Primer podkupovanja

Ob ustanovitvi države Izrael je novi zunanji minister Moše Šaret storil nekaj, kar se je zdelo popolnoma običajno. Prodal je svoje zasebno stanovanje. Na svojem novem položaju je dobil uradno rezidenco. Skromno seveda. Šaretu se je kot javnemu funkcionarju zdelo nedostojno obdržati zasebno stanovanje, če je živel od javnega denarja. Denarja, ki ga je prejel od zasebnega stanovanja, ni obdržal. Namesto tega ga je podaril več organizacijam za človekove pravice – prav tistim, ki jih zdaj vlada napada in jih označuje za »levičarske«. To je oznaka, ki velja za komaj kaj boljšo od oznake »izdajalski«.

Danes bi takšno dejanje veljalo za noro. Sedanji premier živi v uradni rezidenci in ima poleg tega še dve hiši, ena od teh je razkošna vila v četrti bogatašev. Šaret je bil izjema z več vidikov. Rodil se je v Ukrajini kot Moše Šertok, prišel v Palestino, ko je bil star 10 let, nekaj let živel v arabskih četrtih, kjer se je naučil arabsko, med prvo svetovno vojno je služil v otomanski vojski in postal sionistični strokovnjak za zunanje odnose. Vse to je bilo precej nenavadno: skoraj noben sionistični voditelj ni poznal Arabcev in jih zato tudi ni maral, prav tako noben sionistični voditelj ni razumel arabsko, Arabci pa so se jim od vsega začetka zdeli sovražniki.

Da se ne bi komu zdelo, da bere pohvalne besede občudovalca, moram dodati, da me Šaret nikoli ni maral in je izrekel nekaj zelo neprijaznih besed o meni, jaz pa sem mu vrnil z več zelo neprijaznimi pripombami. Vendar nisem mogel prezreti njegovega dostojnega vedenja ta teden, ko je najvišje sodišče v Izraelu poslalo nekdanjega premiera v zapor zaradi podkupovanja.

Ko se je to zgodilo, je bil obtoženi Ehud Olmert skoraj vesel odločitve sodišča. Nižje sodišče ga je spoznalo za krivega precej resnejših obtožb o podkupovanju in ga je obsodilo na precej daljšo zaporno kazen. Vrhovno sodišče je po tem, ko je zavlačevalo njegov primer, kolikor je bilo mogoče, upoštevalo manjše kaznivo dejanje in skrajšalo zaporno kazen s šestih let na samo leto in pol. Kakor ponavadi mu bodo tretjino kazni oprostili zaradi lepega vedenja v zaporu, zato bo za zapahi verjetno preživel samo leto dni.

Aleluja. Nekdanji premier bo prebil v zaporu samo leto dni, kjer se bo pridružil nekdanjemu izraelskemu predsedniku, ki so ga poslali tja zaradi posilstva. Sedanjega premiera in njegovo ženo preiskujejo zaradi uporabe vladnih sredstev za poplačilo stroškov njunih dveh zasebnih hiš. Sedanji odvetnik Netanjahujevih je zaprosil generalnega državnega pravobranilca za zasebni pogovor, med katerim ga je hotel prositi (kakor piše v pismu), naj prekliče preiskavo, ter namigoval, da je Sara Netanjahu psihično nestabilna. Generalni državni pravobranilec ga ni sprejel, vendar zadeva tako še ni končana.

Mimogrede, vsemogočni generalni državni pravobranilec (v Izraelu mu pravijo »pravni svetovalec vlade«) je bil pred imenovanjem na sedanji položaj zasebni odvetnik Netanjahujevih. Njegov mandat se bo končal čez mesec dni, ko ga bo zamenjal sedanji sekretar vlade – oseba, ki je še bližje Netanjahuju.

Zaradi različnih zadev kazensko preiskujejo tudi več drugih vodilnih političnih veljakov. Eden od njih je Silvan Šalom, nekdanji notranji minister in pomočnik premiera, ki je moral prejšnji teden odstopiti, potem ko so ga osumili posilstva oziroma nadlegovanja šestih žensk, ki so bile zaposlene pod njim (besedna igra je nenamerna). Policijskega vodjo oddelka, odgovornega za vse te preiskave, so ravnokar ponovno imenovali na njegov položaj, potem ko so ga začasno odstavili zaradi suma, da je spolno nadlegoval policistke. To me spominja na dogodek, za katerega sem slišal pred mnogimi desetletji. Neki politik je pristopil k tedanjemu ministru za izobraževanje, članu laburistične stranke, in mu rekel: »Čestitajte mi! Pravkar so me oprostili obtožb!« Minister mu je zajedljivo odgovoril: »Zanimivo. Mene še nikoli niso ničesar oprostili!«

Od takrat so se javna moralna načela v Izraelu močno spremenila. Ehud Olmert morda najznačilneje predstavlja te spremembe. Njegov oče je bil član organizacije Irgun, in ko je Menahem Begin v novi državi ustanovil svojo politično stranko Herut (»Svoboda«), so Olmertovega očeta izvolili v kneset. Ehud se je rodil nekaj dni po koncu druge svetovne vojne in odraščal v četrtih, ki so jih ustanovili nekdanji člani Irguna blizu Haife. Vse te četrti so bile razmeroma revne in morda si je prav zato Ehud vse življenje želel denarja in dragocenih predmetov. To, da se nikoli ni udeležil nobene vojne, morda pojasnjuje, zakaj se tako zlahka odloča za uporabo orožja.

Včlanil se je seveda v Beginovo stranko, toda ko se je pojavila nova zvezda, se je zavedel, da lahko z njo zelo hitro napreduje. Zvezda je bil Šmuel Tamir, prav tako nekdanji član Irguna, ki je doštudiral pravo, potem ko so ga Britanci izgnali v Afriko. Tamir je bil izjemno ambiciozen, in ko se mu je zazdelo, da bi lahko strmoglavil Begina s položaja vodje stranke in ga nato nadomestil, je izvedel puč na konferenci stranke. Precej mlajši Olmert mu je takoj sledil.

Oba sta se zmotila pri svojih predvidevanjih. Begin, ki je bil videti nenevarna oseba, je pokazal zobe in preprečil puč, Tamirja in njegove privržence pa so vrgli iz stranke. Skupaj so ustanovili majhno novo stranko »Svobodna sredina«. »Sredina« zato, ker so napadli Beginovo nacionalistično desničarsko ideologijo in se razglasili za zmerno sredino. Kmalu zatem se je začela šestdnevna vojna in Izrael je postal imperij z obsežnimi zasedenimi ozemlji. In skoraj čez noč je Svobodna sredina postala najskrajnejša desničarska stranka, ki se je zavzemala za aneksijo ter obtoževala Begina neodločnosti in zmernosti.

Takrat sem bil član kneseta in Olmerta sem prvič videl, ko je bil nižji Tamirjev pomočnik. Vedno je hodil za njim ter prenašal njegove mape in knjige. Toda Tamir je podcenjeval tega ambicioznega mladeniča. Ko je izbral drugega mladega pomočnika, je Olmert razbil majhno stranko v dve še manjši stranki, vodstvo nove je prevzel še en dolgoletni politik. Nato je Olmert razbil še to stranko, izgnal voditelja in sam prevzel vodstvo. Nato se je zavedel, da tako ne bo prišel nikamor, zato se je spet pridružil Beginu in se uvrstil na seznam kandidatov.

Lahko bi se odločil, da bo počasi napredoval po hierarhični lestvici, vendar je bil preveč neučakan. Zato je zapustil kneset in odšel v mestno občino Jeruzalem ter napadel legendarnega, toda ostarelega Teddyja Kolleka. Izvolili so ga na ugleden in zelo pomemben položaj jeruzalemskega župana.

Kollek je bil laburist in agresiven nacionalist. Takoj po koncu šestdnevne vojne je uničil arabske četrti blizu Zahodnega zidu, da bi uredil velikanski trg. V priključenem Vzhodnem Jeruzalemu je ustanovil judovske četrti. K sreči ni uresničil ideje svojega starega mentorja Davida Ben Guriona o rušenju starodavnega zidu, ki ga je v Jeruzalemu zgradilo Otomansko cesarstvo in je veljal za mestni simbol. Ben Gurion je bil takrat že nekoliko senilen in je vztrajal, da zid ni dovolj judovski.

Olmert, sredinski politik, ki je postal radikalen in nato spet sredinski, je zdaj znova postal radikalen. Ustanovil je več judovskih četrti v Vzhodnem Jeruzalemu, med drugim zelo sporno naselbino Har Homa. Skupaj s prijatelji smo se dolgo, vendar nazadnje neuspešno borili proti tej naselbini. Sporna naselbina zdaj gleda na Betlehem. Toda to ni bilo edino sporno arhitekturno dejanje med Olmertovo vladavino v Jeruzalemu. Neko drugo, še hujše dejanje je pripomoglo k Olmertovemu propadu.

V središču Zahodnega Jeruzalema je stala vzpetina, ki so si je želeli vsi tamkajšnji gradbeni delavci. Skupina gradbenikov je izplačala visoke podkupnine, da je pridobila dovoljenje za gradnjo velikanskega gradbenega projekta, poimenovanega »Sveta dežela«. Ta odvraten arhitekturni načrt so dejansko uresničili. Zgradili so več večnadstropnih zgradb in še grši večnadstropni stolp, ki se vzpenja nad Jeruzalem, med drugim nad več svetih točk. Nato so tudi župana Olmerta obtožili, da je prejel visoko podkupnino.

Toda takrat je Olmert že napredoval. Zapustil je mestno občino, se vrnil v Beginovo stranko, spet postal član kneseta, pomagal Arielu Šaronu razdeliti stranko (zdaj se imenuje Likud) in ustanoviti novo stranko Kadima (»Naprej«). Ko je Šaron prevzel oblast, je Olmert pričakoval, da bo postal vodja pomembnega finančnega ministrstva, vendar ga je moral Šaron prepustiti Benjaminu Netanjahuju. Olmert se je moral zadovoljiti s precej manj pomembnim ministrstvom za trgovino. V uteho je Šaron podelil Olmertu naziv pomočnika premiera.

To je bil prazen naziv, zaradi katerega so se Olmertu kolegi posmehovali za njegovim hrbtom. Toda ne za dolgo. Šaron je nenadoma padel v dolgotrajno komo, in še preden je lahko kdor koli ukrepal, je Olmert prevzel oblast kot pomočnik premiera in nato kot naslednji premier. Končno je prispel na vrh.

Toda nazadnje je moral plačati za svoje prestopke. Množica škandalov, povezanih s korupcijo, ga je prisilila k odstopu. Tik pred svojim koncem je palestinskemu vodstvu ponudil nekaj vabljivih predlogov, vendar je bilo prepozno. Palestinci so vedeli, da se bo moral kmalu posloviti od politike, zato so počakali na njegovega naslednika. Do takrat se je pojavilo že ducat obtožb o korupciji. Olmert se je branil tako, da je obtoževal svoje podrejene in zatrjeval, da ni prav nič vedel o ničemer in da se je vse dogajalo za njegovim hrbtom. Toda nazadnje je šel predaleč. Ko se je odrekel svoji zvesti tajnici, da bi se rešil, je tajnica spregovorila. In to je bilo preveč. Po zelo dolgi sodni bitki je vrhovno sodišče ta teden vendarle odločilo: Olmert je kriv v enem od številnih primerov podkupovanja, ki so ga osumili, zato ga je sodišče poslalo za zapahe.

Olmert mi nikoli ni bil všeč, ne politično ne osebno. Toda priznati moram, da trenutno nisem vesel ali zadovoljen. Pravzaprav ga nekoliko pomilujem.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.