Raj z napako
tor, 07.06.2016, 09:00
Raj z napako
Slovenija leta 2041: V kakšni državi si želim živeti čez 25 let in kako priti do nje?

Od leta 2004 živim v tujini, z enim samim daljšim povratkom v Slovenijo. Šest let sem preživel v Bruslju, štiri v Washingtonu, zadnje leto v Nikoziji, jeseni se vračam v Bruselj. Zamenjal sem pet služb in končal magisterij. Življenje in delo v tujini sem spoznal do obisti in na podlagi lastnih izkušenj lahko zapišem, da je selitev v tujino schnellkurs iz odraščanja: znajti se morate brez podpore družine in dolgoletnih prijateljev. Tuje okolje vam v zameno ponudi edinstveno priložnost za spoznavanje novega in drugačnega, tudi delovanja posamezne države in njenih glavnih podsistemov, kot so zdravstvo, šolstvo, policija in sodstvo. To je neprecenljiva izkušnja, ki se mi zdi bistvena pri presojanju današnje Slovenije in razmisleku o njeni prihodnosti.

Začnimo z Belgijo. Na glavni železniški postaji v Bruslju so me neke aprilske noči z nožem napadli neznanci in me okradli, dvakrat so mi vlomili v avtomobil, ukradena vzvratna ogledala sem kmalu nehal šteti. Skoraj vsi prijatelji in sodelavci so imeli vsaj eno podobno izkušnjo; v nekatere predele mesta nas je večina nehala zahajati, nekaterih (denimo danes zloglasnega Molenbeeka) mnogi sploh niso obiskali.

Washington je bil iz tega vidika veliko prijaznejši. V nekdanji »prestolnici umorov« ZDA, kjer je bilo leta 1991 umorjenih 479 ljudi, zadnja leta v povprečju zabeležijo »zgolj« en umor na tri dni. Gibanje po izjemno varovanem severozahodu mesta je danes večinoma neproblematično, v druge tri četrtine mesta se ne zahaja. Šolnina za dveletni magisterij je bila okoli 60.000 dolarjev, račun za rojstvo hčerke pa dobrih 28.000 dolarjev. Varuška je računala 2400 dolarjev na mesec. Kot zanimivost: Amerika novopečenim mamicam ne nudi niti enega samega dne porodniškega dopusta.

Ciper je od Amerike v marsičem oddaljen svetlobna leta, se pa še vedno sooča s posledicami javnofinančnega zloma iz leta 2013 in z 12-odstotno brezposelnostjo. Res je, stopnje najpomembnejših davkov so nizke. Res pa je tudi, da sta javno šolstvo in zdravstvo v razsulu. Usode otrok se začnejo pisati že v zgodnji mladosti, ko se jih peščica napoti v drage zasebne šole, večina pa v javne, ki beležijo najslabše rezultate v EU.

Po dolgih letih življenja v tujini lahko zato zapišem naslednje: Slovenija je raj na zemlji. Preden skočite do stropa in me razglasite za odtujenega čudaka, poskušajte prebrati še nekaj naslednjih odstavkov.

Začnimo z varnostjo. Slovenija sodi med najvarnejše države v EU. Vas skrbijo nasilni napadi? V Sloveniji se jih na leto zgodi 80 na 100.000 prebivalcev, v Avstriji pol manj, v Belgiji pa kar 617. Vas je strah spolnega nasilja? V Sloveniji zabeležimo približno 12 napadov na 100.000 prebivalcev na leto, v Avstriji nekaj manj kot 40, v Belgiji okoli 70. Se bojite obiska tatu? V Sloveniji je bilo leta 2012 zabeleženih 131 vlomov na 100.000 prebivalcev, v Avstriji 184, na Cipru 375, v Belgiji pa kar 727. (Primerjava z ZDA, kjer je bilo leta 2013 umorjenih več kot 14.000 ljudi, ni smiselna.) Kljub nekaterim metodološkim razlikam pri naboru podatkov boste pod črto težko sklenili, da ne živite v izjemno varni državi.

Nadaljujmo z zdravstvom. V Sloveniji lahko pričakujete, da boste živeli tako dolgo kot povprečni prebivalec Belgije ali Avstrije, nekaj več kot 80 let, in slabi dve leti dlje kot povprečni prebivalec ZDA. Seveda, vzroki za razlike se lahko skrivajo tudi izven zdravstvenega sistema (npr. v deležu kadilcev, količini popitega alkohola, stopnji debelosti), pa vendar: Slovenija je v zlatem povprečju EU – ponekod dosega boljše rezultate (npr. pri smrtnosti novorojenčkov, rakavih obolenjih, srčnih infarktih), ponekod slabše (npr. pri postoperacijskih zapletih). Nedvomno pa odstopa pri »izkupičku« glede na vložen denar. Leta 2012 je bilo za zdravstvo v Sloveniji porabljenih približno 2000 evrov na prebivalca, v Belgiji 3318 evrov, v Avstriji 3676 evrov. Tudi iz vidika BDP Slovenija v primerjavi z Belgijo in Avstrijo vlaga manj v zdravstvo (9,4 odstotka BDP v primerjavi z 10,9 odstotka in 11,1 odstotka); ZDA v tem pogledu bistveno odstopajo: za zdravstvo tam na letni ravni potrošijo več kot 17 odstotkov BDP oziroma več kot 7200 evrov na prebivalca.

Vas žulijo samoplačništvo in čakalne vrste? Tudi pri prvem se lahko štejete, v povprečju seveda, med srečneže: v Sloveniji bolniki za zdravljenje iz lastnega žepa odštejejo 13 odstotkov vseh izdatkov, v Avstriji 17 odstotkov, v Belgiji pa 20 odstotkov. V ZDA je bila leta 2013 plačilna nesposobnost za zdravstvene storitve najpogostejši vzrok za razglasitev osebnega bankrota. Za čakalne vrste v Sloveniji pa težko najdem dobro besedo: te so hiba slovenskega zdravstvenega sistema, ki si zasluži vso pozornost in morebiti dodatna sredstva. A kljub vsemu lahko v Sloveniji zaradi morebitnih zdravstvenih zapletov, razen v redkih izjemah, mirno spite.

Kaj pa šolstvo? Javni izobraževalni sistem v Sloveniji nudi tako rekoč brezplačno pot od osnovne šole do magisterija. Slovenski srednješolci po podatkih raziskave PISA dosegajo nadpovprečne rezultate, boljše, denimo, od danskih, švedskih, norveških, britanskih in francoskih vrstnikov. Preračunano na posameznega učenca Slovenija za izobraževanje namenja približno polovico manj kot Švedska in tretjino manj kot Belgija in Avstrija. Za ocenjevanje visokošolskega sistema mednarodno primerljive raziskave niso na voljo, ampak vljudno vas prosim za ideje za kvalitetnejši in dostopnejši visokošolski sistem v državi, katere prebivalstvo ne presega bistveno dveh milijonov. A še pomembneje: ne glede na to, kaj boste počeli v življenju ter ali boste pri tem finančno uspešni, bodo vaši otroci v Sloveniji imeli neoviran dostop do izobraževalnega sistema, ki dosega nadpovprečne rezultate tudi v primerjavi z najbogatejšimi državami. V ZDA bi lahko o tem le sanjali.

Kaj pa službe? Morebiti vas bo presenetilo, toda delež brezposelnih v Sloveniji je bistveno pod povprečjem območja evra (7,8 odstotka proti 10,2 odstotka po podatkih za april), stopnja brezposelnosti med mladimi (16,3 odstotka) pa je nižja od tiste v Belgiji (24,6 odstotka), Franciji (24,6 odstotka), na Finskem (22,1 odstotka), Irskem (19,7 odstotka) in Švedskem (19,4 odstotka), da Grčije, Španije, Italije, Hrvaške in drugih niti ne omenjam. To seveda ne pomeni, da v Sloveniji brezposelnost ni problem ter da veliko mladih ni brez služb, ampak zgolj to, da se država s to težavo ne sooča edina. Prav tako se ne sooča edina s posledicami najhujše svetovne gospodarske krize po drugi svetovni vojni.

Lahko bi nadaljeval in ponudil primerjave še za domnevno neučinkovitost sodstva, previsoko davčno obremenitev, visoko stopnjo korupcije, nedostopnost nepremičnin in ostale probleme, ki v Sloveniji spodkopavajo zaupanje v državo, državne podsisteme in tiste, ki jih upravljajo. Ampak ker jaz na tem mestu nimam prostora, vi pa verjetno ne časa, vam bom to prihranil, ker bi bili rezultati dokaj dolgočasni – Slovenija je za delo in življenje zelo prijetna država. To potrjujejo tudi številni mednarodni indeksi, ki merijo še kaj drugega kot »konkurenčnost« in poskušajo prikazati bolj celovito sliko, na primer Legatum Prosperity Index ali OECD Better Life Index. Toplo priporočam v branje.

Za prihodnost Slovenije pa me kljub vsemu skrbi, predvsem iz dveh razlogov. Prvi je povezan s fatalističnimi prispevki o aferah v zdravstvu, šolstvu, sodstvu, policiji, ki nam na dnevni ravni poskušajo dokazati, da država ne deluje. Seveda je prav, da se porabnikom javnega denarja temeljito gleda pod prste, da se poskušajo odpraviti napake, a pri tem moramo ohraniti zdravo mero razuma. V Sloveniji namreč večina stvari deluje izjemno dobro. Drugi razlog za skrb izhaja iz prvega: v takšnem obsedenem stanju je k vodenju države težko privabiti usposobljene posameznike in omogočiti razpravo o spremembah, ki bi Slovenijo naredile še bolj privlačno. O čem govorim? O boljšem vodenju in digitalizaciji zdravstva, mobilnosti in nagrajevanju zdravnikov. O zakonskem urejanju »novih« oblik dela, ki so trenutno izgovor za izgubo pravic. O izboljšavah v pravosodju, odpiranju univerze, spodbujanju podjetniškega duha med mladimi, podpori inovacijam ... o skupnih naporih pri iskanju področij, na katerih je Slovenija lahko najboljša.

Zdi se mi, da je javna razprava o teh vprašanjih zamrla, veliko več je nerganja, ki postopoma postaja stanje duha v državi. Popolne države ni, so samo približki in po veliko najpomembnejših kriterijih je Slovenija za življenje in delo prijazna država. Zato bi bilo dobro, da prihodnost gradimo na tej zdravi osnovi, namesto da na vsakodnevni ravni nasedamo novim – po možnosti iz daljne tujine uvoženim – idejam, ki jo neupravičeno spodjedajo.

Marko Bucik je magister mednarodne ekonomije, ki zdaj živi na Cipru in dela kot svetovalec Svetovne banke za območje Evrope in Srednje Azije. Pred tem je bil zaposlen na Vladi Republike Slovenije in evropski komisiji ter vodil pisarno evropskega poslanca Iva Vajgla.

Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

***

Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.

Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje:

»Kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?«

Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslov slovenija2041@delo.si in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.



Raj z napako

Foto: Shutterstock

Prijavi sovražni govor