Primer Patria: Nevarnost izkrivljanja

Mag. Krivic je eden tistih, ki niso tiho, ko pri sebi vedo, da so državne institucije povozile pravo. Ta drža je vredna spoštovanja. Želel bi si je od vsakega pravnika v državi, še posebno pomembna pa je, ko gre za pravnike, ki imajo v družbi vpliv. Ti imajo do napredka pravičnosti in pravnosti posebno veliko odgovornost. Tako zgodovina kot strokovna literatura učita, da napredek namreč pride po njih, nikoli po tistih, ki se skrivajo, molčijo ali pozivajo k molku. Kritična strokovna in intelektualna javnost je v svobodni demokratični družbi prav posebna, ključna varovalka proti nepravnosti delovanja oblastnih organov in hkrati skrita gonilna sila napredka pravičnosti. Kolikor več pravnikov z zavedanjem o tem bomo imeli, toliko manj se nam bo treba bati za vladavino prava v Sloveniji.

Kar se tiče vsebine, je mag. Krivic v svojem mnenju o zadevi Patria (Delo, 10. 6. 2013) v prvem delu podrobneje ponovil bistvo stališča, ki smo ga v javnosti nekateri pravniki že razložili. V drugem delu pa je navedel stališče, s katerim se ne strinjam in o katerem menim, da se z njim po skrbnejšem premisleku noben ustavni pravnik, ki mu je mar za zavarovanje zoper nepopravljivo izničenje temeljnih ustavnih pravic, ne more strinjati.

»V dvomu odločiti v korist obdolženca«

Prvič, mag. Krivic pravilno pojasni, da je sodba v navzkrižju z načelom in dubio pro reo, da bi sodišče torej moralo, ker zadostnih dokazov ni imelo, »v dvomu odločiti v korist obtoženega«. Hkrati se sprašuje, »zakaj dosedanji kritiki te sodbe iščejo v njej vse mogoče druge, predvsem proceduralne napake, ko pa je ta temeljna vendar tako očitna.« Tu je treba seveda jasno pojasniti, da načelo dolžnega pravnega postopanja (»due process of law«), na katero sem oprl svoje mnenje, nikakor ni zgolj proceduralno načelo, ampak izrecno vsebuje vsebinski in proceduralni del, vključno z vsemi vidiki pravice do poštenega sojenja. Literatura in judikatura o tem sta neskončni in jasni. Načelo in dubio pro reo je eden od izrecnih sestavnih delov načela dolžnega pravnega postopanja (»due process of law«). Zadnje v svojem bistvu med drugim zahteva, da nikogar ni mogoče pravno korektno niti obtožiti, kaj šele obsoditi, brez navajanja konkretno dokazljivih elementov in ne da bi takšne elemente v postopku nato tudi dokazali. Prav zato sem v prvi točki svojega mnenja citiral sodbo vrhovnega sodišča, ki v skladu z dolžnim pravnim postopanjem prepoveduje postopke na podlagi navajanja nedoločenih koordinat, ki jih ni mogoče niti dokazati niti izpodbijati, v Pogledih Slovenije pa govoril tudi o nedopustnosti »dokazov«, kot je tisti, da je že dejstvo, da proti nekomu ni bilo mogoče najti dokaza, dokaz, za to, da je kriv. V takih okoliščinah po naravi stvari dvoma o obstoju kaznivega dejanja nikoli ni mogoče odpraviti, s tem pa je obsodbi odvzet bistveni element: pravnost. S svojo poanto o pomanjkanju dokazov »tako v obtožnici« kot »v javno izvedenem dokaznem postopku« mag. Krivic torej ponovi bistvo že povedanega. Vede ali ne vede trdi, da je šlo za kršitev dolžnega pravnega postopanja.

Resen in manj resen dvom rednega sodnika

Drugič, 156. člen ustave določa: »Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem.« Krivic razlaga, da je treba zapis, »če sodišče meni« razumeti kot »če je sodiše prepričano«. Resen dvom naj ne bi zadoščal, kar, kot pravi, naj bi izhajalo tudi iz dosedanje ustavnosodne prakse. Mnenje spoštujem, a se z njim ne morem strinjati iz večih razlogov.

Po naravi stvari je popolnoma jasno, da sodišče vnaprej nikoli ne more vedeti, kako bi neko ustavno sodišče odločilo o skladnosti neke zakonske določbe (s 5 : 4, 4 : 5, 6 : 4, 4 : 6, 9 : 1, 1 : 9, 0 : 9, 9 : 0 itd). Dvom je torej neizogiben. Govorimo lahko le o resnem in manj resnem dvomu rednega sodnika o ustavnosti neke določbe, nikoli in nikdar o prepričanosti. Kdor bi slednji izraz vseeno uporabil, bi bil ta po naravi stvari zgolj opis resnega dvoma.

Mag. Krivic tudi zapiše, da »dokler sodišče meni, da lahko take ali drugačne pomisleke proti neki zakonski ureditvi zavrne z ustrezno, ustavi skladno interpretacijo, je celo dolžno, ne le upravičeno, ravnati tako«. S tem bi se celo strinjal (razen ko gre za specifične primere, o čemer morda kdaj drugič), a trdim, da noben ustavni pravnik, ki mu je vsaj malo mar za temeljne ustavne pravice, ne more razlagati, da je v tem konkretnem primeru obstajalo ustavno skladno opravičilo ne uporabe določbe iz 156. člena ustave, ki zahteva prekinitev postopka. Takšna ustavnopravno skladna razlaga tu ne obstaja. Že zaradi dejstva, ki sem ga prav tako pojasnil v svojem prejšnjem prispevku.

Sodba kateregakoli prvostopenjskega sodišča je lahko zaradi protiustavne uporabe gradiv zmotna in na višjih instancah razveljavljena, tega ne more zanikati nihče. V ustavnopravno povsem specifičnem primeru pa, ko gre za prvaka opozicije, že s tako obsodbo, ki bi bila pozneje povsem lahko spoznana za zmotno zaradi neustavno uporabljenih gradiv, nastanejo hude, nepopravljive posledice za temeljne človekove pravice ne le obtoženega, ampak predvsem volivcev. Gre za »domino effect«, ko se prvostopenjsko sodišče v vlogi neprimerljivo močnega medija povsem po nepotrebnem vmeša v demokratični proces in ga radikalno izkrivlja. Načeli enake in svobodne volilne pravice, ki ju ustavno sodišče presoja po najstrožji presoji, sta v primeru pozneje razveljavljene sodbe praktično izničeni. Volitve v takih okoliščinah so brezpredmetne, še najmanj so svobodne in enake.

Varovanje temeljev ustavne demokracije

Ker obstaja preprosta in edino ustavno skladna rešitev, s katero se zavaruje takšen, z ustavo neskladen in nepopravljiv »domino effect« zoper temeljne pravice, je bilo sodišče več kot očitno dolžno uporabiti to edino ustavno skladno rešitev. Postopek bi moralo prekiniti in najprej zavarovati temeljne ustavne vrednote. Vse drugo je prehud in nepopravljiv poseg v najbolj varovane temelje ustavne demokracije. Katerikoli ustavni pravnik, ki mu je vsaj malo mar za zavarovanje pred nepopravljivim izničenjem temeljnih pravic, po skrbnejšem premisleku ne more razlagati drugače. V skladu s tem tudi nima v rokah ustavnosodne prakse, ki bi za take primere (obsodba prvaka opozicije, ko gre za povsem specifični domino efekt) omejevala uporabo 156. člena ustave. Bilo bi povsem v neskladju z duhom ustave in načelom sorazmernosti. Sklicevanje na porajajočo se doktrino v povsem drugačnih, običajnih primerih, bi bilo nekritično presajanje rešitev iz povsem drugega konteksta v kontekst, v katerega več kot očitno ne sodijo.

----------------

Ddr. Klemen Jaklič predavatelj prava in etike na univerzi Harvard, ZDA, v tem semestru gostujoči predavatelj na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.