Tiskane izdaje
Živali, ki so plen, ustvarjalnejše od plenilcev
Sem vedenjski ekolog in proučujem, kako živali zaznajo nevarnost, ki jim grozi zaradi plenilcev, in kako se nanjo odzovejo. Toda ne proučujem predvsem zanimivih plenilcev – njihovih ostrih zob, komaj zaznavnega premikanja med lovom in izjemno hitrega teka –, ampak se posvečam njihovi hrani.
Nekateri manjši kenguruji se slabo odzivajo na dejstva. Te malice na štirih nogah se prepogosto ne zmenijo za informacije tik pred njimi – denimo za šume v grmovju ali za vonj po mimoidočih mesojedcih. In za takšno vedenje plačajo visoko ceno z nenadnim trganjem z ostrimi kremplji ali ubijalskim stiskom močnih čeljusti.
Toda med svojimi raziskavami sem ugotovil, da zna veliko bodočih mesnih obrokov – med drugim svizci, ptice, kuščarji, ribe in prirasli morski nevretenčarji – bolje oceniti nevarnost.
Leta 1979 sta ekologa Richard Dawkins in John Krebs predstavila »načelo življenje-obrok«; po tem načelu so plenjene živali, ki lahko izgubijo več kakor plenilci, ustvarjalnejše v boju za preživetje. Nevarnost, ki grozi, da bodo žival pojedli – in jo tako odstranili iz genskega sklada –, izjemno močno spodbudi to žival, da se čim bolje znajde med nevarnostjo. Plenilec bo zaradi neuspeha samo lačen do naslednjega obroka.
Delovanje načela življenje-obrok lahko nenehno opazujemo okoli nas. Kadar vodne ptice ali race začnejo leteti v jatah, potem ko pes steče ob obali ali jezeru, se to dogaja zato, ker ptice vedo, da so v skupinah varne. Ljudje počnemo isto. Bolj zaskrbljeni smo, denimo, kadar jadramo na deski sami, saj vemo, da imamo, če se bo morski pes morda odločil za obrok v neoprenskih oblačilih, več možnosti za preživetje, kadar ima morski pes na voljo več kakor eno samo tarčo.
Usoden pomen
Imel sem težave zaradi tifusa, s sabo sem imel tudi veliko raziskovalne opreme, zato kratko malo nisem imel dovolj energije, da bi prehodil več kilometrov po blatu in med padajočim kamenjem. Šele čez nekaj dni, ko je nevarnost izginila in sem končno lahko zapustil območje, sem spoznal, kako neuporabne so bile razpoložljive informacije o cestah in alternativnih poteh, ki sem jih zbral pred začetkom dela na območju.
Vsak znanstvenik, ki kaj da nase, mora dvomiti o vsem in kritično obravnavati uveljavljene modrosti, vendar lahko predvideva in opravlja poskuse, s katerimi zbira podatke, ter po analizi podatkov oblikuje ugotovitve, ki podpirajo ali ovržejo prvotno predvidevanje. Učimo se – in znanost napreduje – tako, da nenehno izpodbijamo domneve z novimi informacijami, podprtimi z dejstvi. Tako preizkušamo in izpopolnjujemo ideje, dokler nam ne preostanejo ugotovitve, ki jih je težko ovreči. Temu pravimo »razkrita resnica«.
Toda razkrito znanstveno resnico vedno znova analiziramo, jo pozorno proučujemo in na novo razlagamo. Vedno velja za začasno – torej jo vedno lahko pozneje ovržemo – in nikoli ne postane popolnoma sprejeta dogma.
Zanesljiv recept
Ljudje so preživeli, ker so njihovi predniki dobro poznali dejstva, tako kot to počnejo vodne ptice, ki se zberejo v jate, kadar jim grozi nevarnost. Na vseh življenjskih področjih bi morali vztrajati pri znanstvenem postopku, ki utemeljuje odločitve z zbiranjem podatkov o opazovanih pojavih. Potem ko se nabere dovolj dokazov za to, da podpremo neko ugotovitev, bi jo morali sprejeti. Nujno potrebujemo nenehno samokritično analiziranje, toda samo če izvemo za nove ideje, nove dokaze ali nove eksperimentalne metode.
Človeštvo bi moralo vedeti, da se tisti, ki posnemajo naivnega kenguruja in kratko malo zanemarjajo šumenje v grmovju, ne bodo mogli izogniti temu, da jih bodo ubili. Pravzaprav je to zanesljiv recept za izumrtje.
Daniel T. Blumstein,
profesor na oddelku za ekologijo in evolucijsko biologijo na UCLA ter na inštitutu za okolje in trajnostni razvoj na UCLA
Project Syndicate, 2017
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
