Pred usodnimi odločitvami
Wed, 16.03.2016, 09:00
Pred usodnimi odločitvami
Število ustavnih sodnikov zmanjšati na osem, izločiti enega od generatorjev politične nestrpnosti.

Po petkovem pogovoru predsednika republike z bivšimi ustavnimi sodniki ni nobenih dvomov več: »levica« (bolje rečeno: sedanja parlamentarna večina) je krenila v brezkompromisni boj za osvojitev večine na ustavnem sodišču. Pred kratkim je ta bojna napoved na twitterju ušla poslanki SMC Jasni Murgel – na petkovem sestanku pa so se mi razblinile zadnje iluzije, da je na nazorski strani, ki ji tudi sam pripadam, dovolj razsodnosti, da bi zdaj, ko ima večino, pretrgala dosedanji začarani krog. Ne, vrteli ga bomo naprej: kot ste vi prej izvolili sebi naklonjene ustavne sodnike, bomo mi zdaj svoje, ki bodo vaši morebitni bodoči vladi oteževali delo enako ali še bolj, kot so to do zdaj »vaši« počeli »našim«. Pa oteževanje dela vladi sámo po sebi še ni nič slabega, je lahko marsikdaj dobro in nujno – a naravnost uničujoče za poskuse, da bi Slovenija presegla svojo usodno politično razklanost, pa je to, da tako »postavljeno« ustavno sodišče, njegove presoje v nazorsko-politično občutljivih zadevah in neizogibna politikantska zloraba teh razsodb to usodno razklanost, te nerazumne politične strasti samo še dodatno podžigajo in razpihujejo.

Enako všeč levici in desnici

Pa je ta začarani krog političnih strasti pri nas sploh mogoče pretrgati? V celoti težko, a če naj bi vsaj kakšna od naslednjih generacij ta cilj dosegla, so prav zdaj odločilni trenutki, ko bi odgovorni politiki in intelektualci mogli – in zato morali! – iz politično-psihološkega »peklenskega stroja«, ki ta začarani krog poganja, izločiti vsaj enega od generatorjev, namreč nazorsko-politično neuravnoteženo sestavo ustavnega sodišča.

Kot je na petkovem posvetu s posrečeno prispodobo rekel Franc Testen, bi moralo biti ustavno sodišče tako sestavljeno, da bi bilo enako všeč (ali nevšeč) poslanki Murglovi in poslancu Gorenaku. Žal je pri devetčlanskem ustavnem sodišču to dosegljivo le, če se v njem znajde poleg štirih »naših« in štirih »njihovih« še deveti, ki v nazorsko-politično občutljivih zadevah ne le odloča res nepristransko (bolje rečeno: nepredvidljivo – »nihajoči glas«), ampak mu javnost to tudi verjame in prizna. Tak je bil v prvi sestavi našega ustavnega sodišča prav Testen sam (čeprav javnosti tega ni znala ceniti) ali na primer Anthony Kennedy (ob splošnem priznavanju) med ameriškimi vrhovnimi sodniki – toda taki sodniki so zelo redki, predvsem pa nikoli niso izvoljeni »načrtno«, ampak se običajno izkažejo kot pomota političnih načrtovalcev.

Ustavna sodišča z neparnim številom sodnikov so torej nazorsko-politično skoraj nujno nagnjena v eno stran – čim močneje, tem slabše za državo. Toda proti temu obstaja zelo preprosto zdravilo: ustavno sodišče s parnim številom sodnikov – in sistemom postavljanja sodnikov, ki zagotavlja njihovo nazorsko-politično uravnoteženost. Iznašla je to »zdravilo« sicer šele povojna Nemčija, žal brez poznejših posnemovalcev (razen delno Španije), toda v praksi se je odlično obneslo. Na prvi pogled so pri tem vsi začudeni, češ, saj na sodišču vendar mora ena stran vedno zmagati!? Da, pri »navadnih« sodiščih je res tako, pri ustavnih sodiščih pa je drugače. Če je v neki nazorsko-politično »obarvani« zadevi, na primer glede abortusa ali pravic istospolnih izid neodločen (4 : 4), to pomeni, da predlog »druge« politične strani, naj se sporni zakon razveljavi kot protiustaven, ni bil sprejet. Štirje ustavni sodniki so bili za razveljavitev, štirje so bili proti, oboji z natančno strokovno utemeljitvijo. Posledica: izpodbijani zakon bo ostal veljaven – in boljšega izhoda si razumen človek skoraj ne more želeti, namreč dolgoročno. Če sem na primer zagovornik večjih pravic istospolnih, ki bi jih neka bolj konservativna večina z zakonom odpravila ali močno omejila, bi bil seveda vesel »moje« večine v ustavnem sodišču, ki bi tak zakon razglasila za protiustaven ter ga razveljavila. A če znam pogledati tudi malo naprej, bom uvidel, da je to zelo dvorezno orožje, kajti takrat, ko bo ta konservativna parlamentarna večina izvolila sebi naklonjene ustavne sodnike, bodo pa ti lahko razveljavljali poznejše bolj liberalne zakone, za katere bo meni žal.

Kaj je tu boljše, bolj sprejemljivo: ostajati še naprej podvržen naključnemu skladju ali neskladju med parlamentarno večino in večino v ustavnem sodišču (kajti parlament se zamenja na štiri leta ali še hitreje, ustavni sodniki pa na devet let) – ali slediti nemškemu modelu, ki pomeni, da v primeru neodločenega izida na ustavnem sodišču obvelja neuspešno izpodbijani zakon. To pa nadalje pomeni, kar je pri vsem tem najpomembnejše, da v občutljivem nazorskem vprašanju, kjer je razdeljena ne le javnost, ampak tudi ustavni sodniki ravno pol na pol, na koncu prevlada volja demokratično izvoljenega parlamenta, ki je sprejel ustavno izpodbijani zakon. In ta ne obvelja nujno za večno; če večina državljanov s tem ne bo zadovoljna, bo lahko na naslednjih volitvah izvolila drugačen parlament, ki bo o tem sprejel drugačen zakon.

Presekati začarani krog

V pravni literaturi je to včasih izraženo tudi z besedami, da volja demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva prevlada nad voljo devetih vrhunskih pravnikov (to omenjam, ker je TV s tistega petkovega posveta predvajala prav moj stavek o »pravnih lordih«, ki laikom seveda ni mogel biti razumljiv). Odločitev neposredno izvoljenega parlamenta, naj je posamezniku všeč ali ne, ima namreč veliko močnejšo demokratično legitimacijo kot odločitev devetih posredno izvoljenih ustavnih sodnikov, pa naj bodo še tako pametni in neodvisni. V tej točki bo sicer kdo gotovo pomislil, zakaj pa potem ustavni sodniki sploh smejo razveljavljati protiustavne zakone. Odgovor: ker tako določajo ustave – čeprav ne v vseh državah. O tem so pa napisane debele knjige, ki jih v teh nekaj vrsticah žal ni mogoče povzeti. Morda kdaj drugič.

In kako zdaj omenjeni začarani krog nenehnega pehanja za »našo« večino v ustavnem sodišču presekati? Z dvema preprostima potezama – če obstaja politična volja (in dovolj razsodnosti) za to: število ustavnih sodnikov (s takojšnjo spremembo ustave) zmanjšati z devet na osem, nato pa naj predsednik republike uravnoteženost zagotovi tako, da za štiri odhajajoče »desnokonservativne« sodnike (petega, ki je običajno glasoval z njimi, to je dr. Petriča, potem ne bi bilo treba nadomestiti) predlaga novega z iste nazorsko-politične strani – odhaja le ena, ki politično sodi na nasprotno stran. Tri sodnice, ki ostajajo, so (po kriteriju zagovarjanja liberalnih ali konservativnih vrednot) vse na liberalni strani. Če kakšna morda v resnici ni in se o njej motim, naj pove; ona sama ali kdo drug.

Kar me pri tem nekoliko žalosti, je to, da bi letos od izvrstnih možnih »levoliberalnih« kandidatov (na primer dr. Bojan Bugarič, dr. Andraž Zidar in dr. Matej Accetto, če omenim le tri) po tem kriteriju zato prišel v poštev le eden. A to ni bistveno – tri nova mesta se bodo odprla v letih 2018, 2019 in 2020. Po drugi strani kot visokokvalificiranega kandidata sicer sam vidim le dr. Mateja Avblja, morda še koga (zakaj ne ddr. Jakliča, sem že javno pojasnil) – toda tudi morebitna malenkost šibkejša strokovna kvalificiranost drugih »desnih« kandidatov je veliko manj pomembna kot nazorsko uravnotežena sestava ustavnega sodišča in iz tega izhajajoče zaupanje obeh političnih polov v Sloveniji v ustavno sodišče kot celoto.

Če bi koga zaskrbelo, da bi to, kar tu zagovarjam, lahko bilo uresničeno, pa naj ga pomirim: ne bo. Ni bilo pred dvajsetimi leti, ko sem to prvič zagovarjal, in ne bo zdaj. Veliki večini na levi in na desni (za tiste na sredi pa se nihče kaj dosti ne zmeni) je očitno bolj všeč nadaljnje gojenje medsebojnega političnega sovraštva, občasno spodbujanega še z nazorsko-politično sem ali tja nagnjenimi razsodbami »našega« ali »njihovega« ustavnega sodišča. Naj kar tako ostane, bodo rekli – smo že navajeni.

––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Gostujoče pero
Matevž Krivic
pravnik, nekdanji ustavni sodnik

 



Pred usodnimi odločitvami

Foto: Voranc Vogel / Delo

Prijavi sovražni govor