega sodišča (kakršno bi si lahko izsilila sedanja parlamentarna večina) niti ne bi bila tako zaskrbljujoča, saj bi tako usmerjeno ustavno sodišče lahko odigralo povsem koristno vlogo korektorja morebitnih pretirano ideološko obarvanih zakonodajnih posegov desnih vlad. Toda kakšne vlade se bodo izmenjevale v naslednjih devetih letih, je povsem negotovo – morebitna »kohabitacija« levih vlad in levega ustavnega sodišča pa bi utegnila že sedaj nevzdržno politično razklanost v slovenski družbi prav usodno zacementirati še za nadaljnje dolgo, nevzdržno obdobje. Nevzdržno seveda neposredno predvsem za, priznajmo si to že enkrat, že 50 plus 25 let politično najprej grobo diskriminirani in nato še vedno vsaj deprivilegirani »desno konservativni« del slovenskega prebivalstva (česar nekateri sporni ekonomski privilegiji Cerkve v zadnjih 25 letih nič kaj dosti ne zmanjšujejo) – posredno in na daljši rok pa je to nevzdržno za družbo kot celoto, za njeno kohezijo in za njeno sposobnost delovati kot celota.
Zato zdaj enako odločno kot pred drugo ustavnosodno »devetletko« leta 1998 (in še bolj zaskrbljeno kot takrat) opozarjam na zgodovinsko odgovornost sedanje »levosredinske« večine v parlamentu, karkoli si že kdo ob tej oznaki njene politične usmerjenosti misli, naj ne zlorabi te svoje trenutne številčne premoči za to, da bi si izvolila ustavne sodnike »po svoji podobi«.
Dobrodošla protiutež tej nevarnosti je sicer »spravna« in »uravnoteževalna« usmerjenost sedanjega predsednika republike Boruta Pahorja (karkoli si spet kdo misli o njegovih drugih dejanjih in stališčih), zaskrbljuje pa tudi tu njegov doslej nedopustno poenostavljen, recimo kar: zgrešen pristop k zgolj političnemu uravnoteževanju, brez primarnega poudarka na zahtevani strokovni in moralni vrhunskosti kandidatov za ustavne sodnike.
Predsednik republike
S forsiranjem tako očitno nesprejemljivega kandidata politična desnica hkrati daje vsem drugim izgovor, da potem vse potencialne resne desne kandidate (ki jih konkretno še nihče niti predlagal ni) že vnaprej dejansko kar »odmislijo« in javnost (ter sami sebe) slepijo z govorjenjem, kako da je važno samo, da je kandidat strokoven in pošten – ali veruje v Boga ali ne in na kaj opira svoje poglede na svet pa da je nepomembno. Da, res je nepomembno pri odločanju o veliki večini vprašanj, a ko pridejo na ustavno sodišče tista »zadnja«, najtežja vprašanja, je pa tudi to pomembno. Tako za odločitev, ki bo sprejeta, kot (še bolj) za to, da bi bila lahko od vseh pomembnih delov družbe sprejeta kot nepristranska.
In zakaj resnih desnih kandidatov doslej sploh še ni nihče niti predlagal? Razmislimo vsi skupaj tudi o tem. Resnično primernih kandidatov za ustavne sodnike sicer res ne na levi ne na desni ne mrgoli, ampak tako malo jih pa spet ni, da bi jih bilo težko najti. Se sicer strinjam z dr. B. M. Zupančičem, da nove tranzicijske države nimajo toliko vrhunskih pravnikov kot npr. mnogomilijonska Nemčija, da bi lahko vsakih devet let zagotovile res vrhunsko zasedbo, ampak dokler se sedanja ureditev v ustavi ne spremeni, bi se morali vsaj potruditi, da vsakokrat res poiščemo najboljše, ne pa zgolj dati razpis, kdo hoče biti ustavni sodnik in sam sebe šteje za primernega za to.
Ponavljam: predsednik republike naj da javni poziv vsem pravnim fakultetam, javnim in zasebnim, in še drugim kvalificiranim predlagateljem – strokovna in politična javnost pa bi morala potem ta poziv vzeti skrajno resno in odgovorno opraviti to zahtevno, a izredno pomembno nalogo.
Matevž Krivic,
pravnik, nekdanji ustavni sodnik
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
