Pretekli teden je bil zabeležen z intenzivnim potekom političnih pogovorov med predstavniki in voditelji parlamentarnih strank za sestavo parlamentarne koalicije. Ena osrednjih vesti je bila nepričakovana aktivnost veleposlanika ZDA, njegove ekscelence Josepha A. Mussomelija, ki je v svoje veleposlaništvo vabil in gostil predstavnike ali voditelje vseh parlamentarnih strank, razen predsednika SD, ki ga je z enakimi nameni obiskal med okrevanjem v bolnišnici.

V izvršilnem odboru Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov smo o tem dogajanju razpravljali in sklenili, da o svojih pogledih in ocenah obvestimo slovensko javnost.

Slovenski politiki so v zgodovini hodili na posvet, poročanje in po odločitve na Dunaj ter pozneje v Beograd. Nekateri današnji slovenski politiki pa so napačno ocenili, da je glede na dogajanje v preteklem tednu novo primerno mesto posvetovanja veleposlaništvo ZDA v Ljubljani.

Ob tem ravnanju se postavlja več vprašanj: kako naši izvoljeni predstavniki razumejo suverenost naše države, kako dojemajo načelo enakopravnosti v mednarodnih odnosih in kaj jim pomeni domoljubnost in spoštovanje državljanov, ki smo jih izvolili. Postavlja pa se tudi vprašanje, kje je meja dopustne diplomatske aktivnosti predstavnika tuje države v državi gostiteljici.

Vsak veleposlanik ima poleg pravice prostega gibanja v državi sprejema pravico povabiti na pogovor zanj in za cilje njegovih dejavnosti pomembne slovenske politike. Iz objavljenih izjav veleposlanika je bilo jasno razvidno, da je poskusil sestaviti svoj dodaten krog posvetovanj glede mandatarja in sestave koalicije, ki po naši ustavi pripada zgolj predsedniku države. To potrjujejo tako njegove izjave kot tudi izjave nekaterih povabljenih politikov.

Potrjuje pa jo tudi obrambno sporočilo zunanjega ministrstva ZDA, ki nakazuje, da je aktivnost veleposlanika temeljila na prejetih usmeritvah. Trdno smo prepričani, da bi morala biti vabila na te pogovore zavrnjena ali prenesena v čas, ko bodo po ustavi in zakonu končani vsi predvideni postopki. S takšnim ravnanjem bi zavrnili poskus vmešavanja v pomemben notranjepolitični postopek in potrdili suverenost Republike Slovenije, ki ne temelji na oblasti ali pretežnem vplivu zunanjih dejavnikov, ne glede na njihovo mednarodno moč.

Suverenost

Naša država je enakopraven subjekt mednarodnih odnosov. V to sodijo tudi odnosi med Slovenijo in ZDA. So dobri in v nenehnem vzponu. Slovenija je kljub svojim trenutnim problemom najuspešnejša država tik ob območju Zahodnega Balkana. Je zgled in vodilo za druge države te regije, ki je pomembna za vso Evropo, posebno pa za EU in tudi za ZDA. Iz vseh naštetih in drugih razlogov stabilnost naše države presojajo tudi druge države in organizacije. Zato je interes veleposlanika ZDA za razvoj poglavitnega notranjepolitičnega dogajanja v Sloveniji razumljiv. Vprašanje je le, kakšna sredstva se pri tem uporabljajo. Za krepitev demokratičnega sistema v svoji državi Slovenci ne potrebujemo zunanje pomoči.

Najvplivnejše svetovne države so pogosto slepe pred lastnimi slabostmi, a vsiljivo pripravljene za poučevanje manjših in manj vplivnih držav. V Sloveniji vemo, kje so naše slabosti, vemo pa tudi, da jih lahko le sami in samostojno presežemo. Pri tem še najmanj potrebujemo nasvet in aktivno sodelovanje kateregakoli veleposlanika.

V diplomatski praksi (vsaj ne v Evropi) ni v navadi, da bi voditelji političnih strank odhajali na posvetovanje ali poročanje v veleposlaništva tujih držav. Prav tako je v diplomatski praksi skrajno nenavadno, da veleposlanik tuje države izvoljene politike vabi k sebi na pogovor v zelo kratkem časovnem obdobju. Želja po srečanju z visokim politikom države sprejema se v diplomatski praksi lahko sporoči kot želja, ki se sprejme ali zavrne. Navadno takšna srečanja ne potekajo na tujem veleposlaništvu ali v veleposlanikovi rezidenci.

Ta praksa je bila v preteklosti že ostro kritizirana kot neustrezna (obiski premiera Boruta Pahorja pri odpravniku poslov veleposlaništva ZDA). Prepričani smo, da je napačna in da si je noben visok državni politik ne sme dovoliti kot poseben slog svoje politične komunikacije. Sprejetje vabila ali zaprosilo za srečanje na veleposlaništvu namreč nekako opredeljuje, kdo je pomembnejši, in je v nasprotju tudi z običajem preseanse, pravilom, ki se v diplomaciji strogo spoštuje. S takšnim ravnanjem predstavniki države potrjujejo enakopraven položaj svoje države v mednarodnih odnosih. Odstopanje od teh pravil mora biti vedno pospremljeno s kritiko in ukrepanjem.

Domoljubje

V nedavni preteklosti je bilo veliko izrečenih in zapisanih besed tudi o slabostih v zvezi z našim domoljubjem. V mednarodni praksi se domoljubje lahko potrjuje le z varovanjem ugleda vseh prvin naše države. Razpravljanje o možnih kombinacijah sestavljanja koalicije in vlade pred dokončno odločitvijo odgovornih gotovo ni tema, ki lahko računa na koristnost posveta z veleposlanikom tuje države. Takšna posvetovanja oziroma razpravljanje o politični kombinatoriki s tujim veleposlanikom, ki izraža jasne cilje, opozarjajo, da bi v šolo domoljubja morali vsi, ki so sodelovali na teh pogovorih.

Po temeljni opredelitvi je vsak veleposlanik gost v naši državi in mora temu primerno tudi ravnati in se vesti. Njegova naloga je, da zbira informacije, ki jih pridobiva iz svojih pogovorov, da lahko čim bolj realno poroča svoji vladi o stanju stvari in aktualnih dogodkih. Nikoli pa si ne sme privoščiti javnih ocen ali sporočanja svojih osebnih želja glede razvoja notranjepolitičnih procesov ali akterje celo poučevati, kaj jim je storiti za dosego njihovih političnih ciljev.

Če to stori, je prekršil temeljna pravila in okvir svojega diplomatskega mandata ter ogrozil gostoljubje gostitelja. Še slabše pa je, če pri tem nakazuje svoj pokroviteljski odnos in deli nasvete, kako urejati posamezno notranjepolitično vprašanje. Veleposlaniki ZDA tako morda lahko ravnajo v Iraku ali Afganistanu, saj za cilje miru in demokratične ureditve umirajo tudi njegovi državljani v bojnih spopadih. Republika Slovenija pa med te države nikakor ne sodi.

To dogajanje je zelo modro, a odločno komentiral predsednik Danilo Türk in ministrstvo za zunanje zadeve pozval k ustreznemu ukrepanju. Po našem prepričanju bi slovensko ministrstvo moralo ukrepati sámo, in ne šele po pozivu predsednika. Žal se to ni zgodilo, kar je napaka – ali pa celo opozorilo, da sprejema takšno neustrezno prakso.

Namesto da bi ministrstvo poklicalo veleposlanika na pogovor, je z veleposlanikom opravilo le telefonski pogovor, ki ga je ta javno opisal kot »prijeten«. Če bi bilo opozorilo na napačno in nesprejemljivo delovanje enako resno, kot ga je izrazil predsednik države, takšne ocene pogovora ne bi bilo. Kritična ocena, ki jo poda najvišji predstavnik države gostiteljice o ravnanju tujega veleposlanika, je zagotovo zelo resno in v mednarodni praksi zelo redko opozorilo, ki opozarja na potrebo ukrepanja tudi njegove države.

Sedanjih več kot dobrih odnosov med Republiko Slovenijo in ZDA nikakor ne sme ogroziti neustrezno ravnanje njihovega veleposlanika, ki, žal, kljub svoji deklarirani dobronamernosti zamenjuje vlogi gosta in gostitelja. Vse poizkuse takšnih prekoračitev meje dopustnega bomo Slovenci znali odločno zavračati tudi v prihodnje.


Peter Toš, predsednik veleposlaniškega kluba

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.

Foto: Matej Družnik/Delo