Tiskane izdaje
Število oseb, ki so razseljene bodisi zaradi vojn, nasilja ali pregona, je v preteklem letu doseglo rekord – kar 65,3 milijona ljudi je namreč prisilno razseljenih, od tega je 3,2 milijona prosilcev za azil, 21,3 milijona beguncev in 40,8 milijona notranje razseljenih oseb. Populacija vseh, ki so bili prisiljeni zapustiti domove, je prvič v zgodovini presegla mejo 60 milijonov, zato je prav, da ob mednarodnem dnevu človekovih pravic opozorimo na njihove pravice in poudarimo pomen tako pravnih načel in postopkov kot tudi ustreznih integracijskih programov in deljeni odgovornosti za osebe, za katere skrbi Agencija Združenih narodov za begunce (UNHCR) – prosilce za azil, begunce, notranje razseljene osebe, osebe brez državljanstva.
Ko govorimo o pravicah vseh tistih, ki so prisiljeni, da zapustijo svoje domove, moramo najprej omeniti pravico do dostopa do ozemlja ter pravico do azilnega postopka. Zadnje je vpeto tudi v slovensko nacionalno zakonodajo, hkrati pa relevantno pravo Evropske unije in mednarodno pravo državam nalagata določene obveznosti, ki državo zavezujeta k zaščiti vseh, ki se na pot podajo z namenom, da bi našli varnost.
Načelo nevračanja in skrb za najranljivejše skupine
Slovenija, kot aktivna članica mednarodne skupnosti, se mora zavzemati za spodbujanje duha Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951. Ta vključuje tudi eno izmed ključnih načel mednarodnega prava, načelo nevračanja (»non-refoulment«), ki prepoveduje vrnitev begunca ali prosilca za azil, ne glede na njegovo raso, religijo ali državo izvora na ozemlje, kjer bi bilo lahko ogroženo življenje ali svoboda te osebe.
Seveda ni mogoče zanemariti pomena varnosti in nalog države za njeno zagotavljanje, prav tako velja, da imajo suverene države pravico same določati pogoje vstopa na svoj teritorij – a treba se je zavedati, da je tudi ta moč omejena s pravom EU in mednarodnim pravom na mestih, kjer bi ti pogoji hkrati lahko pomenili kršitev načela nevračanja oziroma pravice do azilnega postopka.
Za tega pa seveda velja, da država mora poskrbeti, da ustrezno in učinkovito obravnava vse, ki iščejo zatočišče in potrebujejo mednarodno zaščito. Enako velja tudi za namestitev vseh, ki zaščito pridobijo, ter pri tem posebno pozornost nameni najranljivejšim skupinam ljudi – otrokom, predvsem ločenim otrokom in otrokom brez spremstva, ženskam, starejšim, osebam s posebnimi potrebami.
Integracijski programi
Otrokom in mladostnikom je nujno treba zagotoviti možnost izobraževanja. Zadnje poročilo UNHCR kaže, da je globalno gledano kar šest milijonov otrok beguncev, od tega jih 3,7 milijona nima dostopa do izobrazbe. Približno 1,75 milijona beguncev ne obiskuje osnovne šole, kar 1,95 milijona mladostnikov nima dostopa do srednješolskega izobraževanja.
Skrb vzbujajoče je dejstvo, da za begunske otroke obstaja kar petkrat večja verjetnost, da bodo ostali brez izobrazbe, kot za njihove vrstnike. Odprt šolski sistem za begunske otroke je ključ, da bodo lahko tudi sami prispevali svoji skupnosti ter si tako ustvarili svetlejšo prihodnost.
Begunci so odgovornost vseh
Globalna razseljenost, kot smo ji priča, ni nekaj, kar bi lahko rešila ena država ali ena celina. Pri naslavljanju begunskega vprašanja je zato bistveno sodelovanje mednarodne skupnosti in iskanje dolgoročnih rešitev, med katere sodi tudi naslavljanje prvotnih razlogov, zakaj ljudje bežijo. Mednarodna skupnost mora ustaviti nasilje in vojne ter se truditi zagotavljati mir, s tem pa hkrati omogočiti beguncem, da se lahko vrnejo na svoje domove.
Ta poziv je bil naslovljen tudi na nedavni Svetovni humanitarni vrh, ki je ponudil odlično priložnost visokim predstavnikom, donatorjem, agencijam Združenih narodov in nevladnim organizacijam za iskanje rešitev, predlogov in zavez za prihodnost.
UNHCR pozdravlja sodelovanje Slovenije v programu relokacije prosilcev za azil, ki poteka pod okriljem Evropske unije, kot tudi v programu trajne preselitve, a poziva, naj Slovenija poveča svojo vlogo v obeh programih. Podobno kot program relokacije obstaja tudi program UNHCR za trajne preselitve, ki je namenjen premestitvi oseb, ki mednarodno zaščito že imajo in je bil vzpostavljen z namenom delitve odgovornosti med državami.
Svetovni dan človekovih pravic je priložnost, da spomnimo na tiste, ki so velikokrat prezrti in ki ne morejo uživati pravic, ki se nam mnogim zdijo povsem samoumevne – med njimi niso le prosilci za azil in begunci, ampak tudi osebe brez državljanstva.
UNHCR ocenjuje, da je več kot deset milijonov ljudi na svetu brez državljanstva, to pa jim onemogoča dostop do osnovnih storitev, kakršne so šolanje, delo, zdravstvena oskrba, sklepanje zakonske zveze itd. Njihove pravice so opredeljene predvsem v Konvenciji o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954 in Konvenciji o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961. UNHCR na ta problem opozarja s kampanjo #Ibelong in je hkrati sprejel strategijo za izkoreninjenje brezdržavljanskosti do leta 2024. Zato UNHCR v Sloveniji poziva vlado, naj pristopi h Konvenciji o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva.
Vključevanje
William Ejal,
vodja pisarne UNHCR v Sloveniji
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
