Tiskane izdaje
Sestanek, ki ga je prejšnjo soboto sklical hrvaški predsednik vlade, Zoran Milanović, je bil eden tistih, ne prav pogostih, ko ni popolnoma jasno, ali bo sklicatelj zmagal ali bo zaradi poraza moral oditi. Vmesnih poti preprosto ni. Čas za kompromise, dogovore ali iskanje optimalnih rešitev je že zdavnaj minil. Hrvaški premier je zahteval strankarsko izključitev svojega dolgoletnega sodelavca in tudi enega tistih, ki so mu pomagali prevzeti predsedovanje vplivni hrvaški stranki, Slavka Linića. Seja je bila zelo dolga, in kot se je izkazalo, popolnoma nepredvidljiva. Milanović je dobil glasovanje z le nekaj glasovi prednosti. Brez teh glasov bi bila zdaj sosednja država brez opravilno sposobnega predsednika vlade.
Pa vendar to ni točka mojega razmisleka. To je bilo eno redkih zasedanj s tako velikim političnim angažiranjem, pravzaprav glasovanjem o zaupnici predsednikom vlad v sosednji državi, ko ni bil povod preverjanja politične moči, urejanje odnosov s Slovenijo. Zadnjih (vsaj) dvajset let so pravzaprav vsi hrvaški premieri morali skozi glasovanja o političnem preživetju zaradi iniciativ ureditve mejnih in drugih nerešenih vprašanj s Slovenijo.
Naravne
Ključen je bil sestanek tik pred prvimi parlamentarnimi volitvami v obeh državah na gradu Otočec. To je bilo srečanje vodij takratne opozicije. Hrvaško delegacijo je vodil poznejši predsednik, takrat predsednik stranke, ki je prevzemal oblast, dr. Franjo Tuđman. Tema pogovora je bila samo ena, tik pred začetkom vojne in nerešljivih antagonizmov nekdanje skupne države, je bila tema pogovora tudi določitev meja med dvema novima suverenima državama. Nekako je bil spregledan, vsaj tisti večer, povsem nov argument, ki ga je zagovarjal Tuđman. Ostal je zapis, ki je natančno določil pomen povedanega. Napisal ga je Dražen Budiša, pozneje podpredsednik ene izmed hrvaških vlad, takrat izrazit predstavnik opozicije, v sedemdesetih letih zaprt kot nosilec idej hrvaške pomladi.
Iz tega drobnega zapisa lahko razberemo, da je Tuđman, ko je govoril o novih mejah, kot vešč zgodovinar in pisec, z vsemi dodatki in potrebnimi razlagami, uporabil pojma naravne in zgodovinske meje. Budiša je bil prepričan, da gre za retorično napako razvnetega vodje opozicije, in mu je kar med njegovim nastopom poslal notico, da bi bilo bolje govoriti o sedanjih republiških mejah. Ne, poznejši hrvaški predsednik, je nadaljeval razlago o naravni in zgodovinsko določeni meji.
Poznejšega slovenskega predsednika vlade, dr. Janeza Drnovška, je o tej nenavadnosti seznanil na enem izmed tistih dnevnih pogovornih srečanj, namenjenih premisleku brez nepotrebne vladne discipliniranosti – vsakič točno ob 13.30 – obvestil eden izmed povabljenih, sedanji ustavni sodnik Mitja Deisinger.
Tudi to je določilo Drnovškov credo, da bo treba zaradi nerešenih vprašanj o meji med državama doseči politični dogovor na podlagi tudi pravno preverljivih dejstev. Leta 1992 je bila zato najprej ustanovljena delovna skupina za vprašanje meja, ki je določila triinpetdeset točk razhajanj v zvezi z mejo na kopnem, in leto pozneje mešana diplomatska komisija za končni sporazum o meji, ki je določila tudi vprašanje meje na Dragonji in morske meje kot nerešeni vprašanji.
Princip mejne črte sredine
Takratni Drnovškov premierski kolega v sosednji državi je bil Nikica Valentić. Bil je prvi od hrvaških predsednikov vlad, ki je svoj mandat končal tudi zaradi doseženega dogovora o meji s Slovenijo. Drnovšek in Valentić sta se dobro razumela, oba sta hotela uspeti. Skupaj s svojima kabinetoma sta opravila veliko delo, sporazum je bil večinoma pripravljen in kazalo je na za obe državi sprejemljiv sklep. Do sestanka obeh vladnih delegacij z vsemi usklajenimi dokumenti v Mariboru leta 1994. Ta sestanek sem pred leti že opisal. Moram pa za ta razmislek ponoviti samo eno dejstvo. Pogovor se je začel skladno z dogovorjenim protokolom. Za omizjem je bilo opazno le prazno mesto takratnega hrvaškega veleposlanika v Sloveniji dr. Miljenka Žagarja. Prišel je s polurno zamudo in se takoj prijavil k besedi. Sporočil je, da upravičeno zamuja, saj je bil na sestanku pri predsedniku države Tuđmanu, in da prenaša sporočilo, da s sporazumom ne bo nič ter da se bo kmalu zgodila zamenjava na vrhu vladnega kabineta.
Valentičev naslednik je bil o vprašanjih o meji s Slovenijo precej bolj previden.
Naslednji hrvaški predsednik vlade, ki mu je grozilo glasovanje o zaupnici zaradi Slovenije, je bil dr. Ivica Račan. Sporazum Drnovšek-Račan, ki je bil parafiran kot pogodba z dne 20. julija 2001 in dan pred tem potrjen na seji obeh vlad, je povzročil resno politično krizo v sosednji državi. Dan pozneje, 21. julija, je takratni hrvaški predsednik vlade prejel pismo akademika Davorina Rudolfa. To je bil pravzaprav poziv, naj takoj odstopi od parafiranega dokumenta, saj bi tako določena ureditev morske meje s Slovenijo lahko pomenila precendens tudi za druga nerešena vprašanja o meji z Zvezno republiko Jugoslavijo oziroma Črno goro. Glede tega so menda že zasledili zahteve, da bi meja v Boki Kotorski potekala v ravni črti od rta Konfin do rta Oštro, tako da bi Hrvaški pripadel samo pas morja neposredno ob obali Prevlake.
Takoj nato je Račana v njegovem vladnem kabinetu obiskala skupina pravnikov ter mu zagrozila s škandalom in zahtevo po odstopu njegove vlade, če takoj ne odpove nadaljnjih postopkov uveljavitve sporazuma. Argument, ki so ga hrvaški mednarodni pravniki zagovarjali, je bil, da mora predsednik vlade zahtevati princip mejne črte sredine, saj bo v nasprotnem primeru ne samo izglasovana nezaupnica njegovi vladi, ampak še več: premier bo tudi zgodovinsko odgovoren. Račan se je tudi zaradi nesoglasij v svoji stranki moral umakniti in se odpovedati doseženemu dogovoru o meji.
»Slovenska izsiljevanja«
V prvih dneh novembra 2003 je Slovenija naslovila noto GS Organizacije združenih narodov. Šlo je za politični odgovor na takratno hrvaško razglasitev ekološko-ribolovne cone. V noti je zapisano, da pomeni cona kršitev pravic Slovenije in kršitev že parafirane pogodbe o določitvi morske meje med državama. To je bil opomin, da je bil kršen sporazum, ki je bil utemeljen na podlagi 15. člena konvencije OZN o pomorskem mednarodnem pravu in bil skladen z upoštevanjem zgodovinskega naslova ter načela pravičnosti. Mišljen je bil seveda sporazum zdaj pokojnih predsednikov, Drnovška in Račana, ki je bil pozneje na tako imenovanem brionskem srečanju hrvaške in slovenske vlade odpovedan, ne da bi bila nedvoumno zavarovana glavna načela sporazuma, pravica do izhoda na odprto morje ter načela pravičnosti in zgodovinskega naslova. Takratni hrvaški predsednik vlade dr. Ivo Sanader je brionski sestanek ocenil za zgodovinski in za napoved sodnega reševanja vprašanj o meji s Slovenijo.
Sanader je presenetljivo odstopil kot predsednik vlade 4. avgusta 2009. Kot razlog nenadnega odstopa je navedel vprašanja meje s sosednjo Slovenijo: »Nisem hotel privoliti v slovenska izsiljevanja o teritorialnem stiku z mednarodnimi vodami. Ne morem privoliti, da bi odstopil del hrvaškega morja kot zahtevo po polnopravnem članstvu v Evropski uniji.«
Dogovor Jadranke Kosor
Zapisala je, da so se vsi bruseljski in zavezniški nasveti končali z ugotovitvijo, da Slovenija blokira hrvaška pristopna pogajanja zaradi nerešenih vprašanj o meji. Vsak dan se ji je vračala slika zadnjega srečanja Pahorja in Sanaderja na gradu Mokrice. Brez upanja, brez napredka. Konec julija je sama kot nova predsednica vlade pogovore nadaljevala in konec novembra 2009 je bil v Stochkolmu sklenjen sporazum o arbitraži med obema državama. Pred tem je bilo veliko bolj ali manj tajnih srečanj med pogajalci obeh držav ter potrebna asistenca Združenih držav pri omogočanju pogojev novih pogajanj in nato Švedske kot takratne predsedujoče Evropski uniji pri doseganju kompromisnih rešitev. Jadranka Kosor v svojih spominih še piše, da jo je pred podpisom sporazuma o meji napadel takratni šef opozicije Zoran Milanović in takoj za njim Ivo Sanader, ki je spet hotel prevzeti vlado in stranko. Arbitražni sporazum je bil podpisan. Konec leta 2010 je opozicija zahtevala glasovanje o nezaupnici premierki.
Glasovanje o izključitvi Slavka Linića, prvo junijsko soboto letos, ki je bilo tudi nekakšno glasovanje o zaupnici predsedniku vladajoče stranke in predsedniku vlade Milanoviću, je bilo eno redkih v novejši parlamentarni zgodovini, ko povod niso bila nerešena vprašanja o meji s sosednjo državo.
To pove dvoje.
Najprej o pomembnosti sporazuma takratnih predsednikov vlad Pahorja in Kosorjeve, saj je bil s tem omogočen dogovorni prenos nerešenih vprašanj kot relevantnih pravnih vprašanj pred zbor haaških arbitrov. Meddržavni nesporazumi so bili iz politike preneseni na področje prava.
In nato, to je drugo, o tem, da je realno mogoče pričakovati, da bo pot – po določilih sporazuma – neprizivne razsodbe arbitrov o mejni črti med državama, morala prestati tudi preizkus spreminjanja razsodbe v notranje odločitve obeh držav. Te odločitve pa bodo spet politične in težje za državo, za katero bo razsodba manj ugodna.
Zoran Milanović je dobil potrebno večino ob glasovanju. Takoj je napovedal in začel delno rekonstrukcijo vlade. In v četrtek tudi odpotoval v Brazilijo na ogled prve tekme svetovnega nogometnega prvenstva. Ima realne možnosti, da bo kot predsednik vlade najverjetneje prihodnje leto tudi prevzel odločitev haaških razsodnikov.
––––––
* Na fotografiji (z leve): Lojze Peterle, Jože Pučnik in Franjo Tuđman na gradu Otočec, maj 1990
