Tiskane izdaje
Odločitev, da se podam na pot spreminjanja nečesa tako zapletenega, kot je mlada in – v marsikaterem temeljnem akademskem dejavniku – še ne zrela univerza, sem sprejel odgovorno in zavedajoč se, da ne bo lahko. Spodbude ljudi, s katerimi sem soustvarjal tisto, kar je bilo do danes v Univerze na Primorskem narejeno, so bile pri tem seveda neprecenljive. Kljub temu pa je odločitev za kandidaturo za mesto rektorja nekaj, kar zahteva tehten premislek: tako lastnih izkušenj in kompetenc kot vizije poti, na katero se podajaš. Vse to sem storil in se v družbi cenjenih kolegov, ki čutijo enako – in so se bili pripravljeni izpostaviti ter s pogumom in ponosom preseči številne ovire in tudi strahove – podal na to pot.
Priznati moram, da se šele zdaj zavedam, kakšen privilegij je bila ta odločitev. Ne le zato, ker sem tako potrdil svojo osebno odgovornost do svojega preteklega dela, ki sem ga v vseh teh letih posvetil pedagoškemu in raziskovalnemu področju. Bilo bi tudi neodgovorno, če v takem položaju ne bi storil vsega, da nastajajo spremembe, da se UP poda na boljšo pot. Toda privilegij je bil tudi to, da sem imel možnost glasno in odprto razmišljati, kaj potrebuje naša mlada akademska skupnost. Predvsem kje smo zašli in kaj potrebujemo, da bomo skupaj lahko soustvarjali našo prihodnost, izkazali pripadnost UP, bili taki, kot od nas pričakuje širša javnost, bili zadovoljni in še bolje delali.
V tem času sem neštetokrat izrekel naslednje besede: odprt dialog, akademska pripadnost in odgovornost. In če bi še enkrat poglobljeno premislil, kaj naša UP potrebuje, bi spet podčrtal prav te, na katerih sem skupaj s svojimi akademskimi kolegicami in kolegi pripravil program za boljši jutri Univerze na Primorskem.
Ob tej priliki se hočem zahvaliti študentom in zaposlenim na UP, tako tistim, ki jim je moje razmišljanje blizu, kot tudi tistim, ki so me z drugačnim razmišljanjem spodbudili v še globlje iskanje pravih rešitev. Posebno pa se zahvaljujem vsem tistim, ki so me spodbujali in mi od samega začetka, ko si vsega tega, kar mi je prinesel čas, niti približno nisem zamišljal, stali ob strani. Pomagali so mi stopiti korak naprej, ki me je resnično osvobodil in mi dal novo življenjsko izkušnjo.
Neverjeten izid volitev
Po zaključenih volitvah rektorja UP in preštetih glasovih smo se srečali z realnostjo časa, ki ga živimo. Ker smo se v zadnjih letih srečevali z nesprejemljivimi odločitvami posameznikov in širše akademske skupnosti, me tudi podatek o izidu volitev ni več kot toliko presenetil. Zdel se je – in enako se zdi še danes, dan potem – neverjeten za ta prostor. Toda vse ima svojo razlago. Malo je stvari, ki se pripetijo v nepravem in nerazumljivem trenutku in ostanejo v zraku kot nekaj nerazložljivega; kot konec nečesa. Z našo »zadevo« ni tako, saj pomeni pravzaprav novo rojstvo. Rojstvo najbolj realnega, resda morda krutega, vendar iskrenega spoznanja, v kakšnem akademskem in širšem družbenem prostoru danes živimo. Nekdo mi je rekel takole: »Pričakovati, da bodo ljudje fair in iskreni do tebe zato, ker si ti tak do njih, je tako, kot pričakovati, da te lev ne bo pojedel zato, ker ti ne ješ levov.« Gotovo se je dobro zavedati tudi tega in zato gojiti manjša pričakovanja do ljudi. Toda po drugi strani hočem še vedno verjeti, da je lahko drugače. Predvsem pa nočem tovrstnega razmišljanja prenašati na mlajše generacije študentov, mladih raziskovalcev in kolegov. Še najmanj pa na svoje tri otroke, ki jih od malega učim, da je čustvena in socialna inteligenca ter zmožnost empatije podlaga, da svoja znanja in interese lahko prenašamo naprej ter smo pri tem srečni in zadovoljni.
Veliko je bilo v času pred volitvami tudi razglabljanja o tem, ali je UP upravičila svoj obstoj. Zakaj in s kakšnimi pričakovanji je nastala, ali je na pravi poti, kakšen je njen ugled itd. Težko bi rekli, da je splošna ocena stanja dobra. Še težje, da je ugled univerze primeren. V medijih smo zasledili tudi naslove prispevkov kot je »Veliko razočaranja in nekaj upanja«, »Zadnji vlak za vrnitev k idealom« (Primorske novice, 30. 10. 2015), v katerem so mnenje izrazili tvorci te univerze in njeni utemeljitelji. Vsiljuje se vprašanje, ali je podoba, ki jo izrisujejo te volitve, vračanje k njenim idealom? Te dni smo se namreč seznanili z dejstvom, da je 327 od 611 članov akademske skupnosti – učiteljev in raziskovalcev ter odgovornih predstavnikov študentske skupnosti – sprejelo pomembno odločitev. Upam, da se z vso odgovornostjo zavedajo, da so s svojo odločitvijo podelili vso legitimnost standardom, ki v zadnjih štirih letih oblikujejo in zaznamujejo našo akademsko skupnost Univerze na Primorskem. Z drugimi besedami, 327 volivcev je potrdilo, da je ustrezno in legitimno:
⚫ tik pred volitvami dodatna zaposlitev takšnega števila oseb, kot ga ima ena fakulteta – pri čemer je večina teh oseb zaposlena le za nekaj odstotkov za dobo treh mesecev;
⚫ poseganje v statut in spreminjanje pravil v delih, ki olajšajo matematične mahinacije z glasovi in izogibanje transparentni odgovornosti v prav teh pravnih aktih;
⚫ podajanje izrednih odpovedi posameznikom samo zato, ker niso po godu delodajalcu;
⚫ prekinjanje pogodb mladim in uspešnim asistentom, učiteljem in raziskovalcem zato, ker niso v volilni bazi pravega kandidata;
⚫ nestrokovno in samovoljno poseganje v odločanje o izvajanju študijskega procesa, raziskovalnih projektov, strokovnega dela;
⚫ odrekanje volilne pravice nekaterim študentom in učiteljem ter delovanje v nasprotju s statutom UP in zakonom;
⚫ visoka raven tolerance rektorja do plagiatorstva njemu bližnjih sodelavcev;
⚫ vlaganje tožb do medijev, ki poročajo o nezakonitih ravnanjih vodstva univerze;
⚫ vlaganje tožb do predhodnih vodstev univerze z namenom zakrivanja neučinkovitosti lastnega ravnanja;
⚫ neenakomerno, samovoljno in arbitrarno ter popolnoma netransparentno dodeljevanje finančnih sredstev, prostorov in materialnih sredstev;
⚫ trošenje več sto tisoč evrov davkoplačevalskega denarja za plače številnih zaščitnikov, svetovalcev in pomočnikov, ekscesno plačevanje odvetnikov, prirejanje rojstnodnevnih zabav in družabnih srečanj na račun davkoplačevalcev;
⚫ predvsem pa nemoralno in neetično ravnanje v oblikovanju in delovanju volilne komisije s strani zakonitega zastopnika, odgovornega za legitimnost volitev, ki je hkrati tudi kandidat na lastnih volitvah.
Vse to me navdaja z globokim razočaranjem nad odločitvijo volivcev, hkrati pa utrjuje spoznanje in dejstvo, da se je ta akademska skupnost UP pokazala v stvarni luči. Ob tem spoznanju pa se mi postavlja tudi vprašanje, ali še hočem biti del take akademske skupnosti in tudi ali bi še kdaj bil pripravljen biti rektor taki univerzi.
Legitimno ugrabljen sistem?
Glede na vse navedeno lahko poiščem še eno razlago dogajanja, ki smo mu priča. Današnji rektor in njegova ekipa sta res lahko spretno izvedla popolno »ugrabitev« sistema. Tako kot je v teh letih mimo stroke bilo izvedenih nekaj »ugrabitev« raziskovalnih projektov in umiranje študijskih smeri, se je pred volitvam za ta namen zlorabil cel sistem, ki si ga je pod krinko akademske avtonomije lahko privoščilo vodstvo univerze. Namesto bitke med vsebinami in programi so volitve tako postale gola matematična mahinacija. S kratkoročnimi in minimalnimi zaposlitvami na enih članicah (ter s hkratnim postopnim manjšanjem števila zaposlitev na drugih članicah) je rektor v zadnjem obdobju mandata pridobil dovolj glasov. Ne moremo poznati ozadja odločitev volilnega telesa, vendar matematika dopušča tudi predvidevanje, da je z dvomljivimi pristopi in obljubami mogoče doseči želeno večino glasov, upoštevajoč volivce svojih matičnih članic (157) in velik del študentov elektorjev (103). S tem se postavlja tudi vprašanje, koliko volivcev drugih članic UP je v resnici podprlo njegovo izvolitev.
Ne glede na to je dovolj velik del akademske skupnosti potrdil legitimnost standardom delovanja dosedanjega vodstva UP. Seveda pa je treba poudariti tudi, da je pri tem odigral pomembno vlogo tisti del negotove, morda nezainteresirane ali prestrašene skupnosti, ki je dogajanje posredno podprla, ter seveda odgovorni predstavniki študentov, elektorji, ki so zastopali šesttisočglavo množico študentov UP.
Naj sklenem. Večmesečno dogajanje je tako dobilo epilog v odločitvi akademske skupnosti Univerze na Primorskem. Razlaga je lahko kruta, postavlja številna vprašanja in išče dodatna pojasnila, vsekakor pa je realna. Ne morem pa se znebiti misli, da je krivda za celotno situacijo tudi nekje drugje. Skrivanje in izgovarjanje odgovornih na ravni države, predvsem ministrice, da so vse zgoraj navedene nepravilnosti del akademske avtonomije, me navdaja z mislijo, da je tudi taka »ugrabitev sistema«, kot smo ji bili priča pri teh volitvah, za te iste – legitimna.
Danes je to le dogajanje na najmanjši in najmlajši, tretji javni Univerzi na Primorskem. Kaj pa jutri? Ne, mi hitro odgovorijo nekateri kolegi iz Univerze v Ljubljani, kaj takega se pri nas nikakor ne more zgoditi! Ali je to res? Ali ta precedens morda ne odpira vrat podobnim željam, podobnim interesom in podobnim procesom tudi drugje?
Quo vadis UP, quo vadis Slovenija?
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Prof. dr. Rado Pišot
Znanstveno-raziskovalno središče Univerze na Primorskem
