Tiskane izdaje
Pred dvema mesecema sem na tem mestu v članku Uzakoniti javni interes za kulturo prostora (Delo, 6. 3. 2015) povzel kritične razmere in opozoril, da Slovenija potrebuje krovni zakon o arhitekturi kot dejavnosti v javnem interesu. Opozoril sem na nujnost usklajenega delovanja celotne stroke za doseganje ciljev. Tokrat, ob javnem razkritju sprememb občinskega prostorskega načrta (OPN) Ljubljane (21. 4. do 22. 5.), želim na aktualnem primeru naselja prikazati problem neučinkovitosti prostorskih aktov oziroma odlokov, ki so zaradi neustrezne zakonodaje neposredni vzrok za stihijo v naseljih.
Kot avtor naselja terasastih objektov v Kosezah v Ljubljani, ki je po kakovosti opredeljeno za potencialno kulturno dediščino na področju arhitekturno-urbanističnega načrtovanja, se že več let zavzemam, da MOL v prostorski akt OPN spet vključi določilo, ki avtorju oziroma pooblaščenemu arhitektu naselja omogoča strokovno usmerjanje pri razvoju, vzdrževanju in prenovi objektov – tako kot je bilo to urejeno v preteklosti. Odsotnost ustreznih odlokov so neposredni vzrok za stihijsko dograjevanje na objektih, za neusklajena pleskanja fasad in nestrokovna izvajanja prenov posameznih objektov. Upoštevati je treba, da vzdrževanje in prenova objektov zahtevata – glede na tehnične, energetske in oblikovne vidike – strokovno vodenje pooblaščenega arhitekta. Z informacijo sem obvestil MOL, da se ta čas uspešno izvaja celostna prenova objekta št. 44/46 pod vodstvom arhitektke Petre Ostanek. Želimo, da prenovljeni objekt služi za vzorčni primer za več drugih objektov v naselju.
Toda strokovna služba MOL navaja, da zakonodaja ne omogoča več vloge arhitekta v odlokih OPN in da je to mogoče le v primeru »spomeniške« zaščite naselja s strani Zavoda za spomeniško varstvo Slovenije (ZVKDS), kot je urejeno na primer za naselje Murgle. Zato sem januarja letos na ZVKDS naslovil vlogo za zaščito kakovosti naselja.
Izboljšati stanje v prostoru
Naselje, ki je nastalo na podlagi prvonagrajene natečajne rešitve leta 1968 in je bilo grajeno v 70. letih pomeni novost v takratnem načrtovanju naselij. Projekt je bil zasnovan na podlagi enovitega arhitekturno-urbanističnega pristopa, ki je omogočil razvoj nove tipologije objektov, kar je bilo v takratnih razmerah, ko je bilo v Sloveniji urbanistično in arhitekturno načrtovanje celo zakonodajno ločeno, novost. Tudi investicijsko je bila gradnja stanovanj sistemsko ločena od gradnje parkirnih površin. Celostna zasnova naselja s terasastimi stanovanji in parkirno ulico je bila zato v sklopu objekta, a nivojsko ločena od pešcev, vsekakor novost. Projekt je, kljub različnim spremembam v razvoju, pomenil novost ne le v Sloveniji, ampak tudi zunaj. V strokovni literaturi (Slovenska arhitektura 20. stoletja in DOCOMOMO 100) je naselje uvrščeno v izbor slovenske kulturne dediščine.
Vloga za zaščito naselja je bila predstavljena tudi na podlagi stališč Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije iz programa: Kultura prostora zdaj!
ZVKDS se je v dopisu na MOL 23. 2. zavzel za varovanje celovitosti kakovostne sodobne arhitekture, ki še nima statusa kulturne dediščine, z mehanizmi, ki jih omogoča prostorska zakonodaja, z vzpostavljanjem osnovnih pravil obnašanja v prostoru, vključno z upoštevanjem avtorskih pravic projektantov. Predlagal je, da se v OPN spet uvede določilo, ki bi avtorjem omogočalo sodelovanje pri pripravi posegov v naseljih.
ZVKDS meni, da je skrajni čas, da se poskuša skupaj poiskati rešitve za izboljšanje stanja v prostoru, tudi s predstavniki zakonodajalca. Zato je predlagal skupni sestanek v najkrajšem mogočem času.
Po tem dopisu me je MOL obvestil, da bodo na podlagi dopisa ZVKDS s pravno službo pripravili ustrezne rešitve v odlokih OPN. Žal se to ni zgodilo in odloki, ki so v javni obravnavi, so pripravljeni brez sodelovanja avtorja.
Nato mi je na sestanku 14. 4. podžupan Janez Koželj predlagal, da na podlagi stališč ZVKDS sam pripravim osnutek predlog osnovnih določil odloka OPN. Predlagal je tudi, da se v okviru OPN upošteva širši izbor kakovostnih naselij, ki bi jih bilo treba z ustreznim režimom varovati pred stihijskimi posegi. Za ta namen naj bi MOL tudi ozaveščala stanovalce z ustreznim informacijskim gradivom.
Na tej podlagi sem podal na MOL in ZVKDS osnutek odloka OPN z določili:
⚫ da na terasah zagotovi oblikovno usklajene nadstreške ali steklenjake, ki ne presegajo dovoljenih dimenzij in ne motijo sosedov;
⚫ da pritlična atrijska stanovanja ohranijo čim več zelenih površin in enotni izgled mirne peš ulice s pripadajočo zelenico;
⚫ da se v fazi prenove objektov čim bolj sanira neustrezno zatečeno stanje, barvno neusklajenost med posameznimi objekti in urejenost javnega prostora;
⚫ da se posegi izvajajo le na podlagi strokovno pripravljenih rešitev s sodelovanjem avtorja naselja ali pooblaščenega arhitekta ter z ustreznim soglasjem UE;
⚫ da se v naselju, ki obsega 34 objektov z različnimi upravniki in interesi, vzpostavi osnovna koordinacija, ki je potrebna za usklajevanje skupnih interesov in celostnih rešitev;
⚫ da se s ciljem ozaveščanja stanovalcev naselja pripravi informacija ali zloženka z vsemi potrebnimi navodili.
Dne 21. 4. je bil na Oddelku za urejanje prostora MOL na skupnega sestanka s predstavniki ZVKDS, na katerem naj bi obravnavali predlagani osnutek odloka. V nasprotju s pričakovanjem pa je na sestanku predstavnik MOL sporočil, da po zagotovilih pravne službe predpisovanje vloge arhitektov v odlokih OPN ni mogoče iz naslednjih vzrokov:
⚫ ker gre za dozidave ali spremembe na objektih, ki spadajo med enostavne objekte, ki se lahko izvajajo brez potrebnih dovoljenj, če ni za to predpisan »javni interes«;
⚫ ker arhitekturni videz naselja in arhitektura kot dejavnost zakonodajno ni opredeljena kot »kultura«, ampak le kot »gradbeništvo«;
⚫ ker arhitektura v zakonu ni opredeljena kot dejavnost v javnem interesu za kulturo prostora.
Vsekakor gre za stališča, ki so v popolnem nasprotju z uveljavljeno evropsko prakso, ki upošteva, da je arhitektura izraz kulture in ustvarjalnosti ter da je kakovost arhitekturne rešitve objektov, njihova skladna vključitev v okolje, spoštovanje naravnega in urbanega okolja ter kulturne dediščine – v javnem interesu. Na tej podlagi lastniki stanovanj v organiziranih naseljih nimajo možnosti nestrokovnih posegov na objektih, ker škodijo kakovosti in vrednosti naselja.
Zaščita arhitekture edina pot
V navedenih razmerah slovenske zakonodaje je torej edina možnost zaščite arhitekture v okviru spomeniškega varstva, ki pa ima vse bolj omejene možnosti.
Predstavniki spomeniškega varstva so navedli stališča in problematiko na tem področju. Vpis v register zaščitenih objektov se izvaja na osnovi določenih meril in valorizacije stanja. Naselje Murgle je bilo v register vneseno že pred desetletji. Zavod je zadolžen za varovanje objektov v prvotnem stanju; zato je treba pridobiti soglasje Zavoda za vsak poseg, kar močno obremenjuje vse bolj omejene kadrovske zmogljivosti zavoda.
Možno je pričakovati, da bo v bodoče – glede na rešitve v tujini – Zavod zadolžen le za varstvo starejših objektov (na primer nad sto let). Varovanje novejše arhitekture pa je v razvitejših državah urejeno v zakonodaji, ki zagotavlja vlogo arhitektov v naseljih na podlagi javnega interesa.
Iz navedenega je razvidno, kako zelo Slovenija zaostaja na področju zakonodaje o arhitekturi kot specifični dejavnosti na področju graditve in kulture. Zato je razumljivo, da je Slovenija ena zadnjih držav EU, ki še nima svoje Arhitekturne politike, ker arhitekturo obravnava le kot gradbeništvo. Očitno so interesi gradbeništva pri nas večji od kulture.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Viktor Pust arhitekt, dolgoletni predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije
