Tiskane izdaje
Notranji eksodus inteligence, o katerem piše antropologinja R. Šribar (Pogledi, 21. 3. 2016) in od katere si v nadaljevanju izposojam nekatere formulacije, mora biti kot posledica posameznih ravnanj in politik v direktnem nasprotju s prizadevanji za mobilizacijo znanja in učinkovitost raziskovanja na nacionalni ravni (npr. Resolucija o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011−2020, katere prioriteta je tudi razvoj človeških virov).
Občutek brezperspektivnosti ustvarjajo duhamorno rezanje, varčevanje in omejevanje možnosti, ki jih vsiljuje oblast, pa tudi prilagojeni vzorci vedênja znotraj raziskovalne skupnosti: samovolja, izključevanje, manipulacija, izkoriščanje, ki so se ob pomanjkanju »kolektivne zavesti« in »v primežu troedinosti denarja, poklicnega uspeha, javnega pripoznanja« zgolj utrdili.
Poleg tega se zdi kljub resolucijam in potrebi po usklajeni, skupni akciji za spremembe na bolje ključna odsotnost strategije: nepretočnost vsebin in nepovezanost pristopov med različnimi ministrstvi in drugimi državnimi institucijami. Pri tem gre lahko tudi za pomanjkljivo informiranost, kot se je tu pa tam razkrivala na zadnjem posvetu Komisije za ženske v znanosti z naslovom Mehanizmi diskriminacije in izkoriščanja v znanosti marca letos, predvsem pa odmaknjenost vladnega aparata od realnosti, v kateri živi veliko število raziskovalk in raziskovalcev.
Posvet je vzbujal nelagodje, ne zaradi razkrivanja mehanizmov diskriminacije, temveč ker je bil v izvedbi, dinamiki razprave in odzivih sam potrditev utrjene asimetrije (moči) med spoloma: denimo kritično izpostavljanje deprivilegiranosti žensk, obenem pa posebna hvaležnost tistim nekaj moškim, ki so se pojavili na sicer javnem dogodku, namenjenem vsej zainteresirani javnosti.
Udeleženec (na poziciji moči) zmajuje z glavo in tudi sicer s telesno govorico izdaja svoje nestrinjanje z nekaterimi poudarki govorca(-ke); tudi s klepetanjem in selektivnim poslušanjem; v kratkem nagovoru želi biti kolegialen, hkrati pa si ne more kaj, da ne bi izražal skepse do nespornih dejstev. Klepeta, ironično, z mlajšimi kolegicami raziskovalkami, s katerimi je, tako se zdi, v tesnih kolegialnih odnosih.
Precej več zavezništva se tako kaže med raziskovalkami in predstojnikom institucije kot med njimi in do »znanstvene oblasti« kritične referentke. Kar je škoda, a razumljivo glede na to, da taiste kolegice obenem na vodilni raziskovalni instituciji v državi izvajajo lastni projekt. In manj razumljivo glede na to, da so zelo kritične do sistema tudi same, zlasti ko se postavijo v vlogo tistih, ki s(m)o »zunaj« institucij in s tem infrastrukture, ki je očitno nujna za kakršnokoli pripustitev k javnim raziskovalnim sredstvom − ne glede na izobrazbo, ekspertizo in delovne izkušnje. Očitno je torej na agendi dolgoročna socialna in finančna varnost.
V tem ni nič spornega, a dobro se je zavedati, da nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Imeti projekt v tem trenutku je namreč čisti luksuz, prav tako kot sama misel na jutri. Projekt, ki naj bi »promoviral enakost spolov v raziskovalnih organizacijah prek institucionalnih sprememb« predstavi na konferenci tudi MIZŠ kot partnerska organizacija pri mednarodnem projektu. Najbrž upravičeno so se v debati pojavili redki, sramežljivi namigi, da je morda proliferacija projektov, ki raziskujejo (ne)možnosti žensk v znanosti, le dodatna težava v mozaiku aberacij pri razdeljevanju sredstev in nenavadnih postavitvah prioritet.
Omenjeni gospod, tudi sam raziskovalec, je znan zagovornik institucionaliziranega znanja, torej znanja, ki ga je mogoče (legitimno) pridobiti izključno na za to uradno pooblaščeni javni instituciji − v Sloveniji je to pogosto samo ena −, ne glede na to, kakšne znanstveno-raziskovalne reference na določenem področju ta institucija premore. Celo če bi bilo delovnih mest na javnih zavodih dovolj za vse z ustrezno izobrazbo, kompetencami in ambicijami, bi bili dandanes takšni formalizmi nesprejemljivi. Pa vemo, da jih niti približno ni.
Biti »zunaj« zato ne bi smela biti drugorazrednost: je nuja prej kot izbira, je naključje prej kot samoumevnost. Včasih tudi odločitev − zlasti kadar teorija in praksa na uradno pooblaščeni instituciji izkazujeta konservativnost in zaostanek v razvoju vede. Kar pa nikakor ne pomeni, da tisti »zunaj« k svojemu delu pristopamo neznanstveno, nestrokovno. Prav nasprotno, kljub prekernosti svojega dela (ali celo prav zaradi nje) smo se prisiljeni nenehno izobraževati, nadgrajevati svoje reference, imeti ideje, snovati načrte in tudi predloge − in to je mnogo težje takrat, ko za lastne interese ali koristi svoje interesne skupine ne ugrabljamo javnih institucij.
Med raziskovalkami je čutiti nezadovoljstvo, potrebo po artikulaciji svoje lastne situacije, ki pa je vedno le ena od mnogih oblik nezavidljive ujetosti v obstoječa razmerja (ne)moči med posameznimi skupinami, posameznicami in »znanstveno oblastjo«. Čeprav v znanosti hierarhiji ni mesta, je dostop do sredstev močno hierarhiziran in skrajno formaliziran. Morda celo bolj kot formalna oblast pa najedajo akademski prostor mehanizmi izkoriščanja po principu »ljudje kot sredstva«, vzpostavljeni med raziskovalci po vzoru globalnega (ekonomskega) principa glede na neformalne pozicije moči in v skladu s partikularnimi interesi znotraj interesnih skupin, za katere je »stroka« pogosto le še dimna zavesa.
Debata bi skoraj popolnoma zastala po kratkem pojasnilu predstavnice ARRS, tudi same članice Komisije, da pač »ni denarja«, kar naj bi bil razlog, da se ne da nič spremeniti na bolje, niti na primer preizprašati ključne predpostavke obstoječega »raziskovalnega režima«?
Raziskovalno uspešnost, ki jo ARRS kljub opozorilom še naprej razume togo, kot porast v številu objav z visokim citatnim indeksom, je zagotovo eno od vprašanj, ki bi zaslužilo intenzivno (strokovno) javno razpravo. Ali sam porast objav zares jamči za dvig raziskovalne uspešnosti? Ali pa pojav odraža še kaj drugega? Spretnost pri vključevanju v bibliometrično mašinerijo in poznavanje njenih metod je postala vsaj tako pomembna kot kvaliteta raziskovanja samega. Nič manj iznajdljivost pri recikliranju starega, ne nazadnje pri zavzemanju infrastrukture in pozicij: uredništvo, članstvo v programskih odborih, soavtorstvo »po defaultu«, objava znanstvene monografije itd.
Raziskovalec v brezkompromisnem boju za raziskovalna sredstva je, kot kaže, praksa, gnan celo v bolj ali manj spretno zaobhajanje standardov raziskovalne poštenosti, kot se kaže med drugim v vzajemnem in/ali tendencioznem, predvsem pa tudi selektivnem citiranju − po M. Hladniku (Slovlit, 21.4.2016), »v namernem nenavajanju avtorjev, s katerimi nismo v prijaznem odnosu«. To dokazuje tudi porast razprav o nujnosti spoštovanja raziskovalne etike v mednarodnem merilu. Tisti, ki v hierarhiji znotraj interesnih skupin nismo zasedli (neformalnih) pozicij moči ali smo celo zunaj njih, to še kako občutimo na lastni koži. Vodje projektov radi poberejo tako rekoč vse zasluge za projekte, ki jih vodijo.
Na ta način si gradijo akademski kapital na delu svojih sodelavcev, ki ta kapital v konkuriranju za raziskovalna sredstva prav tako krvavo potrebujejo, predvsem pa so si ga z delom prav tako zaslužili. Proces prelivanja rezultatov timskega dela v osebne bibliografije in strokovne reference zainteresiranih posameznikov je v blatantnem neskladju z raziskovalno poštenostjo: ko na primer raziskovalka na podlagi rezultatov večletnega projektnega dela, brez predhodnega soglasja vseh soavtorjev, objavi in podpiše svojo lastno znanstveno monografijo, za povrh sofinancirano z javnim denarjem. Pri tem pa sebe in druge slepi, da ni v tem nič spornega.
Na kako spolzkem terenu smo z bibliometričnimi podatki, nam znanstveno osvetli (edini moški) referent na posvetu. Seveda, to je najboljše, kar imamo, a relativnost obstoječih metod mora biti v vsakem trenutku vkalkulirana v ocenjevalne strategije. Kot poroča S. Dolenc, »smo zadnja leta priča resni krizi kvalitativnih metod vrednotenja ugleda«, ki rušijo neformalne hierarhije, prej vzpostavljene s kvalitativnim medsebojnim (človeškim) vrednotenjem dela in dosežkov v posamezni vedi, danes pa vse bolj ugotavljane zgolj in samo na osnovi (robotskih) kvantitativnih indeksov. To pa lahko vodi ne le v dvomljive, temveč neverodostojne odslikave uspešnosti znotraj posameznih polj.
Medtem ko je Komisija (za ženske v znanosti) že opozarjala na potrebo po kompleksnejši obravnavi raziskovalne uspešnosti, ki ne bi temeljila zgolj na »točkarstvu«, ampak bi ocenjevala tudi druge vidike, ne nazadnje umeščanje lastnega dela v širši družbeni kontekst in druge težje merljive vsebine, pa vendar relevantnejše za celovito sliko posameznikove ali posamezničine »uspešnosti«, se zdi, da ostaja »znanstvena oblast« gluha za kritiko, pobude in pripombe. Če že, raje išče odgovore v tujih praksah in tujih projektih. A tudi tuje izkušnje kažejo pomanjkljiv pristop na področju bibliometrične statistike, med drugim s poudarkom na nujnosti upoštevanja specifik posameznih znanstvenih področij.
Posvet je, kot to običajno velja za podobne dogodke, obetal prispevek k opolnomočenju tistih, ki jih tematika najbolj zadeva. Občutki po koncu, no, vsaj dopoldanskem delu, pa so bili precej mešani. Referati, med katerimi so izstopala nekatera vabljena predavanja uveljavljenih slovenskih znanstvenic, so razkrivali raznolikost področij delovanja, s katerih prihajajo raziskovalke, ki se prepoznavajo v kontekstu diskriminacije in izkoriščanja in so imele o tem kaj tehtnega povedati.
Vendar ni toliko pomenljiva raznolikost ekspertiz kot raznolikost pozicij, v katerih se vedno znova znajdejo ženske z akademsko ambicijo. Zdi se, da so nezadovoljne tako posameznice z bogato bero funkcij in dolgoletnimi karierami kot tudi novopečene doktorandke, tako tiste (vsaj delno ali občasno) vpete v institucionalne okvire kot one zunaj njih. Dopušča se, da ostajajo brez službe vrhunske, mednarodno uveljavljene slovenske znanstvenice. Tehtno je bilo opozorjeno na nujnost prepoznavanja tihega upora proti obstoječim institucijam in posledično nevidnosti množice posameznic, ki črpajo motivacijo za delovanje iz samih sebe in na svoj račun − kako dolgo še?
Poleg zlorabe (institucionalne) moči, ki se kaže tako v dejanskem kot pro forma prisvajanju institucij − tj. zvajanju javnega interesa na ožje interese posameznikov in interesnih skupin, kar vodi v razumevanje ljudi kot sredstev pri zasledovanju lastnih, tudi materialnih ciljev in ni enako »razvoju človeških virov« −, je ključni problem raziskovalne skupnosti, kot pravi R. Šribar, v »[i]ntelektualno in emotivno očitno vzdržn[em] razcep[u] med družbenokritično analizo z vizijami izboljšanja stanja in osebno privolitvijo na dane pogoje in možnosti raziskovalnega in akademskega dela«. Glavno vodilo je torej poskrbeti zase, znajti se. Toda kje, kako, za koga in zakaj sploh raziskovati v družbi brez »skupnostnega veziva«?
dr. Mojca Šorli, samostojna leksikografinja, prevajalka in raziskovalka
