Preobremenjeni Zahod

Kaotične posledice postopnega razkroja Pax Americana postajajo vedno bolj jasne. Združene države Amerike so sedem desetletij varovale svetovno ureditev, ki je – ne glede na to, kako nepopolna je bila in koliko napak je velesila naredila – na splošno zagotavljala minimalno stopnjo stabilnosti. Pax Americana je bil vendarle bistven sestavni del varnostnega sistema Zahoda. Toda ZDA nočejo oziroma ne zmorejo več biti svetovni policaj.

Čedalje več kriz in konfliktov, s katerimi se spopada sodobni svet – v Ukrajini, Iraku, Siriji, Gazi in Libiji –, je povezano z novim položajem Amerike. Če bodo stvari ušle izpod nadzora na enem od preostalih nestabilnih območij svetovne politike – denimo v vzhodni Aziji –, se bo svet moral spoprijeti z globalno katastrofo, ki se bo začela zaradi preštevilnih lokalnih kriz. Popolnoma jasno je, da bo to kriza, ki je ne bo mogel nihče nadzorovati ali omejiti.

Dvopolni svet hladne vojne je del preteklosti. George W. Bush je zapravil ameriški trenutek v vlogi edine prave velesile. Gospodarska globalizacija za zdaj še ni ponudila okvirov za vodenje sveta. Morda smo sredi kaotičnega procesa, ki bo vzpostavil novo mednarodno ureditev, oziroma smo – kar je bolj verjetno – na začetku tega procesa.

Iskanje nove formule

O prihodnosti svetovne ureditve razpravljajo predvsem na Zahodu. Bolj natančno, v Evropi in Severni Ameriki. Rastoče sile večinoma poskušajo prilagoditi svoj strateški položaj svojim nacionalnim težnjam in interesom, zato nočejo ali ne zmorejo oblikovati idej in zavezujočih pravil, ki bi podpirala novo mednarodno ureditev.

Kakšna je, denimo, kitajska ali indijska formula za novo svetovno ureditev? (Če upoštevamo dogodke v vzhodni Ukrajini, verjetno ni ravno priporočljivo poizvedovati o namerah Rusije.) Kot kaže, je pri tem vprašanju čezatlantski Zahod osamljen, zato je pri ohranjanju svetovne stabilnosti nujno potreben.

Vendar pa je v zahodnih državah zaradi pogostih kriz oživel star konflikt med idealizmom in realizmom oziroma med zunanjo politiko, ki temelji na vrednotah, in zunanjo politiko, ki temelji na interesih. Čeprav je že dolgo jasno, da zahodne vlade uporabljajo oba pristopa, je zdaj nasprotje med njima spet v ospredju.

Kriza v Iraku in grozljivo nasilje Islamske države v tej državi in Siriji je predvsem posledica nevmešavanja Zahoda v sirsko državljansko vojno. Zunanjepolitični »realisti« so nasprotovali domnevno idealističnemu »humanitarnemu« posredovanju. Posledice so jasne: humanitarna katastrofa in resna grožnja takšnemu arabskemu Bližnjemu vzhodu, kakršnega smo poznali zadnjih sto let.

Evropska polemika glede oboroževanja Kurdov se zdi v sedanjih razmerah v Iraku izjemno nenavadna. Islamska država pred našimi očmi grozi, da bo pobila ali zasužnjila vse pripadnike verskih in etničnih manjšin, ki se ne bodo nemudoma spreobrnili v islam ali pobegnili. Ves svet opazuje, kako Islamska država grozi z genocidom, zato smo moralno dolžni ukrepati. Vprašanja, ki se, denimo, nanašajo na to, kaj se bo po koncu spopadov zgodilo z orožjem, ki smo ga dali Kurdom, so manj pomembna.

Med vrednotami in interesi

Če sprejmemo načela realne politike, lahko ta argument podkrepimo z dejstvom, da je iraška vojska popolnoma nezmožna premagati Islamsko državo, Kurdi pa to lahko storijo, a samo če bodo opremljeni s sodobnim orožjem. Zmaga Islamske države v severnem Iraku ali zgolj zavzetje Erbila, glavnega mesta kurdske lokalne vlade, ne bi povzročila samo humanitarne katastrofe brez primere, ampak bi lahko politično ogrozila ves širši Bližnji vzhod in svetovni mir.

Povezava med vrednotami in interesi je torej očitna, zato je spor glede temeljnih zunanjepolitičnih načel nepomemben. To velja zlasti za Evropsko unijo. Bližnji vzhod z nasilno teroristično državo, ki ima proste roke, v svojem središču bi neposredno ogrožal varnost Evrope. Zakaj ne bi torej pomagali tistim v Iraku, ki so se pripravljeni in zmožni spopasti s to nevarnostjo?

Toda če bo samo Zahod sprejel odgovornost za vzdrževanje svetovne ureditve, ali ne bo presegel svojih zmožnosti, če upoštevamo, s koliko nevarnimi krizami se je pripravljen spoprijeti? Večina teh sporov niso konflikti med državami, ampak asimetrični konflikti, na katere zahodne družbe – tudi ameriška – niso ustrezno pripravljene. Ti konflikti se še poglabljajo zaradi krutosti, značilne za verske vojne, in prav takšne dogodke smo lahko gledali tudi v Evropi v 16. in 17. stoletju. Zato Zahodu res grozi, da se bo lotil nalog, ki jih ne bo mogel obvladovati.

Toda kakšna je druga možnost, s katero ne bi poglabljali kaosa ter ne bi omogočali širitve varnostnih groženj in serijskih humanitarnih katastrof? Zahod, predvsem Evropa, se ne more izogniti tej dilemi.

Sedanje številne krize in ameriška strateška utrujenost silijo Evropo, da bo morala opredeliti svojo vlogo pri vzdrževanju stabilnosti na Zahodu in po vsem svetu. Če ZDA ne prenesejo več bremena Pax Americana, mora biti Evropa tista, ki bo storila več za skupno varnost. Toda Evropa ne more prevzeti večje odgovornosti za globalno ureditev in stabilnost, ne da bi se prej politično poenotila. Žal preveč evropskih voditeljev tega ne more ali noče razumeti.

Joschka Fischer,
nekdanji nemškizunanji  minister in podkancler od leta 1998 do 2005 ter skoraj dvajset let vodja nemške stranke Zelenih

Project Syndicate/Inštitut za humanistiko, 2014