Razigran uživaj dan!
Ko razmišljate, kaj vse je dobro za otroka, ne razmišljajte le o jezikovnih tečajih, glasbeni šoli in podobnem, spodbujajte otroka k igri.
Odpri galerijo
Sprostimo tisto otroško plat naše biti, ki jo vsak dan znova v hitrem življenjskem tempu nepredušno zapiramo. Tudi naša lastna otroškost, radoživost, je vir moči. FOTO: Jure Eržen
Kdaj ste nazadnje večer preživeli s svojim otrokom ob igranju kakšne družabne igre? Ali kdaj pomislite ali rečete svojemu otroku, ki se igra z igračami: »Ali nisi že prestar za to?« Kako pogosto konec tedna namenite daljšemu sprehodu ali vzponu na bližnji hrib, s svojim otrokom, seveda? Ali gre tudi vam na živce obsedenost otroka s pametnim telefonom, hkrati pa brskate po lastnem ob kosilu, zvečer, doma, ob vsaki priložnosti? Takšno je pač življenje, boste rekli ... Naj se igram z otrokom? Nimam časa.
Ob Tednu otroka, ki ga praznujemo v Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) že desetletja, tokrat pozornost namenjamo igri – spontani igri, gibanju na svežem zraku, druženju, veselju in radoživosti, ki je povezana z igro. Konvencija o otrokovih pravicah, ki je temelj razumevanja in ravnanja, ko govorimo o otrocih, določa, da imajo otroci pravico do počitka in prostega časa, do igre in razvedrila, primernega svoji starosti. Igra ni le protiutež epidemiji, šolanju od doma in posledicam. Je veliko več. Je razvojna potreba. Kot je pred dnevi na posvetu povedala dr. Ljubica Marjanovič Umek, je univerzalna dejavnost, v kateri otrok uživa, ko izraža svoja čustva, vzpostavlja medsebojne odnose, išče nove rešitve ter pridobiva različne izkušnje.
Vsako leto na javnost, na vse vrtce in šole, naslovimo poslanico. Tokratno je v obliki stripa sestavil Boštjan Gorenc - Pižama, ilustriral pa Jaka Vukotič. Z njo želimo spodbuditi aktivnosti, ki so za otroke koristne. Poslanica opominja, da igra pomaga razvijati domišljijo, krepi telo, spleta prijateljstva in – kar je najpomembneje – nas povezuje. Vrtčevska in šolska okolja pozivamo k aktivnostim. Naš poziv je še toliko bolj aktualen, saj so bili zaradi protikoronskih ukrepov otroci in mladi oropani druženja, številnih aktivnosti, veselja in zabave. Svetovalci na TOM telefonu zaznavajo velik porast psihičnih težav, stisk, nefunkcionalnih odnosov v družini in tudi samomorilnega razmišljanja med mladimi. Tudi vsa strokovna javnost, ki deluje na področju življenja otrok, opozarja na epidemične razsežnosti duševnih stisk otrok. Če temu dodamo še alarmantna sporočila, da se številni otroci zaradi nizke ravni telesne zmogljivosti sploh niso več sposobni igrati na telesno dejaven način, potem se moramo resno vprašati, ali »žagamo vejo, na kateri sedimo«, pravi dr. Gregor Starc s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani.
Da so nujni sistemski ukrepi za izboljšanje življenja otrok, v ZPMS opozarjamo že več let. Premiki so komaj opazni in nas ne prepričajo, da res obstaja volja v Sloveniji, da vsem otrokom zagotavljamo vse možnosti in se zavedamo, da bo od otrok odvisna tudi naša prihodnost. Že leta na primer opozarjamo na nerazumno dolge čakalne vrste pri kliničnih psihologih in drugih specialistih, ki dajejo otrokom pomoč. Epidemija je problematiko razgalila do kosti. Ministrstvo za zdravje je sicer razpisalo deset specializacij za klinične psihologe, kar pa ne sledi niti resoluciji o nacionalnem programu duševnega zdravja. Potrebe so precej večje. Z zelo hitro zdravstveno napotnico, ki je dodeljena takrat, ko je stanje pacienta tako resno, da je obravnava zahtevana prej kot v 14 dneh od predložitve napotnice, otrok v stiski v javnem zdravstvu pride do obiska kliničnega psihologa mogoče v letu dni … In še bi lahko naštevala. V ZPMS smo prepričani, da bi že zdavnaj morali slediti tujim zgledom in tudi v Sloveniji zagotoviti varuha otrokovih pravic, ki bi se osredotočil na številne probleme na področju življenja otrok – to pa so osebe do dopolnjenega 18. leta starosti, kot določa konvencija o otrokovih pravicah. Nevladne organizacije gasimo požare. Opozarjamo. V ZPMS smo zelo veseli, da smo letos lahko brezplačno na morje peljali še več otrok kot v preteklih letih. Njihovo veselje, sproščenost in igrivost je imelo neprecenljivo vrednost. Pridobljena donatorska sredstva namenjamo pomoči družinam z bolnimi, invalidnimi otroki, trudimo se podeliti čim več štipendij za srednješolce in podobno. A kaj reči ob vsem našem trudu ob pismu dijakinje, ki ob zahvali, da je bila izbrana za prejemnico štipendije, zapiše, da si bo zdaj lahko kupila novo pižamo ... Odločevalci: se kdaj vprašate, kako v Sloveniji pod pragom tveganja revščine živi 41.000 mladoletnih otrok, kar je 10,5 odstotka vseh otrok? Ali lahko trdite, da smo uspešna in prodorna država?
Medtem ko v ZPMS bijemo »bitke z odločevalci«, marsikaj lahko naredimo sami doma. Pomembno je, da vsak otrok najde tiste prostočasne aktivnosti, ki ga zares veselijo, saj bo le tako lahko razvil vse svoje potenciale. Naloga nas odraslih pa je, da mu le-te pomagamo najti in da ga spodbujamo, predvsem pa da smo dober zgled. Pojdimo torej v naravo, odložimo pametne naprave, berimo skupaj, pojmo, plešimo, igrajmo človek ne jezi se, zgradimo trdnjavo iz blazin … Sprostimo tisto otroško plat naše biti, ki jo vsak dan znova v hitrem življenjskem tempu nepredušno zapiramo. Tudi naša lastna otroškost, radoživost, je vir moči.
Ko razmišljate, kaj vse je dobro za otroka, ne razmišljajte le o jezikovnih tečajih, glasbeni šoli in podobnem, spodbujajte otroka k igri. K tisti igri, ki je spontana, mogoče na videz preprosta in za nas odrasle nesmiselna, a še kako nujna za otrokov razvoj. In še nekaj, kar bo marsikoga prepričalo: otroci, ki bodo veliko časa preživeli v igri, bodo manj časa preživeli ob pametnih napravah.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Ob Tednu otroka, ki ga praznujemo v Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) že desetletja, tokrat pozornost namenjamo igri – spontani igri, gibanju na svežem zraku, druženju, veselju in radoživosti, ki je povezana z igro. Konvencija o otrokovih pravicah, ki je temelj razumevanja in ravnanja, ko govorimo o otrocih, določa, da imajo otroci pravico do počitka in prostega časa, do igre in razvedrila, primernega svoji starosti. Igra ni le protiutež epidemiji, šolanju od doma in posledicam. Je veliko več. Je razvojna potreba. Kot je pred dnevi na posvetu povedala dr. Ljubica Marjanovič Umek, je univerzalna dejavnost, v kateri otrok uživa, ko izraža svoja čustva, vzpostavlja medsebojne odnose, išče nove rešitve ter pridobiva različne izkušnje.
Darja Groznik, predsednica ZPMS. FOTO: Voranc Vogel
Da so nujni sistemski ukrepi za izboljšanje življenja otrok, v ZPMS opozarjamo že več let. Premiki so komaj opazni in nas ne prepričajo, da res obstaja volja v Sloveniji, da vsem otrokom zagotavljamo vse možnosti in se zavedamo, da bo od otrok odvisna tudi naša prihodnost. Že leta na primer opozarjamo na nerazumno dolge čakalne vrste pri kliničnih psihologih in drugih specialistih, ki dajejo otrokom pomoč. Epidemija je problematiko razgalila do kosti. Ministrstvo za zdravje je sicer razpisalo deset specializacij za klinične psihologe, kar pa ne sledi niti resoluciji o nacionalnem programu duševnega zdravja. Potrebe so precej večje. Z zelo hitro zdravstveno napotnico, ki je dodeljena takrat, ko je stanje pacienta tako resno, da je obravnava zahtevana prej kot v 14 dneh od predložitve napotnice, otrok v stiski v javnem zdravstvu pride do obiska kliničnega psihologa mogoče v letu dni … In še bi lahko naštevala. V ZPMS smo prepričani, da bi že zdavnaj morali slediti tujim zgledom in tudi v Sloveniji zagotoviti varuha otrokovih pravic, ki bi se osredotočil na številne probleme na področju življenja otrok – to pa so osebe do dopolnjenega 18. leta starosti, kot določa konvencija o otrokovih pravicah. Nevladne organizacije gasimo požare. Opozarjamo. V ZPMS smo zelo veseli, da smo letos lahko brezplačno na morje peljali še več otrok kot v preteklih letih. Njihovo veselje, sproščenost in igrivost je imelo neprecenljivo vrednost. Pridobljena donatorska sredstva namenjamo pomoči družinam z bolnimi, invalidnimi otroki, trudimo se podeliti čim več štipendij za srednješolce in podobno. A kaj reči ob vsem našem trudu ob pismu dijakinje, ki ob zahvali, da je bila izbrana za prejemnico štipendije, zapiše, da si bo zdaj lahko kupila novo pižamo ... Odločevalci: se kdaj vprašate, kako v Sloveniji pod pragom tveganja revščine živi 41.000 mladoletnih otrok, kar je 10,5 odstotka vseh otrok? Ali lahko trdite, da smo uspešna in prodorna država?
Igra pomaga razvijati domišljijo, krepi telo, spleta prijateljstva in – kar je najpomembneje – nas povezuje.
Medtem ko v ZPMS bijemo »bitke z odločevalci«, marsikaj lahko naredimo sami doma. Pomembno je, da vsak otrok najde tiste prostočasne aktivnosti, ki ga zares veselijo, saj bo le tako lahko razvil vse svoje potenciale. Naloga nas odraslih pa je, da mu le-te pomagamo najti in da ga spodbujamo, predvsem pa da smo dober zgled. Pojdimo torej v naravo, odložimo pametne naprave, berimo skupaj, pojmo, plešimo, igrajmo človek ne jezi se, zgradimo trdnjavo iz blazin … Sprostimo tisto otroško plat naše biti, ki jo vsak dan znova v hitrem življenjskem tempu nepredušno zapiramo. Tudi naša lastna otroškost, radoživost, je vir moči.
Ko razmišljate, kaj vse je dobro za otroka, ne razmišljajte le o jezikovnih tečajih, glasbeni šoli in podobnem, spodbujajte otroka k igri. K tisti igri, ki je spontana, mogoče na videz preprosta in za nas odrasle nesmiselna, a še kako nujna za otrokov razvoj. In še nekaj, kar bo marsikoga prepričalo: otroci, ki bodo veliko časa preživeli v igri, bodo manj časa preživeli ob pametnih napravah.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
