Quo vadis Slovenija?

»Probleme ustvarjajo ljudje, zato jih ti lahko tudi razrešijo. Ker pa človek lahko sam odloča o svoji veličini, ljudem noben izziv človeške usode ni nedosegljiv«.

John F. Kennedy



Ob končanih volitvah se spomnimo, da od Slovenije ni ostalo veliko. Klavrnemu stanju v državi botruje dolgoletni koncept politike kot boja za oblast zaradi oblasti same in s tem povezani razkroj v drugih družbenih podsistemih. Smo na točki, ko bi morali drastično »podražiti« dostop do vzvodov oblasti v državi.

Vendar so stvari v slovenski politiki postavljene na glavo. Pozitivna Slovenija si je pred volitvami z manevrom nepremišljenega boja za oblast prisolila nepopravljivo zaušnico, državljane pa pahnila pred zid prenagljenega in tvegano pospešenega procesa odločanja o prihodnosti države. Razbiti ostanki nedolgo tega zmagoslavne stranke so se na predvolilni sceni pridružili shizofrenemu, oportunističnemu in utopičnemu spopadanju egov, nepreverljivih polresnic, dogm, neotipljivih donkihotovskih puhljic ter političnih neznank, začinjenih s široko paleto populizma in nekredibilnih sloganov. Volivci so odrezavo kaznovali nekonsistentnost nekdanjih zmagovalcev, izbrali najmanj znano izmed slabih možnosti, predvsem pa glasovali zgolj »proti« veljavnemu konceptu politike na slovenskem. Na politični loteriji je bilo v resigniranem kriku obupa in nemoči dobršega dela volivcev »za(upanje)« podarjeno stranki, ki je bila ustanovljena le nekaj tednov pred volitvami. SMC je prepričevala izključno z domnevno »čistostjo« svojega vodje kljub sistematičnemu izogibanju odgovorom na konkretna vprašanja v času celotne predvolilne kampanje. Stranka v času kampanje ni manifestirala opaznih vodstvenih, političnih, organizacijskih in komunikacijskih potencialov, a so ji – paradoksalno – v nasprotju s popolnoma izpeto politično konkurenco, ankete vendarle pripisovale skoraj vse od naštetega. Ne sme presenetiti, če bi se spet izkazalo, da so volivci nasedli še eni stranki enodnevnici, katerih temeljni problemi so, da se primarno vrtijo okrog neprepričljivih in nekompetentnih političnih voditeljev, nekohezivnih in slabo organiziranih struktur ter vsebinske votlosti. Želeti dobro in drugače žal še ni dovolj za uspeh pri eni najbolj kompleksnih družbenih dejavnosti – vodenju države. Na potezi je zopet politika.

Želeti dobro in drugače žal še ni dovolj za uspeh pri eni najbolj kompleksnih družbenih dejavnosti – vodenju države. Na potezi je zopet politika.

Od zatona tradicionalne do globeli instantne politike

Za pretirano labilnost in nepredvidljivost v političnem prostoru so odgovorne izključno tradicionalne stranke, ki v dolgih letih obvladovanja politične scene niso bile sposobne ustreznega samoočiščenja, rasti, organizacijskega in kadrovskega profesionalizma, krepitve odgovornosti in politične kulture ter manifestiranja verodostojnega napredka v času vladanja. Volivčevo upanje, da bo morda bolje, posledično ob vsakih volitvah naplavlja nove politične subjekte z omejenim rokom trajanja, počasi in vztrajno pa se izgublja tudi sled vsakršne politične odgovornosti.

Instantno ustanavljanje strank neprepoznavne identitete, ki neizogibno privlačijo vse več manj sposobnih in nekredibilnih »politikov«, vladanje s politično nevednimi, neveščim in netalentiranim kadrom, povečanje kulture političnega prebežništva, sprožanje banalnih političnih spopadov ter številne druge vsakdanje anomalije, ki so stalnica slovenske politike, so družbo privedle do nevarnega grebena množične državljanske apatije, pospešenega rahljanja tkiva družbenih odnosov in občutka kolektivnega, odtujenosti, vsesplošne skepse in omalovaževanja vsega političnega. To je privedlo tudi do poenostavljenih in nevarnih vzorcev politične izbire. Strankarski programi postajajo zgolj kriterij, ki ga je treba »odkljukati« in s katerimi se vehementno maha na televizijskih soočenjih. Politične izkušnje ne veljajo nič, političnega spomina ni več, prelomljene obljube ne zahtevajo odgovornosti, bremena očitne nesposobnosti pa se politik lahko reši s hitro in všečno marketinško reciklažo. V takšnih okoliščinah so razlike med strankami postale nezaznavne, patetično zreducirane na (domnevne) osebnostne lastnosti oziroma razlike med njihovimi voditelji. V takih razmerah dejstvo, da si zdaj v Sloveniji politik lahko dovoli biti manj odgovoren kot povprečen prvošolec, ne sme presenetiti.

Slabi politiki s še slabšimi svetovalci

Se lahko vživimo v hipotetični položaj, v katerem bi politični spopad postal argumentirano tekmovanje kompetentnih in verodostojnih posameznikov ter političnih organizacij za iskanje podpore njihovim načrtom za razvoj družbe? Si za hipec lahko predstavljamo da hram demokracije ni več teatralno leglo povprečnosti?

Politični težkokategorniki se v razvitih demokracijah praviloma obdajo s širokim spektrom izvenserijskih političnih svetovalcev, ne le za volilni marketing, temveč, pomembneje, za učinkovito uresničevanje kompleksnih politik. V Sloveniji je politično svetovanje deplasirana obrt skoncentrirana večinoma na od realnosti izolirane sporadične oglaševalske akcije. Vsebinske razlike med politiki so vse manjše, zato politična kampanja zaradi poudarjanja razlik med kandidati pogosto meji na cirkuško predstavo. Ob pomanjkanju boljših kriterijev za selekcioniranje, predvsem kakovostnejše konkurence, so diskreditacije, medijsko privlačne pojave in votle retorične eskapade prevladujoči dejavniki izbire. Povrhu vsega pa je v zadnjih letih ob vladajočih politikih vse bolj povprečnega tipa namesto izvrstnih svetovalcev mogoče opaziti še vse več političnih analfabetov s tragično pomanjkljivimi rezimeji. Poleg tega pa so za analizo političnega dogajanja in s tem »izobraževanje« javnosti prepogosto pozvani še pristranski, nepoučeni ali zgolj netalentirani komentatorji, katerih »analize« ne prinašajo dodane vrednosti.

Voditeljska in organizacijska infantilnost

Skupni imenovalec definicij o voditeljih so ljudje, ki imajo vizijo boljše prihodnosti, znanje za njeno uresničevanje ter sposobnost mobiliziranja podpornikov. Tako voditelji v osnovi potrebujejo vsaj avtentično in poglobljeno razumevanje svoje okolice, pomena organizacijskih veščin, prepričevalne sposobnosti in kredibilnost. Nekatera znanja morajo imeti sami, glede drugega je dovolj že, če si pustijo svetovati. Zavedanje o lastni nevednosti je redka vrlina slovenskih politikov.

Voditeljski primanjkljaj je ena od najglobljih rakavih ran slovenske družbe, mačehovsko zanemarjena na izobraževalni in praktično-organizacijski ravni. Ne zavedamo se vitalnega pomena voditeljev za družbeni razvoj na vseh ravneh organizacij, njihovih kognitivno-značajskih lastnosti, veščin prepričevanja, odnosnih spretnosti, družbene in čustvene inteligence, političnih spretnosti ter organizacijskih veščin, vključno s procesi načrtovanja, odločanja in uresničevanja projektov. Razvite družbe ponotranjajo kulturo voditeljstva, slovenska pa je do tega povsem indiferentna, za kar plačuje najvišji davek – družbo, ki že dolgo vztrajno stagnira. Ni torej naključje da politične stranke in politiki ne manifestirajo ustreznega navdiha in organiziranosti za uresničevanje temeljitih družbenih reform za izboljšanje pogojev za življenje v Sloveniji, saj za to preprosto niso ustrezno podkovani. Žalostno, a logično je torej, da v medijskih nastopih slovenskih politikov ni mogoče zaslediti avtentičnega in prepričljivega poziva državljanom za podporo pri uresničevanju tovrstnih ukrepov.

Kako voditi razočarano in ponižano Slovenijo?

Temelj politikove legitimnosti ni le uspešno izvajanje obljubljenih in nujnih projektov, temveč tudi neprekinjeno in usmerjeno pojasnjevalno komuniciranje z javnostmi glede načrtov, razlogov zanje, predvidenih posledic in pričakovanih izzivov v zvezi s tem. Psevdokomuniciranje – komuniciranje z javnostmi o razlogih za komuniciranje z njimi – je velika sirota veščin slovenskih politikov. Razlog za to je mogoče dejstvo, da je takšno komuniciranje avtentično le, ko temelji na trdnih prepričanjih, vrednotah in načelih.

Še pomembnejše je spoznanje, da je slovensko družbeno tkivo tako načeto, da je na strateško-sistemski ravni nujno potreben temeljit, načrten in dolgoročno usmerjen družbeni reinženiring, vključno s prenovo občutja kolektivnega in odgovornega, kar je mogoče osmisliti in realizirati le z nekakšno družbeno pogodbo, na temelju širokega konsenza politike in civilne družbe. Ta mora politiki poleg vira znanja predstavljati tudi mehanizem neprekinjene samorefleksije. Takšna »družbena pogodba« bi lahko postavila temelje za ponotranjenje na novo vzpostavljenih družbenih norm in vrednot, hkrati pa bi predstavljala prelomen kvalitativni zrelostni preskok v razvoju slovenske družbe in politične kulture.

Nujna je konceptualna reforma politike, v katero je treba vnesti tudi več stabilnega, enotnega, strokovnega, organiziranega, ciljnega, življenjskega, inovativnega in uporabnega. Nova politika ima lahko zelo preprosto vizijo: merljivost učinkovitosti prizadevanj in politik za skupno družbeno dobro mora postati ekskluziven kriterij politične presoje in izbire. Pri tem mora politika, posebno tista na oblasti, igrati vodilno vlogo, tudi z dajanjem lastnega zgleda, ki mora upravičiti zaupanje volivcev. Od tega so odvisni prihodnja konkurenčnost in relevantnost slovenske države, predvsem pa usoda slovenske politike in družbe. Povrniti je treba upanje v vrednote in institucije, vzpostaviti bolj zdrave odnose v družbi, vzpodbujati učeče organizacije, ki bodo institucionalizirale prepoznavanje kakovosti in inovativnosti. Potrebne so integrirana vizija zaposlovanja mladih, večje mobilnosti delavcev, večja fleksibilnost delovne zakonodaje, vključno z večjimi možnostmi za nagrajevanje boljših in sankcioniranje slabših. Nujni so globoki posegi v izobraževalne programe ter metodologijo poučevanja in usposabljanja na vseh ravneh. Tako pogosto napadeno družboslovje je nujno potrebuje temeljite reforme z namenom povečanja uporabnosti znanj, predvsem na področju praktičnih vidikov človekovega družbenega bivanja, kot so veščine komuniciranja, družbene inteligence, ograniziranja, upravljanja odnosov in voditeljstva. V razvitih družbah je izobraževanje in usposabljanje voditeljev vseživljenjski proces, slovenska družba pa je na tem področju invalidna. Politika mora postati bolj konkurečna, sicer bo dokončno pogubljena. Zbuditi se moramo, preden bo zares prepozno.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Mag. Aljoša Selan, politolog