Tiskane izdaje
Ko je bilo leta 2006 na 10. Beneškem bienalu arhitekture prvič uradno potrjeno dejstvo, da že polovica vseh prebivalcev zemlje živi v naseljih mestnega značaja, bi se pomembnost vloge urbanizma in urbanistov morala povečevati. Žal je že samo dve leti pozneje na Wall Streetu v ZDA počil pregreti nepremičninski balon in povzročil evropsko recesijo in pri nas lokalno zlom velikih gradbenih podjetij ter posledično nezaposlenost arhitektov, urbanistov in prostorskih načrtovalcev.
Po šestih letih se je recesijski zastoj začel počasi zmanjševati, zato je nastopil čas za ponoven razmislek, kako bo v prihodnje deloval urbanizem. Prav gotovo bo na začetku treba reševati tudi manj prijazne, a problematične vidike: kaj z nedokončanimi deli »velikih projektov« oziroma propadajočimi torzi ustavljenih gradenj bankrotiranih gradbenih podjetij ter propadajočimi »spomeniki« naše polpreteklosti.
Že malo pozabljena odgovornost Evrope
Skratka, poleg globalnih vizij bodočega prostorskega načrtovanja bo treba rešiti tudi probleme, ki smo jim priča v zadnjih letih v Evropi. Posredno smo sokrivi za velike tragedije v neposredni soseščini, ki se je začela s tako imenovano »arabsko pomladjo« leta 2010 oziroma že veliko prej – leta 2003, ob invaziji ZDA in Velike Britanije na »Huseinov Irak« brez dejanskega povoda – najdenih skrivališč orožja za množično uničevanje.
Če se države Evropske unije danes dogovarjajo o uničenju sistema organiziranja pomorskih prevozov beguncev, s katerim organizatorji pomorskega tihotapstva ubežnikov v Libiji zaslužijo zelo veliko, to seveda ne bo ustavilo toka beguncev iz Sirije, Iraka ter drugih bližnjevzhodnih in afriških kriznih vojnih žarišč. Vojna pustošenja urbanih območij v teh deželah oziroma regijah bodo ostala kot najbolj neposreden vzrok za množično selitev sto tisočev ubežnikov v »obljubljeno mirno deželo – Evropsko unijo«.
Tudi pri teh že zgodovinskih nesoglasjih med Šiiti, Suniti in Kurdi ima Evropa svojo že malo pozabljeno odgovornost. Po končani prvi svetovni vojni so zmagovalci – predvsem Angleži in Francozi – risali meje novih arabskih držav, ki so bile do takrat deli premaganega Otomanskega cesarstva. Shematsko zrisane meje na podlagi dogovorjenih interesov zmagovalcev so v sebi že nosile klice bodočih večjih ali manjših vojn.
Prvi neposredni rezultat take nesrečne razdelitve po končani drugi svetovni vojni je neskončen palestinsko-izraelski konflikt, nato pa šestnajstletna državljanska vojna v Libanonu v sedemdesetih in osemdesetih letih.
V takem globoko razklanem sobivanju netolerantnih vernikov do sebi drugačnih je neposredna slika sedanjega vojnega stanja Bližnjega vzhoda. Kaj bi lahko ali bi morali storiti v neposredni bodočnosti urbanisti in prostorski načrtovalci?
Napake dosedanjega segregiranja »tujcev«
Možno pomembno pozitivno vlogo urbanistov vidim v pripravi fizično-socialnih pogojev bivanja rešenih prebežnikov iz čolnov. Val mladih ubežnikov vojnam naj bi pomenil izrazit pozitiven učinek na vedno bolj starajočo se populacijo Evropske unije.
Ne bi smeli ponavljati napak dosedanjega segregiranja »tujcev« v nova satelitska naselja ob večjih zgodovinskih mestnih središčih z malo ali nič možnostmi zaposlitve predvsem mladih, ki jim niti izobraževanje ne omogoča hitreje najti zaposlitev.
Dokler bodo trajali krvavi spopadi, se tok prebežnikov ne bo mogel ustaviti in Evropska unija ne bo mogla ukreniti kaj drugega, kot jih tako ali drugače naseljevati in poskušati počasi vključevati v življenjske navade prebivalcev EU.
Urbanisti bodo morali nameniti več razmišljanja socialni in ekonomski koheziji, medtem ko bo prostorska kohezija postala pomembna v naslednji fazi razvoja oziroma po vsaj pretežno večinsko končanih vojnih spopadih.
Kaže se absolutna nemoč tako Organizacije združenih narodov kot tudi vseh velesil, ki so z intenzivnim letalskim bombardiranjem sicer preprečili padec zadnjega kurdskega mesta Kobame v Siriji na meji s Turčijo v roke Islamske države, vendar pa njeni borci zdaj že obvladujejo skoraj celotno mejo med Sirijo in Irakom ter zasedajo Palmiro, le še 215 km oddaljeno od Damaska.
Za urbaniste prihaja
In potem bo (v čim bližji prihodnosti!) nastopil za urbaniste in prostorske načrtovalce čas zelo konkretnega dela, prav tistega, za katerega smo bili izšolani ter ga ne glede na globalizacijo še vedno tudi najbolje obvladamo – načrtovanje in gradnjo naselij.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Mag. Peter Bassin, u. d. i. a. urbanist in prostorski načrtovalec
