Razpokan mednarodni nadzor
tor, 10.03.2015, 09:00
Razpokan mednarodni nadzor
Pravilno razvrščanje drog vpliva na nekatere osnovne človekove pravice.

Na Dunaju v času od 9. do 12. marca 2015 poteka 58. srečanje Komisije za narkotike (CND). Komisija je del sistema Združenih narodov za nadzor nad prepovedanimi drogami. Ključna deležnika sistema nadzora sta še Mednarodni nadzorni svet za droge (INCB) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). INCB pomaga vladam pri izmenjavi podatkov o škodljivih dejavnostih, trgovanju in zasegih prepovedanih drog. Izboljšana izmenjava obveščevalnih podatkov je pripomogla k učinkovitejšemu odkrivanju organiziranega kriminala ter črnega trga z drogami. Začetek mednarodnega nadzora drog sega v februar 1909, ko se je v Šanghaju na Kitajskem sestala Mednarodna komisija za opij.

Infrastruktura nadzora nad drogami se je v svojih več kot sto letih zelo razbohotila. Lahko se sicer pohvali s številnimi uspehi pri razkrivanju prepovedane trgovine in zasegih drog. Vendar nadzoru drog s kaznovanjem ni uspelo rešiti problemov, ki so se nakopičili, in je celo ustvaril nove. Sklenjeni so bili številni mednarodni dogovori za nadzor nad drogami, ki so privedli do sprejetja treh konvencij za nadzor nad drogami. Pogodbe določajo temelje za ukrepanje na mednarodni in državnih ravneh.

Konvencije in razvrščanje prepovedanih drog

V Sloveniji prevladuje prepričanje, da na področju prepovedanih drog niso mogoče večje spremembe, dokler tega ne določijo mednarodne konvencije, ki so organizirane okoli dveh temeljnih imperativov. Prvi je po naravi omejevalen z namenom, da omeji dostop do nadzorovanih drog in prepreči njihovo proizvodnjo, distribucijo in posedovanje za rekreacijo in zabavo. Drugi princip pa je omogočevalen z namenom, da se zagotovi razpoložljivost in dosegljivost do nadzorovanih drog v zdravstvene in znanstvene namene. Umetnost dobrega nadzora v okviru teh principov in drugih parametrov, ki so določeni s konvencijami, je najti ustrezno ravnovesje med njimi. Vendar večina držav v praksi daje prednost represivnemu polu, tudi na račun človekovih pravic. Številne nacionalne zakonodaje ne prepoznavajo nepogrešljive narave psihoaktivnih zdravil rastlinskega izvora za lajšanje bolečine in trpljenja. Zato ne zagotavljajo ustrezne dostopnosti teh in drugih demoniziranih zdravil za legitimno medicinsko uporabo.

V središču slabega delovanja mednarodnega sistema za nadzor drog je zapleten sistem razvrščanja rastlin in snovi na seznam prepovedanih drog, ki je poln nedoslednosti, neskladnosti in protislovij ter ga kazijo konceptualni in klasifikacijski problemi. Z razvrščanjem se določa vrsto in intenzivnost nadzora. Zato je ta tema osrednjega pomena za funkcioniranje nacionalnih strategij in programov na področju drog. Razvrščanje pa je že nekaj časa predmet razhajanj strokovnjakov različnih strok po vsem svetu in je postalo žarišče nestrinjanj in napetosti tudi znotraj režima nadzora drog ZN. Med različnimi državami so nastale velike razlike, kako stroge so pri uveljavljanju zakonodaje o prepovedanih drogah. Nekakšen lakmusov papir te strogosti je tudi odnos držav do »medicinske konoplje«.

Marginalizacija Svetovne zdravstvene organizacije

WHO je telo ZN, ki sta mu konvencij iz leta 1961 in 1971 naložili oceno predlogov o razvrščanju psihoaktivnih rastlin in snovi. Podrobno delo glede ocene tveganja za zdravje izvaja njen strokovni odbor (ECDD), ki s predlogi za razvrščanje svetuje generalnemu direktorju WHO, ta pa z njimi seznanja Komisijo za droge (CND), ki določa politiko in odloča. ECDD kot zagovornik načel varovanja zdravja opravlja dve vrsti ocen za svoja priporočila: predoceno in kritično oceno. Kritična ocena se začne, če države pogodbenice konvencij zahtevajo razvrščanje snovi ali spremembo njene sedanje razvrstitve.

Ta proces upošteva kemijo snovi oziroma farmakologijo in toksikologijo, potenciale za zlorabo in odvisnost, možnosti medicinske rabe, prisotnost na seznamu ključnih zdravil, industrijsko rabo, trgovino, vplive na področju javnega zdravja, obstoj nedovoljene proizvodnje in trgovine ter druge dejavnike znotraj splošnega javnega zdravja in zdravstvenega vidika. Vendar ocene tveganja premalo ali sploh ne upoštevajo spoznanj, da za učinke rastlin in snovi ni odgovorna le njihova kemična sestava, ampak so prav tako pomembni vplivi doziranja in način odmerjanja; kulturna prepričanja in predpostavke o rabi; socialni, ekonomski, politični, zakonodajni in izvršilni kontekst; in tudi starost, telesne in psihične lastnosti uporabnikov ter številni drugi dejavniki.

Poleg te zapletenosti je k razpokam v mednarodnem – in posledično nacionalnem – nadzoru nad drogami verjetno največ pripomogla marginalizacija WHO, ki naj bi na znanstveni in zdravstveni podlagi določala, katere rastline in snovi lahko povzročajo zasvojenost. Marginalizacija WHO je povezana tudi z ekspanzivnostjo INCB, ki sam sebe označuje za »neodvisen in kvazi sodni nadzorni organ za izvajanje konvencij« in ima vse dejavnejšo vlogo v razpravah o procesih odločanja, s čimer nedvomno presega svoje pooblastilo. Kaže, da se je v zakulisju zgodila razdelitev interesnih območij med visokimi uradniki, po katerem je WHO dobila tobak in alkohol, INCB in CND pa vse druge droge. Res je tudi, da WHO že več let ne dobiva ustrezne finančne podpore in je bila zato prisiljena zmanjšati človeške in tehnične resurse. Posledično je bil ECDD prisiljen odložiti svoje redne sestanke za šest let. Običajno bi jih morali sklicati dvakrat na leto. Ironično je, da so nekatere države pogodbenice na sestankih CND kritizirale WHO, ker ni pravočasno sklicevala svojega strokovnega odbora.

Očitno je bilo, da se države članice sploh ne zavedajo, ali si tega ne želijo, finančnih težav WHO. Brez potrebnega denarja ECDD ne more delovati. Izključevanje WHO iz sistema nadzora nad prepovedanimi drogami ni novo in se je začelo v devetdesetih letih, ko je WHO razvila inovativen javnozdravstveni program za področje vseh psihoaktivnih snovi, vključno s tobakom in alkoholom. Svetovna strokovna javnost je to novo politiko in program z navdušenjem sprejela. V Addictionu, eni izmed najprestižnejših svetovnih revij na področju drog, so takrat zapisali: »Svetovna skupnost ima veliko potrebo po tem programu in želi tistim, ki so del tega, velik uspeh.« Program je bil zelo proaktiven in izvedli so novo pomembno analizo o dejanskih vplivih rabe izdelkov iz rastline konoplje in grma koke na zdravje. Vendar je prinesel znanstven program kontroverzne rezultate, ki niso bili pogodu nekaterim državam, zlasti ne ZDA, ki so nezadovoljne z ugotovitvami programu odrekle podporo.

Nekoherentna politika

Selektivni prohibicionizem in nekoherentna politika na področju psihoaktivnih snovi sta samo okrepila trgovino s prepovedanimi drogami, komercializacijo tobaka in alkohola ter skupine, ki iz tega vlečejo dobiček. Prohibicionizem je preoblikoval vprašanje osebne izbire in zdravja v dramo svetovnih razsežnosti. Konvencije in slabi zakoni, čeprav pripravljeni v dobri veri, niso uspeli obvarovati tistih, ki so jih hoteli zaščititi. Občasni uporabniki drog, celo bolniki, ki si z drogami lajšajo nekatere bolezni, tvegajo zapor, redni uporabniki drog pa vstopajo v vrste pravih kriminalcev, da lahko financirajo svojo odvisnost.

Cena neuspelega poskusa, da bi prepovedali nekatere snovi, je vse države, posebno revne, stala zelo veliko. Zato je vse več napetosti zaradi splošnih in specifičnih usmeritev sedanjega režima nadzora, kar je razvidno tudi iz razprav na 58. srečanju Komisije za narkotike ZN, ki pravkar potekajo na Dunaju in v katerih imajo vse pomembnejše mesto, tudi nevladne organizacije. Veliko držav se je že distanciralo od izgubljene vojne proti drogam in uvajajo reforme, ki temeljijo na javnem zdravju in človekovih pravicah.

Ker številne ocene tveganja v preteklosti niso bile pravilno izvedene, so se namesto z dokazi podprte politike uveljavili s politiko podprti dokazi. Zaradi potencialov za rabo v medicini, je ta sistem na posebno slabem glasu v primeru razvrstitve rastline konoplje na seznam najnevarnejših drog, ki se ne uporabljajo v medicini, kar pomeni zgodovinsko napako ter ovira raziskovanje in zdravljenje s to rastlino.

Pravilno razvrščanje drog vpliva na nekatere osnovne človekove pravice. Zato stroka in javnost od CND pričakujeta, da bo komisija, ki je najbolj odgovorna za svetovno politiko do drog, upravičila tudi poslanstvo ZN na področju človekovih pravic.

Celoten nadzorni sistem ZD, ki mu sledi tudi slovenska zakonodaja, izgublja kredibilnost. Zato morata znanstveno, nepolitično ocenjevanje nevarnosti in razvrščanje posameznih psihoaktivnih rastlin in snovi, vključno s tobakom in alkoholom, postati sestavni del izvajanja mednarodnega nadzora ter nacionalnih programov na področju drog. Ne zgolj iz tehničnih razlogov, ampak zato, ker se le tako lahko ocenjuje dejanske vplive na zdravje in predlaga ustrezne z dokazi podprte ukrepe.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

 Dušan Nolimal, zdravnik, specialist socialne medicine



Razpokan mednarodni nadzor

Foto: Alessandro Bianchi/Reuters

Prijavi sovražni govor