Predsednica, ki rada piše pisma

Slovenija mora ostati del schengna, še bolj, ker si Hrvaška tega ne želi.

Objavljeno
25. april 2017 19.21
cropix-Predsjednicki izbori
Borut Šuklje
Borut Šuklje
Zadnje odprto pismo hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović je bilo zgolj naključno naslovljeno na tri bruseljske naslove Jeana Clauda Junckerja, Donalda Tuska in Antonia Tajanija. Predsedniki evropske vlade, Sveta Evrope in evropskega parlamenta so bili kot naslovniki izbrani zgolj zaradi pričakovane odmevnosti napisanega. Dejansko je bilo njeno četrtkovo pismo namenjeno najprej hrvaški politični javnosti.

Predsednica je obtožila slovensko vlado, da je kriva velikonočnih zastojev na hrvaških mejah, saj da naj bi uporabljala evropsko uredbo o sistematičnem nadzoru evropskih meja kot sredstvo prisile in izsiljevanja Republike Hrvaške. Vzrok za takšna dejanja pa naj bi bilo hrvaško nepopustljivo stališče o dokončni kompromitiranosti arbitražnih postopkov o poteku meje med državama. V tem delu je bilo pismo namenjeno tudi slovenski javnosti. Namenjeno z razlogom, in ne slučajno. Predsednica je enostavno želela proizvesti nov spor z Slovenijo.

Pismo je vsebinsko nepomembno in bi ga lahko kot takega prezrl. Pa vendar je bilo napisano zaradi povsem določenega namena. In ta namen je treba razkriti, da bi lahko prebrali njegovo nenapisano, a dejansko sporočilo. Seveda bi lahko predsednica napisala pismo zaradi preusmeritve pozornosti domače javnosti z aktualnih in neprijetnih hrvaških notranjepolitičnih problemov.

Prekriti bi želeli vsaj tri

Najprej popolno nejasnost in tudi zmedo glede nadaljnje usode holdinga Agrokor ter s tem povezanega globokega vstopa ruskega političnega vpliva v regijo. Pa tudi, čeprav v veliko manjši meri, dolgove velikega hrvaškega trgovca do vseh, ki jim polnijo prodajne police. Določitev novega krivca, ki lahko ogrozi turistično sezono, torej Slovenije, bi bilo lahko prikladno orodje.

Tako kot ob drugi veliki težavi. Že konec lanskega leta je bila hrvaška vlada seznanjena z odločitvijo arbitražnega sodišča Uncitral v Ženevi glede spora hrvaškega in madžarskega naftnega trgovca Ine in Mola. Hrvaška je tožila Mol, dejansko pa lastnika, madžarsko vlado, da je operacijo prevzema slabe polovice hrvaške družbe izpeljala s pomočjo milijonske podkupnine, namenjene takratnemu predsedniku vlade dr. Ivi Sanaderju.

Arbitražno sodišče je, kot piše v sodbi, določilo, odločilo, razglasilo ter presodilo, da se vse zahteve Republike Hrvaške zavrnejo.

Februarja letos je hrvaška vlada vložila na švicarskem zveznem sodišču zahtevo za razveljavitev odločitve ženevskega arbitražnega sodišča. V torek, 18. aprila letos, je prišel odgovor. Švicarsko hladen. Popoln padec. Da so vse hrvaške zahteve zavrnjene in da mora vlada v Zagrebu takoj plačati deset milijonov evrov stroškov za delo arbitražnega sodišča. Sporočilo je takoj odprlo tudi novo vprašanje, ali je mogoče podobno neprijeten razplet pričakovati tudi v postopku arbitraže, ki naj bi bila glede istega primera končana prav te dni, pred Mednarodnim sodiščem za reševanje investicijskih sporov v Washingtonu.

Tretji notranjepolitični problem, ki bi mu lahko želeli zmanjšati vsakršno pozornost, je napoved interpelacije proti finančnemu ministru hrvaške vlade Zdravku Mariću, ker naj bi kot nekdanji visoki uslužbenec Agrokorja poznal težavno finančno sliko družbe, pa o tem ni pravočasno obvestil vlade. Interpelacijo naj bi podprla tudi vladna koalicijska stranka. Da bi bila težava še večja, je predsednik te iste stranke, hkrati predsednik hrvaškega parlamenta, Božo Petrov vložil kazensko ovadbo proti lastnikom prezadolženega holdinga. Vse skupaj bi, zlasti ob uspehu interpelacije, močno zamajalo hrvaško vlado Andreja Plenkovića.

Iskanje razlogov in dejanskega povoda novega predsedničinega pisma samo v smeri njene ambicije zakritja te težavne notranje politične realnosti nas ne bi pripeljalo do dejanskega vzroka, zakaj je napisala zadnje pismo. Naše potovanje bi se končalo, še preden bi stopili na pot. Enostavno bi se zadovoljili s pojasnilom, da je takšno ravnanje v politiki občasna praksa, in to veselje tudi potrdili z navedbo, da so vse navedene težave datumsko skorajda neposredno vezane na objavo pisma. Pravzaprav na pretekli teden.

Zato začnimo znova

V začetku oktobra 2015 je bila Kolinda Grabar Kitarović gostja na srečanju članic višegrajske skupine v madžarskem letoviškem mestecu Balatonfüred. V svojem nastopu je govorila tudi o mejah. Njena ocena je bila, da upa, da bo dialog med državami ostal najpomembnejša točka reševanja medsebojnih težav in da je prav zato treba spoštovati schengenska mejna pravila. Temu je dodala oceno, da Madžarska in Slovenija zgolj uveljavljata dogovorjeno in da je to tudi odgovor na razmeroma slab odziv hrvaške države v času begunske krize. Njen nastop je bil v nekakšnem sozvočju s tistim delom hrvaške politike, ki je po podpisu sporazuma o članstvu v Evropski uniji določil, kot naslednji cilj, vstop države v schengenski mejni režim.

Na to nalogo je oktobra 2013 hrvaškega predsednika vlade Zorana Milanovića opozoril francoski predsednik François Hollande. Pomembna naloga, ki jo moramo opraviti vsi, je varovanje evropskih meja. Tudi za Hrvaško je to ključna naloga, mu je dejal.

Samo nekaj mesecev kasneje je na seji hrvaške vlade Milanović sporočil, da bo osebno kontroliral vse postopke hrvaškega vstopa v schengenski režim, in dodal, da ima njegova vlada za modernizacijo in širitev mejnih prehodov, med naštetimi je omenil tudi Obrežje, na voljo 120 milijonov evrov evropske pomoči.

Prve dni junija 2015 je Milanović po pogovoru o zunanjih evropskih mejah s predsednikom vlade Estonije Taavijem Rõivasom napovedal, da bo Hrvaška že čez nekaj dni zaprosila za članstvo v schengenskem prostoru. Da je to dokončna odločitev.

Hrvaška schengenska namera se je s prav to izjavo tudi nekako končala. Pravzaprav se je končala že nekaj mesecev pred tem. Pogovor z estonskim predsednikom je bil določen prepozno.

Sredi februarja leta 2015 je bilo v Bruslju srečanje predsednikov vlad držav članic EU. Sprejeli so skupno izjavo o borbi proti terorizmu. Del te izjave je bila tudi napoved možnosti temeljite kontrole na zunanjih schengenskih mejah. Milanović, ki je za izjavo glasoval, je kasneje povedal, da gre zgolj za nepomemben dokument, ki Hrvaške ne zadeva. In nato dodal, da če bi bili takšni ukrepi nekega dne, čez vrsto let, tudi dejansko uveljavljeni, bo to že čas, ko bo tudi Hrvaška članica te evropske varnostne zveze. Njegova dobesedna poanta je bila, da je vse skupaj na koncu zelo dolge palice. Milanović je spregledal del izjave, za katero je glasoval in ki je določala, da bo treba popolnoma izkoristiti obstoječi schengenski okvir in zaščititi schengenske meje. Je pa zato znova posebej poudaril, da ima Hrvaška na razpolago zadosti sredstev iz evropskih fondov za vključitev v schengenski projekt.

Lahko bi pričakovali, da bo konec leta 2015 in prve mesece leta 2016, ko je postala tudi Hrvaška del glavne begunska poti, vlada te države ponovno obudila schengenske načrte. Pa ni bilo tako. Milanović je predstavil nov političen načrt. Bil je razmeroma preprost. Hrvaška bo imela za begunce odprte meje in bo tudi odprla velik sprejemni center blizu meje s Srbijo. Vendar bo tudi ustrezno poskrbela za njihov hiter odhod v Slovenijo. Znotraj tega novega političnega okvira so se pojavile prve politične ocene o nujnosti promocije takšnega načina reševanja begunskege poti tudi v Sloveniji. Ne povsem naključno in verjetno ne brez vedenja takratnega hrvaškega notranjega ministra Ranka Ostojića se takrat tudi v slovenski javnosti pojavijo gesla o tem, da je schengen mrtev, da naj Slovenija odpre meje in tako enostavno podaljša pot hrvaških vlakov, polnih beguncev, do Republike Avstrije. Da je torej hrvaška vlada iznašla odlično rešitev, ki jo lahko uveljavi tudi Slovenija, saj da so vsi evropski dogovori in zaveze, tudi schengenski, ostali brez veljave.

Sedaj se lahko ponovno vrnem k predsedničinemu pismu. Kolinde Grabar Kitarović seveda ne skrbijo samo avtomobilske kolone na mejah in njihov vpliv na hrvaški turizem. Ve, da so in bodo dosti daljše tiste, ki se oblikujejo večino dni visoke poletne sezone pred vstopom na hrvaške avtoceste. In ki bi jih lahko hrvaška vlada čez noč rešila z uvedbo vinjet.

Predsedničina težava je povsem drugje. Enostavno ve, da Hrvaška ne želi in ne more postati del skupine schengenskih držav. In prav to je tisto, kar želi s pismom, poslanim v Bruselj, in obtožbami proti Sloveniji prekriti.

Ponavljam.

Republika Hrvaška ne želi in ne more postati del schengenskega prostora. Ne more, ker ne more povsem prelomiti s pomembnim delom državne doktrine pokojnega predsednika dr. Franje Tuđmana, da je večnacionalna Jugoslavija razpadla in da prav tako ne bo mogla preživeti niti večnacionalna Bosna in Hercegovina. Da jo je treba razdeliti na hrvaški in srbski del. Torej v skladu z vsebino predsednikovih pogovorov s Slobodanom Miloševićem, takratnim srbskim predsednikom. Oblikovanje republike Herceg-Bosne in njeno neposredno financiranje iz hrvaškega proračuna je bil samo del tega načrta.

Drugi vzrok, da ne želi vstopa v schengenski prostor, je v razmeroma preprostem, a nerešljivem dejstvu, da ima Hrvaška nedoločeno mejo tako z Bosno in Hercegovino kot z Republiko Srbijo. Čeprav je sporazum o meji z BiH podpisal Tuđman osebno, ga ni nikoli priznal. Pogajanja s Srbijo o meji pa ostajajo na mrtvi točki. Hrvaška težava in problem predsedničinega pisma torej ni v Sloveniji. Grabar Kitarovičeva je najprej podcenila stališče slovenskega predsednika Boruta Pahorja, ko je v pogovoru z Matejo Babič Stermecki sredi decembra leta 2015 poudaril, da se nam ne sme zgoditi, da bi kdo ocenil, da naša država ni sposobna izvajati svojih odgovornosti in bi nas zato izločili iz schengena. To je »geopolitično vprašanje par excellence, to je interes najvišje kategorije«, je dejal Pahor. Zato hrvaška predsednica Pahorju, s katerim se sicer zelo pogosto srečujeta, ni omenila priprave pisma. Zanj smo bolj ali manj naključno izvedeli dan, preden ga je odposlala.

Še bolj so podcenili predsednika slovenske vlade dr. Mira Cerarja in njegovo odločitev, da je varovanje schengenske meje nujno, saj da je druga izbira lahko samo, da nas v schengenu ne bo več.

Očitno je v Zagrebu obstajala ocena, da bo javni pritisk na slovensko vlado dovolj močan, da bo počasi opuščala svoje mednarodne zaveze. To bi bil tudi edini način, da se schengenske meje ponovno prestavijo na Karavanke in Škofije. Tako kot nekoč.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.