Tiskane izdaje
Maja leta 1998 je Komite Združenih narodov proti mučenju (UN CAT) odločal o Izraelu, to je o njegovi kodifikaciji tega, kar so takrat imenovali »blagi fizični pritisk« (»mild physical pressure«). To so bila tako imenovana Landau pravila, ki so urejala mučenje in nečloveško ter ponižujoče ravnanje s palestinskimi osumljenci. UN CAT je na koncu ta zakonodajni poskus ostro obsodil, čeprav je bil Izrael edini med državami podpisnicami, med katerimi jih je bilo kar nekaj, ki so prakticirale mučenje. Izrael se je – za tiste čase pravzaprav pošteno! – lotil pravne ureditve mučenja. Sam sem se zaradi tega pri odločanju o zadevi obotavljal. Potem pa je k meni pristopil član izraelske nevladne organizacije, ki je nasprotovala poziciji Izraela kot države, in mi rekel: »Saj ne gre za to, ali je blagi fizični pritisk pravno urejen ali ne. Gre za to, da je vsako odpiranje vrat mučenju, tudi če so samo malo priprta, skrajno nevarno. Če so danes priprta, bodo jutri prav gotovo odprta ...« Kot vemo, so se te besede izkazale za srhljivo preroške – predvsem glede ZDA, kjer je profesor Alan Dershowitz s Harvarda zavzel nasprotno stališče.
Samomor s pomočjo zdravnika
Druga anekdota je tudi s Harvarda, kjer se je nekdanji dekan profesor James Vorenberg, ker je imel Parkinsonovo bolezen, zavzel, da so izdelali model zakona o pomoči pri samomoru neozdravljivo bolnih. Sam mi je dejal, da je bila to njegova pravna zapuščina. Merila za pomoč pri samomoru prištevnih in neozdravljivih bolnikov, ki trpijo, so zelo stroga – tako v materialnem kot v procesnem pomenu, to je, kar zadeva sámo odločanje o pomoči pri samomoru. Žal mi tukaj prostor ne dopušča, da bi ta pravila opisal. Kot bomo videli, je poanta prej ko slej v »priprtih vratih«.
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je pred skoraj dvema letoma obravnavalo primer Gross proti Švici, v katerem je starejša in osamljena gospa Alma Gross od posameznih zdravnikov zahtevala, da ji predpišejo recept za natrijev pentobarbitol (»dosis lethalis«), češ da nima več nobenega veselja do življenja, ker ni več mogla hoditi na dolge sprehode itd. Švicarski sistem, ker pravno ni urejen, je živo nasprotje od zgoraj opisanega ameriškega: vse, kar mora oseba pridobiti, je recept zdravnika. Ta je vezan le na zdravniški etični kodeks in ni kazensko odgovoren za pomoč pri samomoru – razen v primeru, da recept izda iz koristoljublja. Ko oseba dobi recept, se obrne na eno od dveh organizacij (Exit ali Dignitas), ki ji nudi sobo, v kateri bo popila tekočino z natrijevim pentobarbitolom. Toda gospa Gross, ki je pobudo na ESČP vložila že novembra leta 2010, je bila 14. maja 2013, ko je sodišče o zadevi odločalo – že davno mrtva. To se je izkazalo šele, ko je zadeva prišla pred Veliki senat ESČP in ko je stanje pred tem raziskala švicarska vlada. Gospa Gross je uspela prepričati enega zdravnika, da ji je izdal recept za smrtno dozo. Neuradno je stališče švicarske vlade in javnosti to, da je bolje, če pomoč pri samomoru ni pravno urejena, ali kakor pravijo v angleščini, naj speči psi raje ležijo (»let the sleeping dogs lie«). To stališče, kot bomo videli, ima svoje racionalno jedro.
Situacijo na Nizozemskem, ki je popolnoma nesprejemljiva, je v svojem članku opisala novinarka Dela Milena Zupanič, zato tega ne bi ponavljal. Slovenski kazenski zakonik v svojem 120. členu bi ravnanje zdravnika, ki je gospe Almi Gross izdal recept za smrtno dozo natrijevega pentobarbitola, verjetno obravnaval po svojem petem odstavku: Kdor komu pomaga pri samomoru in ga ta stori, pa so pri tem dane posebne olajševalne okoliščine, se kaznuje z zaporom do treh let. Po posebni določbi 58. člena, obstaja možnost, da sodišče v takem primeru izreče pogojno obsodbo. Pozneje bomo videli, da je to iz čisto tretjih vzrokov zelo zanimivo.
Pravila obnašanja
To nosilno razlikovanje med zapovedanimi pravili obnašanja (»conduct rules«) na eni ter dejanskimi pravili odločanja (»decision rules«) na drugi strani je v svojem nosilnem članku, objavljenem v Harvard Law Review leta 1984 uvedel Meir Dan–Cohen, zdaj profesor na Berkleyju. Ko sem članek prvič prebral, sem bil ogorčen, ker sem si mislil, da je Dan–Cohen pravu vsilil nekakšno skrajno nepošteno dvoličnost: na eni strani tisto, kar velja za javnost (kategorični imperativ), na drugi strani pa dejansko sodniško odločanje, ki lahko od tega z nekakšnim zamegljevanjem radikalno odstopa. Z leti pa je dozorelo spoznanje, da gre tu za problem priprtih vrat. Kaj to pomeni v našem primeru? Odgovor je, da so in abstracto vrata neprodušno zaprta, v konkretnem sodnem primeru pa se lahko priškrnejo, priprejo. Poleg tega pa metafora Molièrovega M. Jourdaina, presenečenega nad tem, da že štirideset let govori prozo, tudi sodnikom ne bo škodovala.
Evtanazija
No, da ne bo pomote. Tu je lahko govor o pomoči pri samomoru neozdravljivemu, trpečemu in popolnoma prištevnemu bolniku –, nikakor pa ne o naklepnem uboju ali celo umoru, ki je po slovenski zakonodaji lahko celo uboj iz morilske sle. Ko zdravnik nezavednemu bolniku injicira mešanico morfija in kalija, ki zaustavi srčni utrip, ni več razlike med pravili obnašanja in pravili odločanja. Prav ta anomalija, ki se je razširila po Nizozemskem in morda delno celo pri nas, nas opozarja na še eno medicinsko-etično, a pragmatično vprašanje. Takim zdravnikom je treba kategorično povedati, da so tam zato, da zdravijo in lajšajo trpljenje. Ne pa zato, da ubijajo.
Lambert proti Franciji
Toda tak imperativ je tudi veliko poenostavljanje. Prenehanje aktivnega zdravljenja, opustitev in odtegnitev zdravljenja, zdravljenje z dvojnim učinkom itd. – vse to so vmesni ukrepi, o katerih laična javnost ne ve kaj dosti – in se tudi ne spopada z moralnimi dilemami, s katerim se spopadajo le zdravniki.
V določeni točki pa problem iz medicinsko-etične sfere vendarle preide v pravno. Poveden bo v tem pogledu primer Lambert proti Franciji, ki ga prav zdaj obravnava ESČP. Zanimiva javna obravnava o tej zadevi se je vrtela okrog vprašanja, ali je mogoče bolnika, ki je že dlje časa v vegetativnem stanju, sicer pa je zdrav, odklopiti od prehranjevanja prek sonde, ki je priključena neposredno na želodec. Državni svet (Conseil d'Etat) je odločil, da bi bil odklop dovoljen. Svojci, da bi preprečili to dejanje, so na ESČP vložili zahtevo za začasno odredbo, Peti senat ESČP pa je zahtevo sprejel in zadevo brez odlašanja poslala na Veliki senat ESČP. Sodbo lahko pričakujemo v prihodnjih tednih ali mesecih.
***
Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu
