Prodajalci megle v vseh letnih časih
tor, 01.08.2017, 09:00
Prodajalci megle v vseh letnih časih

V deželah sveta, kjer je »poraba knjig« največja, je rast družbene blaginje in gospodarskega razvoja največja.

Pri nobeni brezobzirnosti ni treba dolgo čakati nekoga, ki jo bo zagrešil.

Peter Sloterdijk, Mladina, 21. julij 2017



Delo je pred dnevi opozorilo na Poročilo o pregledu izdatkov s predlogi možnih ukrepov na področju kulture in civilne družbe. Pripravila ga je posebna delovna skupina državnih uradnikov, ki jo je 9. junija 2016 ustanovila Vlada RS. Vlada se je s poročilom seznanila 11. maja 2017 in skupina je prenehala delati. V poročilu je na koncu naveden (neusklajen) predlog ministrstva za finance, ki med drugimi zadeva tudi Javno agencijo za knjigo. Ministrstvo predlaga prestrukturiranje filmske agencije, agencije za knjigo ter JSKD, »saj niso regulatorni, marveč zgolj razdeljujejo sredstva – delovanje se prenese znotraj ministrstva za kulturo«.

Ogrevanje s podatki

V poročilu so navedeni tudi ilustrativni podatki o položaju knjige in avtorjev pri nas. (Javni) izdatki za knjigo so se od leta 2008 do leta 2015 zmanjšali za več kot 40 odstotkov (od 14,6 na 8,7 milijona evrov), podpora založništvu od leta 2009 do leta 2015 za skoraj polovico (s 6,16 na 3,31 milijona evrov) ter znesek za knjižnično nadomestilo od leta 2009 do leta 2015 za več kot 30 odstotkov (čeprav se izposoja v javnih knjižnicah povečuje in je presegla 25 milijonov izposoj na leto), od 849.482 evrov na 577.758 evrov.

Velja dodati še tole: občine, ki pretežno skrbijo za nakup knjižničnega gradiva, so leta 2015 temu povprečno namenile 2,1 evra na prebivalca (največ 6,3 evra) in leta 2016 povprečno 2,08 evra (največ 4,49 evra). Z drugimi besedami: pri povprečni ceni knjige 20 evrov v Sloveniji, »deželi knjige«, knjižnice na leto lahko nabavijo eno knjigo na deset prebivalcev.

Mimogrede: po anketi bralne značke se je normativ (po pravilniku, utemeljenem na zakonu o knjižničarstvu) ena kupljena knjiga na leto na enega učenca v šolskem letu 2013/2014 uresničeval 75-odstotno, leta 2016/2017 pa 46-odstotno. Prevedeno v prozaični knjigotržki jezik (ob okroglo 170.000 osnovnošolcih in 75.000 srednješolcih): število nekupljenih knjig se je na leto je od leta 2013 do leta 2017 povečalo s 60.000 na 135.000, se pravi, v petih letih šolarji v šolskih knjižnicah niso dobili pol milijona sodobnih mladinskih knjig.

Kaj je res in kaj vedo uradniki

Tega pisanja sem se lotil kot prvi direktor Javne agencije za knjigo (JAK). Čeprav sem (že pet let) upokojenec, mi še zdaleč ni vseeno, kaj se godi s knjigo pri nas.

JAK je ustanovila Vlada RS, zakon o njej je bil objavljen v Uradnem listu RS 7. decembra 2007. Tam je navedenih 15 nalog, ki naj jih JAK izvaja. Osnovni namen zakona pa je seveda bil, da se odločanje o knjigi iz rok politike preloži v roke stroki; šlo naj bi za »strokovno in neodvisno odločanje o financiranju iz državnega proračuna«.

Zdaj delovna skupina, točneje, ministrstvo za finance, predlaga, naj se JAK reorganizira in odločanje o knjigi vrne na ministrstvo za kulturo, torej politiki. Argument je vrhunski: JAK ni regulatorna, temveč zgolj razdeljuje sredstva. Naravnost očarljivo: namesto da bi stroki naložili še »regulatorno funkcijo«, se stroko spet želi podrediti politiki.

V naši državi smo, žal, polagoma že vajeni, da ljudje, ki nič ali malo vedo o kakšni stvari, o njej zelo vehementno odločajo.

JAK seveda razdeljuje javni denar, a njene strokovne komisije s tem, ločeno od politike, tudi usmerjajo razvoj področja knjige. Morda so člani delovne skupine (točneje, članice z ministrstva za finance) spregledali, do kakšnih temeljnih vsebinskih premikov je v zadnjih letih prišlo na področju knjige, ne glede na to, da so se mu sredstva drastično zmanjšala. Ne bom našteval, saj je od vključevanja v srednjeevropsko skupnost Traduki, pa svetovna prestolnica knjige, velika količina prevodov in sistematičnih povezav v zvezi s tem, prisotnost na svetovnih knjižnih sejmih, pa izjemno dragocen projekt razvoja bralne kulture Rastem s knjigo, obogatitev široko pomembne revije Bukla, ohranjanje zelo spodobne ravni izdajanja domače in tuje ustvarjalnosti, vsega preveč za ta časopisni prostor.

Vse to ni bilo in ni le »razdeljevanje sredstev«. Zelo daleč od tega. Za vse te načrte je treba imeti ideje in znanje, pa seveda voljo.

Žal tudi trdo kožo: premnogi, ki so imeli oblast in pet minut časa, so se obregali ob to delo. Tako na začetku, kjer se starši (ministrstvo za kulturo ter ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo) nikakor niso mogli/želeli sporazumeti, kaj z otrokom, ki ga je »spočela« vlada, do trenutka, ko se je minister Gregor Virant ob »varčevanju v javnem sektorju« že po dveh letih (popolnoma brez argumentov, najbrž pa zato, ker je bila JAK najmanjša agencija in brez političnih botrov) vehementno obregnil ob JAK, in končno do slavnega Zujfa, ko je Vlada RS za ceno, kolikor sta stala dva slovenska vojaka v Afganistanu (tam pa jih je bilo 70), pohabila JAK in jo prisilila, da zdaj vsem, ki bi želeli do javnega denarja, zaračunava vstopne takse. O igricah s kadrovsko podhranjenostjo, študentskim delom in popolnoma neprimernih prostorih niti ni smiselno pisati.

Bližnjica v katastrofo

In zdaj predlog nove reorganizacije. Ministrstvo za finance, ki ima res priložnost urejati temeljne finančne zadrege te države, se loti »knjige«. K sreči predlog (upam, da ne zaenkrat) ni usklajen. Predlagam, da gre v pozabo. Mogoče bi si delovna skupina lahko ogledala poročila o delu JAK, ki jih vsako leto potrjuje Vlada RS, in tudi dejansko delo od blizu ter se seznanila z delovnim vsakdanom zaposlenih na JAK. Teza o »zgolj razdeljevanju sredstev« je uboga, čeprav se sliši dobro. Zahteva, da se odločanje vrne politiki, pa je nespodobna.

Ker je manj denarja, ga je seveda dejansko nehvaležno in zelo težko deliti; nekateri, ki ga ne dobijo, so polni očitkov o strokovnih komisijah; sodišče meni, da nekaterih njihovih odločb »ni mogoče preizkusiti«. A je mogoče napisati absolutno veljavne alineje o tem, kaj je dober roman, na način, da bo sodnik to »preizkusil«? Zahteva, da bi sodišča odločala o kakovosti literarnih del, je po mojem mnenju bližnjica v katastrofo. Priznam, da si tudi težko predstavljam sodnika, ki bi se »uprl« odločbi, ki bi jo napisala strokovna služba JAK po navodilu Aleša Bergerja, Alenke Zor Simoniti, Matevža Kosa, Mladena Dolarja, Štefana Vevarja in Marka Sosiča (strokovna komisija za literaturo v »mojih« časih).

Ministrstvo za kulturo je tako ali tako pritožbeni organ za vse, ki se z odločbami JAK ne strinjajo. Do zdaj sta bila skrbnika pogodbe med ministrstvom za kulturo in JAK osebi, ki sta razpolagali z resnim poznavanjem področja in tudi ustvarjalnimi referencami (mag. Nataša Bucik, Marko Jenšterle). S sedanjo osebo je čutiti močnejši nadih politike, saj se je s svojim govorom ob slovesnosti v Rogu politično zelo jasno opredelila. (Predsedniku DSP Ivu Svetini, ki je v javnem pismu v zvezi s tem ministru Peršaku izpostavil problematičnost politične opredeljenosti in delovanja javnih uslužbencev, minister za zdaj še ni utegnil odgovoriti.)

(Ne)usklajen predlogi ministrstvu za finance

Ko smo pri denarju, torej predlagam: da se ministrstvo za finance ukvarja z denarjem, z vsebino dela v založništvu v loku od knjige do bralca pa naj se ukvarja JAK. Ministrstvo za finance morda lahko zastavi svoj vpliv, da bi se v celoti uresničil zakon o JAK iz leta 2007, pa seveda, da se količina javnega denarja, namenjenega knjigi, vrne na raven iz leta 2008. To bo precej bolj koristno kot tuhtanje o novih reorganizacijah.

Prav tako bi ministrstvo lahko zastavilo svoj vpliv, da bi šole, univerze, gospodarstvo in javna uprava plačevale avtorjem in založnikom za uporabo avtorsko zaščitenih del pri fotokopiranju (zakon o tem je bil sprejet leta 2007). Po desetih letih je bil letos končno podpisan vsaj sporazum, po katerem naše šole plačujejo trikrat manj, kot plačujejo Avstrijci (v času neplačevanja so slovenski avtorji in založniki izgubili 15 milijonov evrov). Če bi intelektualno delo (ki ga zdaj kradejo) plačevali tudi drugi navedeni zavezanci, bi avtorji in založniki pri nas za poplačilo lahko dobili po nekaterih ocenah približno vsaj štiri milijone evrov na leto (v Avstriji in Franciji iz tega naslova avtorjem in založnikom razdelijo več deset milijonov evrov na leto). To seveda ne bi bil »razdeljeni denar«, ki bi »bremenil proračun«, ampak plačilo za opravljeno avtorsko delo.

Morda bi ministrstvo lahko vplivalo na izvajanje zakona o knjižničarstvu in bi šole kupovale eno knjigo na šolarja na leto (toliko, kot zahteva normativ in še enkrat več, kot kupujejo danes). Morda bi lahko celo doseglo, da bi občine zagotovile tudi odkup ene knjige za splošne knjižnice na leto na vsakega občana. Tudi tu z reorganizacijo ne bomo dosegli nič. Treba je »zgolj razdeliti sredstva«. Smisel tega so že neštetokrat povedali strokovnjaki za knjigo.

V deželah sveta, kjer je »poraba knjig« največja, je rast družbene blaginje in gospodarskega razvoja največja. So pa seveda tudi dežele, ki se bojijo knjig in razgledanih ljudi. Tam so naklonjeni večji vlogi politike in nenehnim reorganizacijam.

 

Slavko Pregl, pisatelj,

 

 

prvi direktor Javne agencije za knjigo (2009–2012)

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Prodajalci megle v vseh letnih časih

Foto: Matej Družnik/Delo

Prijavi sovražni govor