Tiskane izdaje
Zakaj je napovedano zaostrovanje slovenske azilne zakonodaje protievropsko, je jasno. Ne glede na to, kako (ne)uspešno bo ograjevanje evropskih meja pred begunci ter (ne)zaustavljanje spopadov in bede, ki jih poganjajo v beg, v vsakem primeru jih EU, namreč tiste prave begunce, lahko kolikor toliko dostojno sprejme samo kot celota, torej z razumno medsebojno razporeditvijo bremen. Seveda vsi silijo v Nemčijo, Avstrijo in Skadinavijo, a ko do njih »koridorjev« ne bo več, se bodo mnogi prisiljeni sprijazniti tudi z manj želenimi državami, tudi s Slovenijo. Zelo redki so se že, v zadnjih letih od 200 do 300 prosilcev na leto, toda sramotna slovenska azilna politika je še te »uspešno« odganjala in jih sprejela le 20–30 na leto, v dvajset letih skupaj okoli 450. Kljub vsej avstrijski obzirnosti do nas (ker pač morajo malo računati tudi na naše sodelovanje) so njihovemu zunanjemu ministru Kurzu zadnjič diplomatske zavore vendarle malo popustile. Zabrusil nam je, da je Avstrija do zdaj dala azil 90.000 prosilcem, Slovenija pa niti enemu tisoču ne. Še ljubeznivo, da ni navedel prave številke. Avstrija ima štirikrat več prebivalcev kot mi, gostoljubje pa je dala dvestokrat več beguncem!
Da morajo zdaj bogate države svojo vabljivost za azilante zmanjševati, je jasno vsakomur – da se na to zdaj s svojimi »odvračalnimi ukrepi« hoče prilepiti še slovenska vlada, pa je, oprostite, slaboumno. Ali pa skrajno cinično – kakor hočete. Ah, oprostite še enkrat: to je vendar politično modro! Kaj nas brigajo obveze Slovenije in EU kot celote po mednarodnem pravu in po pravu EU, da o morali (krščanski ali laični, vseeno) niti ne govorimo – ko vsa (krščanska!) desnica v Sloveniji začne sicer razumljivi strah preprostih ljudi pred neznanimi tujci navdušeno in povsem neodgovorno razpihovati, da bi jahajoč na tem končno le spet prišla na oblast, je vendar za SMC, SD in Desus pomembno le še eno: ostati na oblasti, dokler se le da. Kakšna bosta Slovenija in svet po tem, jim je malo mar.
Zaostrovanje že tako sporne slovenske azilne zakonodaje je torej zelo protievropsko. Če bi hoteli pomagati pri razumni prerazporeditvi azilskega bremena po vsej EU, bi morali pravice beguncev kvečjemu približevati tistim iz bogatejših držav ali pa vsaj ohranjati na dosedanji ravni, nikakor pa ne zmanjševati.
In v čem je grobo protipravno?
A do tu strahopetno umikanje Cerarjeve »moralne« vlade pred ksenofobijo lahko morda vsaj še nekoliko razumeš. Tudi takega »razumevanja« pa bi pri vsakem razumnem in poštenem človeku moralo biti brezpogojno konec, ko pa v tem cilju vlada začne grobo kršiti zavezujoče pravo EU (in s tem tudi lastno ustavo!), za povrhu pa še zavajati, da je to nujno zaradi usklajevanja z direktivami EU! Da, to je res nujno – toda prav s tem zakonom se hoče te direktive kar najbolj grobo prekršiti, javnosti pa to prikriti!
Se Cerarjeva vlada tu zateka celo že k laži? S to zadnjo zaostritvijo kritike bom še počakal na njen odziv na ta članek, ker še vedno upam, da gre morda vendarle »samo« za nesporazum med nesposobnimi (ali zavestno neodgovornimi?) uradniki na notranjem ministrstvu in vrhom vlade.
Za kaj gre? Za najpomembnejšo od vseh pravic prosilcev za azil: da bo vsakomur zagotovljena poštena obravnava njegovega primera, preden bo zavrnjen in poslan tja, od koder je pobegnil. In to poštena obravnava ne le pred upravnim organom, kjer še posebno v Sloveniji o težkih vprašanjih skrajno zapletenega azilnega prava namesto dobrih pravnikov večinoma odločajo celo nepravniki (!), ampak obvezno nato še pred sodiščem. A prav to najpomembnejšo pravico, brez katere je vse azilno pravo le videz prava, pravica do azila pa farsa, hoče zdaj Cerarjeva »moralo in pravo spoštujoča« vlada poteptati – pri tem pa se spreneveda, da slovenski zakon s tem samo usklajuje z azilnim pravom EU??
Za pravno državo naravnost sramotno početje
Da se akterji tega, za pravno državo naravnost sramotnega početja (le uradniki v ozadju – ali tudi tisti na vrhu?) zavedajo, kaj počnejo, se da zelo zanesljivo sklepati iz nečesa, kar so v svoji površnosti spregledali. V predlogu vlade z dne 9. 12. 2015 piše: »Z namenom skrajšanja postopkov ... (zakon) na novo določa, da vloženo pravno sredstvo v primeru pospešenih postopkov ne zadrži izvršitve odločitve.« Tako (»pospešeno«) zavrnjenega prosilca bi torej lahko izročili policiji in bi ga ta lahko poslala domov, preden bi o morebitni zlorabi takega »pospešenega postopka« lahko odločilo tudi sodišče – čeprav pravo EU to prepoveduje! Toda takrat (decembra) je to pisalo le tam na začetku zakonskega predloga – v besedilu členov pa sem to določbo zaman iskal. Torej je to nekdo poskušal v zakon spraviti že takrat, a je nekdo drug (v javnost so že pricurljale vesti o takih nesoglasjih znotraj vlade, predvsem o Klemenčičevih nasprotovanjih) to takrat spravil spet ven – iz začetne kratke predstavitve vsebine zakona pa so to pozabili črtati.
Toda tisti prvi »nekdo« ni odnehal in je 10. februarja z amandmajem treh poslanskih skupin vladne koalicije (ki je bil seveda gladko sprejet) to privedel nazaj. Brez vsakega pojasnila, seveda, zakaj je bilo to prvič umaknjeno – le z dodano neresnico (zavestno lažjo?), da to dopušča tudi postopkovna direktiva EU.
Ta »procesna direktiva« št. 2013/32/EU z dne 26. 6. 2013 (rok za implementacijo je potekel že 20. 7. 2015) ima poseben člen (43) o postopkih na meji, ki tudi v teh postopkih zahteva »spoštovanje temeljnih načel in jamstev« te direktive, dodatno pa potem še v 46. členu določa, da mora biti »pravica do učinkovitega sodnega varstva« zagotovljena tudi v postopkih na meji in v tranzitnih conah. Učinkovito sodno varstvo pa seveda ni tisto, s katerim ne moreš preprečiti izvršitve izpodbijane sporne upravne odločbe.
Prav 10. februarja, ko sem na vse to pisno opozarjal poslance leve opozicije, so mediji razširili vest, da je Bruselj izrekel uradni opomin zamudnicam pri implementaciji tiste direktive, tudi Sloveniji. V omenjenem pismu poslancem sem zato napisal: »Glede na to dvomim, da bi si vlada upala to tako očitno kršiti – a tudi, če bo v tej točki zato stisnila rep med noge, jo razkrinkajte, da je to še zdaj hotela storiti, dokler ni dobila ukora od EU – in da bodo taki ukori in porazi (pred domačim ustavnim sodiščem in tudi pred sodiščem EU) kmalu sledili še v drugih točkah, kjer ta novela ZMZ krši pravo EU in domačo ustavo.«
Kako sem bil spet naiven! Vlada ni nič »stisnila repa med noge«, ampak so poslanci njenih strank skupaj s poslanci tu izrazito ksenofobne desnice gladko s 13 : 1 zavrnili amadma leve opozicije, naj se pravo EU spoštuje in naj tožba tudi v pospešenih postopkih zadrži izvršljivost odločbe. Edini poslanec leve opozicije pa ima očitno še premalo parlamentarne kilometrine, da bi znal in zmogel učinkovito že takoj opozoriti javnost na to, kaj se je pravzaprav zgodilo. Če bi si vlada upala kaj takega narediti v nasprotju z interesi desne opozicije, si ni težko predstavljati, kakšen hrup bi ta pri tem (upravičeno) zagnala. Preprosto dejstvo o grobem kršenju prava EU bi v desetih nastopih ponovili stokrat – leva opozicija pa tega ne zna govorniško učinkovito narediti niti enkrat. Tista domnevna levica znotraj vlade pa tudi ob takih škandalih sramotno molči. Bo molčala še naprej, tudi po tem opozorilu?
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Matevž Krivic
pravnik, nekdanji ustavni sodnik
