Tiskane izdaje
P red tednom dni, v torek, 23. avgusta, je imel Zoran Milanović prvič v rokah nove meritve predvolilnega razpoloženja v celotni državi. Rezultati so ga najverjetneje presenetili, če ne v celoti, pa vsaj glede končne napovedi, da se bodo 11. septembra izredne parlamentarne volitve v Republiki Hrvaški končale s ponovitvijo prejšnjih. Da jih bo njegova stranka socialnih demokratov ponovno izgubila.
Nenavadna reakcija
Takrat se je verjetno odločil. Samo uro ali dve kasneje je imel sklican, na svojo željo, sestanek s ključnimi predstavniki veteranskih organizacij hrvaške vojske. Prav s tistimi, ki so izsiljevali njegovo vlado z raznimi zahtevami, tistimi, ki so postavili šotorišča v centru Zagreba, in tistimi, ki so ga najprej samo politično opominjali, kasneje pa mu grozili, da bodo med protestnimi pohodi po glavnem mestu uporabili tudi svojevrstno orožje, plinske jeklenke. Milanović je njihove glavne zahteve seveda poznal, torej je natančno vedel, katere teme bodo prevladovale v sklicanem pogovoru. Predvsem pa je poznal njihovo sporočilo, ki so ga namenili javnosti konec septembra 2015. Takrat so mu sporočili, najprej povsem osebno, da zahtevajo od predsednika vlade, ki »se je v vojni obnašal kot dezerter, naj se zdaj ne dela junaka, ker je vojna končana«, in nato – bil je čas hrvaške blokade meje z Republiko Srbijo –, da žele živeti v varni državi, ki ima dobre odnose z vsemi sosedi, tudi s Srbijo.
Z istimi predstavniki veteranskih organizacij hrvaške vojske in specialne policije se je Milanović znova srečal prejšnji teden. Njegov nastop je bil presenetljiv. Skorajda neprimerljiv s stališči in besednjakom predstavnikov držav članic Evropske unije. Dve za Hrvaško najpomembnejši sosednji državi, Srbijo ter Bosno in Hercegovino, državi, s katerima delijo skupno zgodovino, je označil za tisti, s katerima bo kot novi predsednik vlade moral sprožiti najtrši konflikt. Milanović je tolkel po vojaških bobnih. In obenem poudarjal, da njemu Bruselj in še manj Angela Merkel že ne bosta govorila, kaj lahko naredi in česa ne sme.
Šov za nove volivce
Dan kasneje je posnetek tega zaprtega in zaupnega pogovora prišel v javnost. Takoj so sledila različna ugibanja, kateri od udeležencev sestanka, ki ni bil ne v javnih prostorih ne na sedežu veteranskih organizacij, ampak v Milanovićevi pisarni, bi lahko vse skupaj tajno posnel. Odgovorov je bilo veliko in bili so različni. Nekako je manjkal samo eden. Da je pogovor skrivaj snemalo več navzočih na sestanku, da pa je vse skupaj javnosti posredoval prav gostitelj, nekdanji hrvaški predsednik vlade in pretendent na novo parlamentarno zmago. Razlog bi lahko bil samo eden. Ko je Milanović bral analize meritev volilnega razpoloženja in ocene, da se bo ponovila volilna pat pozicija, je najverjetneje lahko ugotovil samo eno – da potrebuje nove zaveznike. Pravzaprav nove volivce. Tiste, ki nikoli niso ali ne bi volili levih strank, še najmanj bi izbrali njegovo.
Pogovor s predstavniki veteranskih organizacij je bil svojevrstno politično sporočilo, namenjeno prav njim. Zato je moralo postati javno. In prav zato je moralo biti izgovorjeno in posneto še bolj zavezujoče in bobnajoče. Spogledujoče se z grozljivo preteklostjo.
Opozorilo iz zgodovine
Nekdanji srbski predsednik Slobodan Milošević se je 16. marca 1991 srečal na podobno zaprtem sestanku s takratnimi predsedniki srbskih občin. Njegovi sporočili sta bili dve. Da meje vedno diktirajo močni in da če se bodo morali boriti, se bodo borili. Samo dober teden kasneje, 25. marca istega leta, sta se v državni rezidenci Karađorđevo prvič neposredno in na štiri oči srečala s hrvaškim predsednikom Franjem Tuđmanom. Začela sta dogovor o delitvi interesnih območij. Knin je ostal Hrvaški v zameno za dogovor o delitvi Republike Bosne in Hercegovine.
Pokojni profesor, zgodovinar Dušan Bilandžič, je v svojih Spominih objavil tudi zabeležko o nenadnem telefonskem pozivu hrvaškega predsednika in povabilu na takojšen pogovor. Tuđman je Bilandžića 10. aprila 1991 obvestil o načelnem sporazumu s srbskim voždom o delitvi sosednje države, Bosne in Hercegovine. Bilo mi je jasno, je napisal Bilandžić, ki ga je predsednik nemudoma imenoval za vodjo pogajalske skupine, ki naj delitev sosednje države uresniči, da Tuđman govori o novih hrvaških mejah, o mejah banovine Hrvaške. Prav ti pogovori so zdaj, toliko let kasneje, zaradi nevarnih napovedi liderja Republike srbske o referendumih in novi ureditvi Bosne in Hercegovine spet postali politično aktualni. In ocene kandidata za novega predsednika hrvaške vlade o razmerah v tej državi so to samo potrdile.
Republika Hrvaška je po smrti predsednika Tuđmana postala, najverjetneje zaradi ključnih odločitev njegovega strankarskega naslednika in predsednika vlade Iva Sanaderja, leta 2013 polnopravna članica Evropske unije. Takrat je bila sprejeta vrsta zavez. Tudi o tem, da bo uredila vsa sporna mejna vprašanja s sosednjimi državami in da ne bo ultimativno pogojevala sprejemanja novih držav iz regije. To, da bo iz svoje državne politike izbrisala besednjak groženj in omalovaževanja sosednjih držav, torej vseh tistih doktrin, tudi omenjene iz dogovorov v Karađorđevu, ki so bile na začetku krvavih vojn, je bilo samoumevno.
Škoda na periferiji
Milanović je s svojo predvolilno računico in svojim nastopom izbrisal prav vse. In naredil največjo škodo Republiki Hrvaški.
Ne samo zaradi nemške kanclerke Angele Merkel, ki se prav te dni sestaja z evropskimi voditelji, z enim samim vprašanjem, kako rešiti Evropo, ampak predvsem zaradi novega iskanja sobivanja držav Evropske unije. Bolj ali manj je očitno, da se bo pokazala različnost med trdim jedrom EU, državami, ki zagovarjajo večje in tesnejše sodelovanje, in preostalimi, perifernimi članicami Unije. Prav nihče pa si ne želi, da bi na skupno mizo ponovno prinašali velike regionalne probleme, spore in grožnje.
Priložnost za Slovenijo
Hrvaška ima, razen z Madžarsko, popolnoma nerešena mejna vprašanja s sosednjimi državami. Tudi s Slovenijo. Oba dolgo in sistematično pripravljana sporazuma o ureditvi tega problema, najprej nekdanjega slovenskega premiera Janeza Drnovška in hrvaškega premiera Nikice Valentića ter kasneje Drnovška in Ivice Račana, prav tako predsednika vlade, je tik pred koncem ali celo po podpisu hrvaška stran prekinila. Zdaj sta državi pred dokončno razsodbo arbitražnega sodišča.
Vlada Zorana Milanovića je pred skoraj letom dni že napovedala, da odločitve sodišča ne bo upoštevala oziroma da je zanjo nična. Slovenija ima po Milanovićevem nastopu dolžnost, da v evropskih pogovorih, ki si bodo sledili skorajda neprekinjeno do konca leta, poudari, da bodo rešitve spornih mejnih vprašanj s sosednjo Hrvaško po odločitvi arbitražnega sodišča in v skladu z doseženim sporazumom tudi dokončne.
*******
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
