Tiskane izdaje
Ko je pred kratkim oddajo o prekarnosti za osrednji program nacionalne televizije pripravil moški novinar, me je prešinilo, da so se za to temo dolga leta – z eno samo izjemo – zanimale le ženske, tudi same pogosto prekarne novinarke. Ni mi šlo iz glave vprašanje, ali je prekarnost, s tem da je postala »moška« tema, postala tudi nekaj normalnega in zdaj ni več izjema od zaposlitve za nedoločen čas in polni delovni čas. Pomislila sem tudi, da smo najbrž že izgubili pravno bitko s prekarnostjo, a si tega še ne upamo priznati.
Statistični podatki to potrjujejo: če seštejemo različne skupine prekarnih delavcev in delavk, dobimo več kot 40 odstotkov vsega delovno aktivnega prebivalstva. Ker so se te oblike zaposlitve v zadnjih letih zelo širile, bo prekarno delo kmalu postalo prevladujoči način opravljanja dela. Veliko teh oblik najdemo tudi v javni upravi ali javnih zavodih, celo takih, za katere se vsi pravniki strinjajo, da so nezakonite. Če si javna uprava privošči nezakonitost, ne da bi kdor koli za to odgovarjal – čeprav tega ne morejo upravičiti ne varčevalni ukrepi ne drugi argumenti –, pravno varstvo več ne deluje. In kako bi državi lahko zaupali izvajanje nadzora nad izvajanjem zakonov v zasebnih organizacijah, če jih sama krši? Pravno varstvo v resnici ne pomeni več veliko. Iz teh razlogov v prispevku ne bomo ponavljali ritualnega zaklinjanja državnih uradnikov na zakonske predpise (to sicer počno, samo kadar jih opomni javnost!). V tem trenutku se nam zdi, da je nujno treba opozoriti na širše argumente proti prekarnosti, zato bomo ta pojav obravnavali skozi zgodovino kapitalizma in v kontekstu družbenih idej, ki veljajo za temeljne kamne kapitalistične »civilizacije«.
Nova stara prekarnost
Sodobne oblike dela nam predstavljajo kot novo razvojno stopnjo kapitalizma, ki naj bi delavcem omogočile več fleksibilnosti in avtonomije pri opravljanju dela ter večjo neodvisnost od kapitala. Študije nasprotno kažejo, da se z reorganizacijami dela nadzor, disciplina in intenzivnost dela nenehno povečujejo za isto ali manjše plačilo. Še bolj presenetljive pa so ugotovitve zgodovinsko-primerjalnih študij, da so vse te nove oblike dela zelo podobne tistim iz časa »zrelega« kapitalizma 19. stoletja.
Angleški agrarni sociolog Tom Brass, denimo, navaja parlamentarno poročilo o kmetijstvu iz leta 2003, ki se po opisu izkoriščanja delavcev ujema s poročilom iz srede 19. stoletja, ki ga je navedel Marx v Kapitalu. Parlamentarna komisija je leta 2003 odkrila popolnoma »srednjeveške prakse« posrednikov (»gangmaster«), ki novačijo migrante in jih potem kot skupine »prodajajo« kmetijskim posestnikom. Njihov delovni čas je od zore do mraka, delo opravlja vsa družina, vključno z otroki, za hrano, namestitev in skromno plačilo, ki ga dobijo ali pa ne.
Slavna sodobna menedžerska doktrina o decentralizaciji in dehierarhizaciji podjetij najbrž tudi obuja že stare prakse. Ameriški ekonomski zgodovinar John Buttrick je pokazal, da je industrija 19. stoletja temeljila na podizvajalcih, ki so vsak najemali svoje delavce. »Podizvajalski sistem«, kot ga imenuje, so na začetku 20. stoletja spodrinile centralizacija podjetij, taylorizem in tekoči trak, ki so vsi skupaj zagotovili večjo produktivnost. Sodobna podjetja podobno kot v 19. stoletju del svojih dejavnosti oddajajo podizvajalcem ali jih selijo v države z nižjimi stroški dela. Učinek za delavce so nižje plače, slabši pogoji dela in velika brezposelnost v času cikličnih kriz, za podjetje pa zmanjševanje stroškov dela in prenos tveganja na delavce.
Med zrelim in sodobnim kapitalizmom je očitna kontinuiteta, v kateri so državni kapitalizmi 20. stoletja samo kratkotrajna izjema. Priznavanje kolektivnega organiziranja delavcev, delovnopravno varstvo, socialna varnost in razredni kompromis med delom in kapitalom se zdaj zdijo zgolj zgodovinska epizoda, ki je minila. Postavlja se torej vprašanje, zakaj je moral sodobni kapitalizem obnoviti organizacije dela iz preteklosti, čeprav naj bi bile manj produktivne? Kaj je ta fantazmagorični trg dela, ki ga je po Karlu Polanyiju vzpostavil liberalizem 19. stoletja, zdaj pa ga spet uvaja neoliberalizem? Ti vprašanji vodita v splošno vprašanje, zakaj se, kot pravi francoski ekonomist Michel Husson, sodobni kapitalizem lahko obnavlja le še z družbenim razkrojem ali, kot pravi Husson, z družbeno involucijo.
Svobodno delo
Toda, po eni strani, se danes kaže, da so stari vatli »lastnine nad govorečim orodjem«, s katerimi so nekdaj merili in ugotavljali obstoj suženjstva, vse preveč omejeni. Pravnik Jean Allain trdi, da z njimi niso mogli obsoditi niti južnoafriškega apartheida. Po drugi strani pa je »svobodno« mezdno delo omejeno z ekonomsko odvisnostjo delavca, ki, ločen od produkcijskih sredstev, ki bi mu lahko zagotavljala preživetje, na trgu dela prodaja edino blago, katerega lastnik je, namreč svojo delovno silo. Ekonomska odvisnost brez zunajekonomske prisile postavlja delavca, kot pravi Marx, v »mezdno suženjstvo«. Meje med suženjstvom in mezdnim delom so, milo rečeno, nejasne.
A razviti kapitalizem 19. stoletja in sodobni kapitalizem ne povezuje samo enostavni trg dela, ki ga predpostavljata tako Marx kot tudi Polanyi. Na enostavnem trgu dela kupec, lastnik kapitala, in prodajalec, lastnik delovne sile, neposredno zamenjata delovno sposobnost za denar. V obeh primerih, ki smo ju navedli, ker povezujeta razviti in sodobni kapitalizem, je v menjavo vpleten tudi posrednik – enkrat »gangmaster«, drugič podizvajalsko podjetje. Obe stopnji kapitalizma sta torej poleg »trga dela« ustvarili še »privatne trge dela«, kjer so predmet menjave sami delavci. Delavci morajo posredniku, ki jim zapira neposreden dostop do trga dela, začasno prepustiti lastnino nad delovno silo, ki jo ta prodaja kupcu delovne sile. Posrednik vzame – čeprav začasno – delavcu edino lastnino, katere lastnik je, njegovo delovno sposobnost, in s tem je delavec družbeno mrtev, kar je po Orlandu Pattersonu, ameriškemu sociologu, definicija suženjstva. (Državni kapitalizem, mimogrede, ni odpravil trga dela ali, z drugimi besedami, mezdnega suženjstva, omejil pa je to, kar mi imenujemo »privatne trge dela«.)
Lahko si predstavljamo, da bi izvedenec za suženjstvo na tem mestu vskočil, češ da je primerjava neutemeljena, saj delavec lahko kadar koli izstopi iz tega razmerja, česar suženj ne more. A tak izvedenec ne bi upošteval ekonomske odvisnosti, zaradi katere mora delavec vztrajati v suženjstvu, čeprav so mu vrata v svobodo vsaj formalno na stežaj odprta.
Kriminalizacija
Sedeč na konvencijah proti suženjstvu sodobne »civilizirane« družbe, zlahka gledajo vstran tako pri mezdnem suženjstvu kakor pri trgovini z ljudmi. V novem tisočletju je boj proti suženjstvu (s tako imenovanim palermskim protokolom) usmerjen v preganjanje organiziranega kriminala, ki se ukvarja s tihotapljenjem ljudi za izkoriščanje njihovega dela. A ta konceptualni aparat »prisilnega dela« lahko v svoje mreže ujame kvečjemu posamezne primere prostitucije. Problem sodobnega suženjstva pa ni samo organizirani kriminal. Ker, moramo priznati, kriminalnih združb ne bi bilo brez povpraševanja po čim cenejši in čim bolj nemočni delovni sili in nazadnje tudi ne brez doktrin, ki jih učijo na poslovnih in ekonomskih šolah.
Maja Breznik, raziskovalka, sociologinja
