Tiskane izdaje
Ob mednarodnem priznanju Slovenije za samostojno državo je državo in državljane čakala trnova pot od »samoupravne družbene ureditve«, v kateri je vsakdo, ki ni bil politično »oporečen«, imel delo in s tem stalni mesečni dohodek, približno enak ne glede na vrsto dela, položaj in izobrazbo ter večinoma tudi stanovanje, do socialne demokratične države z blaginjo, kot smo jo lahko opazovali na zahodu in si jo želeli. (Veliko tistih, skoraj toliko, kot je zdaj brezposelnih, ki so želeli več blagostanja, je odšlo na tuje, mnogi so prinesli velik del zaslužka domov.) Iz dokaj planskega gospodarstva bi morali najti pot do tržnega gospodarstva, v katerem naj bi iniciativa in sposobnosti posameznika privedli gospodarstvo do precej večje učinkovitosti, obdržali pa bi dokaj solidno zdravstveno oskrbo, brezplačni študij ter socialno in pokojninsko varnost.
Zdaj imamo zaposlenih manj kot polovico vseh prebivalcev, od tega 160.000 v javni upravi, upokojencev in nezaposlenih skupaj 750.000 in samo nekaj več kot 300.000 mlajših od 18 let, kar bi nas moralo posebno skrbeti. Zdi se, da velik del prebivalcev meni, da država v 20 letih ni izpolnila pričakovanj.
Naravoslovci vemo: kadar se sistemu z velikim številom teles v interakciji nenadozorovano spremenijo zunanji pogoji, je nemogoče napovedati, kako se bo sistem spreminjal. Prav gotovo pa ne bo šel v stanje, ki si ga želimo, če ga v zaželeno stanje ne vodimo načrtno. Za naravoslovca je bil torej prehod v sedanje stanje družbe v Sloveniji v razmerah, ki so ga spremljali, pričakovan.
Časa za pripravo na hitre in zahtevne spremembe niso imeli ne politika, ne gospodarstvo, ne državne institucije. Iskanje in uveljavljanje rešitev ob prehodu v večstrankarski sistem, ki so ga politiki, državne institucije, gospodarstvo, šolstvo, univerza in državljani, navajeni, da je o vsem odločala oblast, počasi in težko sprejemali, je bilo odloženo v nedoločeno prihodnost. Državljani so se, večinoma, razdelili na tiste, ki so ostali zvesti dotedanji stranki, in na druge, ki so se identificirali z nastajajočo opozicijo.
Brez strategije razvoja
Podjetja so se znašla v težkem položaju. Že pred tranzicijo so bili razvojni oddelki tovarn le redko zares učinkoviti, ker so bili največkrat premajhni, nemalokrat pa predlogi in dosežki raziskovalcev niso našli poti v proizvodnjo. Po tranziciji je večina podjetij, da bi pocenila proizvode, ukinila razvojne oddelke. Število delavcev je bilo v večini podjetij preveliko glede na doseženo učinkovitost, večina menedžerjev se novim razmeram ni zmogla, ni znala ali pa se jim ni mogla prilagoditi. Naši dotedanji manj zahtevni trgi v Jugoslaviji so se zaprli.
Poceni izdelki in hrana iz dežel s precej nižjim standardom, kot je bil naš, so preplavili naš trg.
Lastninjenje ni bilo dobro načrtovano. Poceni odkupi certifikatov in pozneje delnic po sistemu, ki je vodstvom podjetij omogočilo popoln nadzor, so propade podjetij pospešili. K temu je pripomoglo vračanje premoženja starim lastnikom.
Finančna kriza je dokončno razkrila, da nismo imeli strategije razvoja, da smo se na spremembe neučinkovito odzvali, da uprave in nadzorni sveti v večinski lasti države niso imeli ne dovolj znanja ne »hrbtenice«, da bi vsaj poskušali ravnati odgovorno. Razkrila je tudi, kako slabo so poslovale banke, posebno tiste v večinski lasti države. Odpovedale so pri osnovni dejavnosti, pri kreditiranju gospodarstva in občanov: niso znale in še vedno ne znajo oceniti, katerim podjetjem, obrtnikom, samozaposlenim je smiselno in perspektivno odobriti posojilo in katerim ne. Banka Slovenije pa v vseh teh letih ni odigrala svoje vloge.
Gradnja avtocest, za kar se je morala država zadolžiti, je težave v nekem obdobju omilila in razmahnila gradbeništvo ter z njim povezane obrti. Ker pa se gradbena podjetja na konec gradnje avtocestnega križa niso pripravila, so se težave močno povečale.
Razslojevanje in mreženje
Kdor je lahko, si je izboril višjo plačo: uprave podjetij, zdravniki, sodniki, učitelji. Razslojevanje se je začelo; tudi mreženje na vseh področjih in na vseh ravneh, vključno z izobraževanjem in raziskavami, je ostalo in se tudi na novo oblikovalo.
Večina visokošolskih ustanov in raziskovalnih inštitutov, vsaj najboljši med njimi, so tranzicijo preživeli tako, da so nadaljevali tekmo za kakovost v mednarodnem merilu. Povečalo se je število mladih, ki so študirali na visokošolskih ustanovah. »Bolonjska prenova« študijskega sistema ni spremenila na bolje.
Univerza v Ljubljani, najuglednejša med visokošolskimi ustanovami, ni ponudila državi v težavah pomoči pri iskanju poti k zaželenim ciljem in vendar ima, vsaj po pričakovanju, najboljše strokovnjake na vseh področjih. Zato, da bi to zmogla, bi se morala primerno organizirati. Visokošolskih in raziskovalnih institucij ni (vsaj ne dovolj, da bi ukrepali) zaskrbelo niti, da ostaja čedalje več visokošolsko izobraženih mladih nezaposlenih, da si niso pridobili ali pravega znanja ali samozaupanja v svoje sposobnosti in znanje ali obojega ali pa da jim država ni ponudila učinkovite podpore pri začetnih težavah, da bi mladi začenjali postavljati svoje temelje tehnološko, kulturno in družboslovno razviti državi, za kar so se tudi izšolali – ali vsaj tako bi moralo biti.
Kaj lahko stori
⚫ Da bo zanje veljalo to, kar si želi zdravnik glede predstojnikov v UKC: kadar naletiš na težave pri delu, se po nasvet zatečeš k nadrejenemu.
⚫ Da bodo mladi hoteli, znali, zmogli in imeli možnost prevzeti iniciativo in se korak za korakom učiti, kako premagovati ovire. Da bodo tistim, ki največ znajo in zmorejo, učinkovito pomagali k uspehu preostali v skupini, država pa bo za najsposobnejše na vseh področjih namenila posebna rizična sredstva.
⚫ Da jim bodo seniorji pri tem znali in hoteli pomagati.
⚫ Da bodo vsi državljani sodelovali v iskanju poti do dela, ki jim bo v veselje in jim hkrati omogočilo dostojen zaslužek.
⚫ Da bodo socialno pomoč potrebovali le redki in za čim krajši čas.
Potrebujemo skrbno analizo iskanja možnih poti v urejeno državo, kako do sprememb z državljani, kakršni pač smo, k ciljem, ki bodo jasno definirani in realni, odgovornost pa bo jasno določena.
Pri iskanju poti bo pomagala analiza razmer v državah, kakršne so Avstrija, Danska, Švedska, vendar njihovih ukrepov ne moremo kar prevzeti. Njim ni bilo treba skozi hitre spremembe, imajo drugačne danosti, drugačno preteklost ter zato tudi drugačne navade in pričakovanja. Prav gotovo pa se od njih lahko učimo skromnosti, zmernosti in premišljenosti, tehtnih korakov in uresničljivih pričakovanj.
Univerza bi vsekakor morala prevzeti velik del bremena pri iskanju poti na podlagi analiz, ki bi jih opravila skupaj z obema zbornicama, sodstvom in sindikati. Svoje sindikate bi morali imeti tudi vsi samozaposleni in vsi iskalci zaposlitve na trgu, mladi še posebno. Na tej poti iskanja bo morala univerza prilagoditi študije različnim sposobnostim študentov, najbolj sposobnim, ki od študija zdaj odnesejo veliko premalo, odličnim in povprečnim ter tistim, ki od študija zdaj nimajo veliko, in povsem drugačnim zahtevam, ki jim bodo morali absolventi visokih in drugih šol biti v prihodnosti kos. Pri tem bi morali učinkovito sodelovati tudi raziskovalni inštituti.
Kolikšen delež zaposlenih bo lahko učinkovit v podjetjih z veliko dodano vrednostjo po tem, ko bomo morali še marsikaj storiti, da bodo takšna podjetja lahko nastala in zrasla v dovolj velikem številu? Če skupaj seštejemo tehnološko in kakorkoli drugače, denimo v umetnosti, šolstvu na vseh stopnjah, v zdravstvu, gostinstvu, športu, turizmu, kmetijstvu, vseh vrstah inženiringa, visoko inovativna podjetja, ki bodo morala za uspeh zastaviti vse svoje sposobnosti, da bodo uspešno prodajala svoje storitve tujcem, težko dobimo več kot 30 odstotkov zaposlenih. Tedaj bi moralo teh 30 odstotkov državljanov plačevati storitve po dovolj visoki ceni preostalim 70 odstotkom zaposlenih, ti pa bodo morali poskrbeti, da bodo njihove storitve bolj kakovostne od tistih, ki jih zdaj dobimo od drugod in tudi cenovno sprejemljive, če želimo živeti v strpni in zadovoljni družbi. Postaviti novo podjetje je zelo zahtevno delo, je poslanstvo, ki zahteva ne le znanje in prepričanje v svoje zamisli in sposobnosti, da zmoremo skupaj s sodelavci zamisli uresničiti, ampak tudi precej več kot polni delovni čas. Kdor ni šel skozi šolo postavljanja novega podjetja, ne more biti uspešen poslovnež. Tudi študij na najboljši univerzi mu tega ne more omogočiti, mu pa lahko postavi čvrste temelje.
Stranke, ki tekmujejo za možnost, da popeljejo Slovenijo v zaželeni jutri, bi morale državljanom jasno predstaviti poti, cilje poti in sprotne razmere na njih.
––––––
Prof. dr. Norma Susana Mankoč Borštnik
Fakulteta za matematiko in fiziko UL
