Preplet revščine in kriminala

Grožnje ne pomenijo zgolj vojne, ampak tudi kriminal, fizično nasilje in pomanjkanje osnovnih življenjskih dobrin.

Objavljeno
30. januar 2014 22.33
Miha Hribernik
Miha Hribernik

Ob porastu napadov somalskih piratov na začetku 21. stoletja so zahodni mediji kar nekako pozabili na trdoživost tega perečega problema v drugih koncih sveta. To še posebno velja za Jugovzhodno Azijo, ki je pred povečanjem napadov v Adenskem zalivu veljala za središče pomorskega piratstva in oboroženih ropov ladij. Tako ne preseneča podatek, da se je v zadnjih dveh desetletjih polovica vseh tovrstnih napadov na svetu zgodila samo v Južnem kitajskem morju. Čeprav se zaradi čedalje uspešnejšega boja proti piratstvu število incidentov zmanjšuje, napadi še vedno grozijo tudi strateško pomembni Malaški ožini, ki povezuje Indijski in Tihi ocean. Vsak dan jo prečka na stotine ladij, ki v Vzhodno Azijo dovažajo življenjsko pomembne surovine, predvsem nafto. Glavne uvoznice so Japonska, Južna Koreja in Tajvan, ki zgolj čez te ožine iz Perzijskega zaliva in Afrike prepeljejo približno 75 odstotkov potrebne nafte. Kitajska je julija letos odprla naftovod skozi Mjanmar, ki ji omogoča, da črno zlato pretoči že v Bengalskem zalivu in se tako izogne nevarni ožini.

Kljub temu da so napadi morskih roparjev v predelih Jugovzhodne Azije težava že stoletja, je za največji porast v zadnjih desetletjih poskrbela azijska finančna kriza leta 1997. Število napadov je doseglo vrh leta 2000, ko so ladjarji prijavili 259 incidentov. Čeprav ta številka v zahodnih državah ni odmevala, so se je azijske države zelo dobro zavedale. Spodbudila je rojstvo večstranskega sodelovanja proti piratstvu v Aziji, ki je bilo prvo takšno na svetu. Azijski modeli spopadanja s to varnostno grožnjo so se medtem razširili po svetu, med drugim tudi v vzhodno Afriko in Gvinejski zaliv. Tako je kljub geografski oddaljenosti problem piratstva v azijskih vodah že prišel na dnevni red EU in nekaterih evropskih držav. Morebiti posredno lahko postane zanimiv tudi za Slovenijo, saj pred kratkim predstavljena vizija predsednika Pahorja prav v širši Indo-pacifiški regiji vidi dve izmed šestih »sidrišč«, kamor naj se v prihodnje vpne slovenska zunanja politika.

Skupaj nad grožnjo, ki presega državne meje

Neuradno vodilno vlogo pri krepitvi večstranskega povezovanja je prevzela Japonska, ko je japonski predsednik vlade Juničiro Koizumi leta 2001 predlagal ustanovitev prvega medvladnega telesa, katerega glavni cilj bi bil boj proti pomorskemu piratstvu. Pobuda je bila dobro sprejeta in novembra 2004 je 16 držav osnovalo Sporazum o regionalnem sodelovanju v boju proti piratstvu in oboroženem ropu zoper ladje v Aziji (ReCAAP). Veljati je začel novembra 2006, ko so v Singapurju odprli tudi sedež nove organizacije in vzpostavili Center za posredovanje informacij. Center omogoča izpolnjevanje glavne naloge, zapisane v sporazumu: posredovanje podatkov o napadih na ladje med državami pogodbenicami. Njihovo širjenje v realnem času državam omogoča, da se odzovejo takoj, še preden se osumljenci za napad lahko umaknejo v mednarodne vode ali na območje drugih držav. Sporazum lajša tudi izročitev zajetih osumljencev v druge države ter spodbuja izmenjavo izkušenj in dvostransko sodelovanje med pogodbenicami (denimo v obliki pomorskih vaj).

Organizacija ReCAAP zdaj šteje 19 držav pogodbenic, večinoma iz Azije in Oceanije. V zadnjih letih so se jim pridružile še štiri evropske (Danska, Nizozemska, Norveška in Združeno kraljestvo). Vse razpolagajo z velikimi trgovskimi ladjevji, ki vsak dan plujejo po nevarnejših predelih azijskih voda. Čeprav ReCAAP ne razpolaga s prisilnimi sredstvi – in da se financira s prostovoljnimi prispevki pogodbenic, ki so letos dosegli zgolj 1,6 milijona evrov –, se je takšen »mehak« način boja proti pomorskemu piratstvu izkazal za uspešnega. Celo tako, da so vsebino sporazuma že prevzeli tudi v drugih koncih sveta. Od leta 2009 posredovanje podatkov lajša Džibutski kodeks ravnanja, ki v boju proti piratstvu združuje 20 držav Vzhodne Afrike, od junija letos pa tudi kodeks ravnanja v Gvinejskem zalivu na zahodni obali Afrike. Tam v zadnjih letih zaznavajo največjo rast napadov na svetu.

Krepitev večstranskega sodelovanja v Aziji (med katere spada tudi uvedba združenih patrulj med Indonezijo, Malezijo, Singapurjem in Tajsko v Malaški ožini) je uspešno zajezila tudi nov val napadov po izbruhu trenutne svetovne gospodarske krize. Med letoma 2009 in 2010 se je namreč njihovo število povečalo s 102 na 167. Leta 2011 se je število napadov začelo zmanjševati in pozitiven trend se nadaljuje tudi lani: med januarjem in novembrom so zabeležili 119 incidentov, najmanj v zadnjih treh letih.

Izzivi in priložnosti – tudi za EU (in Slovenijo?)

Uspešnost pregona pomorskih piratov v zadnjih letih je res zmanjšala pogostnost napadov na nekaterih območjih – denimo v Malaški ožini – a posledično povzročila njihov premik v območja, ki jih je težje nadzorovati. Prav omejenost učinkovitosti zgolj na države pogodbenice je hiba ReCAAP, saj »sive lise« na zemljevidu pirati hitro izkoristijo. Pri tem še posebno izstopata Indonezija in Malezija. Prva zaradi strahu o izgubi suverenosti nikdar ni ratificirala sporazuma ReCAAP, čeprav z organizacijo občasno sodeluje. Število napadov v indonezijskih vodah in pristaniščih se je samo v letih med 2009 in 2012 povečalo za 440 odstotkov, ta številka pa se še vedno povečuje. Tudi Malezija sporazuma ni ratificirala, saj ga vidi kot nepotrebno konkurenco Mednarodnemu pomorskemu biroju, ki iz malezijske prestolnice Kuala Lumpur zbira podatke o piratskih napadih po vsem svetu.

Ker število napadov kljub zmanjšanju ostaja relativno visoko, je problem piratstva v Aziji aktualen tudi za EU in njeno pomorsko trgovino. Tako je evropska komisija letos začela pogajanja o pridružitvi ReCAAP kot partnerska organizacija. S tem hoče na dolgi rok pripomoči k povezavi med Džibutskim kodeksom ravnanja in ReCAAP, ki zdaj neodvisno drug od drugega delujeta v vzhodni Afriki in Aziji. Seveda pa se EU dobro zaveda tudi širšega pomena prisotnosti v varnostnih mehanizmih v Aziji, ki ima v svetu čedalje večjo geopolitično težo. Piratstvo ne pozna državnih meja, s čimer pomeni grožnjo za vse države v širši regiji, tudi za velesili, kot sta Kitajska in ZDA. Kot takšno pomeni idealen način za nekonfliktno krepitev kredibilnosti EU kot varnostnega akterja v Aziji. Z vmešavanjem v bolj občutljiva varnostna vprašanja – denimo v ozemeljski spor med Japonsko in Kitajsko – bi se Unija namreč lahko zamerila pomembnim trgovinskim partnericam v regiji.

Kljub oddaljenosti in specifiki piratstva v Aziji, bi mu kot pomorska država tudi Slovenija morda lahko posvečala več pozornosti. Večje število napadov namreč draži stroške ladijskega prevoza, kar se odraža v višjih cenah izdelkov in surovin, kar na koncu prizadane tudi slovenske potrošnike in podjetja. Poleg tega bi povečana aktivnost slovenske diplomacije pri tem vprašanju tudi povečala prepoznavnost naše države v Aziji. To bi bilo v skladu s konceptom mednarodnih »sidrišč« (oziroma »ekscentričnih krogov«), ki ga je konec novembra predstavil predsednik Pahor. Dva izmed njih, Indija in Japonska, problematiki piratstva posvečata vedno večjo pozornost, obe pa sta tudi članici ReCAAP. Svoj pristop k tej organizaciji pa so že napovedali tudi v tretjem zunanjepolitičnem »sidrišču«, ZDA.

Slovenija od konca devetdesetih let znotraj OZN v skupini 13 držav (članica je tudi Japonska) zagovarja koncept »človekove varnosti«. Ta je po koncu hladne vojne pojem varnosti razširil na širok razpon groženj, ki ogrožajo človekov vsakdan. Skozi prizmo »človekove varnosti« grožnje namreč ne pomenijo zgolj vojne, ampak tudi kriminal, fizično nasilje in pomanjkanje osnovnih življenjskih dobrin. S povečevanjem interesa EU za tovrstne varnostne grožnje v Jugovzhodni Aziji se je že ustvaril zagon, ki bi takšen pristop slovenski diplomaciji olajšal. Prav pomorsko piratstvo predstavlja kompleksen preplet revščine in kriminala. Dobro organiziranim združbam lahko prinese veliko denarja, ki nato napaja kriminalna omrežja ali radikalna gibanja. Ta še bolj siromašijo že tako obubožane predele jugovzhodne Azije, ki jim v zadnjih letih ne prizanašajo niti naravne katastrofe. Slovenija bi se zato znotraj ali zunaj OZN lahko povezala s podobno mislečimi državami in opozarjala predvsem na nujnost odprave vzrokov piratstva. To bi bilo mogoče tudi ob relativno skromnem finančnem vložku, denimo, s svetovanjem lokalnim nevladnim organizacijam, ki se borijo proti revščini v obalnih skupnostih Indonezije in Filipinov. S tem bi slovenska zunanja politika naredila korak naprej h pomembnim mednarodnim »sidriščem« v Aziji in Tihem oceanu, ki krojijo usodo svetovne politike in gospodarstva.



–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

Miha Hribernik, sodelavec Evropskega inštituta za azijske študije (EIAS) v Bruslju