Tiskane izdaje
Slovenski etnični prostor je bil v geopolitičnem smislu tisočletje del avstro-ogrskega imperija in je imel pomembno vlogo prometnega križišča in obmejne pokrajine, ki se je oblikovala onkraj limesa propadajočega rimskega imperija. Svojo izvirno geopolitično podobo smo si pridobili z razpadom Jugoslavije, ko smo postali pomembna država v tranziciji in smo bili zgled, ne le drugim državam na Balkanu, ampak tudi tistim v Srednji in Vzhodni Evropi. Postali smo ključna država v regiji (»Pivotal State«) in smo nekaj let tudi uspešno izkoriščali svojo mehko moč (Joseph S. Nye), kot najpomembnejši in najbolj zaželen tuji investitor v teh državah. Tranzicija pri nas ni bila uspešna in postali smo zgled neuspešne tranzicijske države, čeprav nas je mednarodna skupnost močno podprla s hitrim vstopom v EU, zvezo Nato in evropsko monetarno unijo. Preoblikovanje samoupravno-tržnega razvojnega modela v neoliberalni model je propadlo, ker po začetku velike bančne krize nismo znali pritegniti dovolj tujega lastniškega kapitala, ki bi moral dopolniti pretežno bančno financiranje zasebnega sektorja. Z javno-finančno krizo so se zelo zmanjšale tudi javne infrastrukturne investicije in v takem začaranem krogu se vrtimo še zdaj. Našo gospodarsko rast generira zadolževanje države in nič ne kaže, da bi se v kratkem lahko kaj bistvenega spremenilo.
Spreminjajoča se Evropa
V svojem prispevku v Delu, dne 7. 10. 2014, sem opozoril na novo nastajajočo geopolitično ureditev sveta, ki ne bo več temeljila zgolj na eni sami supersili. Za nas je pomembno, da poleg Kitajske in islamske države (državi-civilizaciji) nastaja tudi nova država-civilizacija Zahod. Proces poteka zelo burno in v njem izginjajo številne države in se porajajo nove. Tudi EU se preoblikuje. Številni odcepitveni referendumi (Škotska, Katalonija, Flandrija in Veneto) bistveno spreminjajo geopolitični zemljevid stare celine in nam sporočajo, da Evropa ne bo zmogla nadaljnjega poglabljanja svojega združevanja. Maastrichtska Evropa je največ, kar smo dosegli skupaj.
Natančnejši pregled zahtev, ki jih različne evropske regije postavljajo do svojih nacionalnih držav pokaže, da gre za odcepitvena gibanja, ki jih ne vodijo več desna populistična in ksenofobna gibanja, temveč levičarska gibanja, katerih glavni motivi so nov gospodarski in socialni razvoj ter nova delovna mesta za mlade. Tudi če referendumi ne bodo uspešni, bodo nacionalne države prisiljene prepustiti regijam gospodarske politike, izobraževanje, zdravstvo in socialo. Njihova pomembna skupna lastnost pa je tudi njihova želja, da ostanejo del EU (podrobneje: L'impero e Londra, Limes št. 10, oktober 2014).
Razvojni krč v Sloveniji
Slovenija zamuja pri pripravi novega gospodarsko-razvojnega modela. Zaradi nedokončane privatizacije in vse hujše dolžniške krize, naše vlade zgolj izpolnjujejo ukazane gasilske ukrepe Bruslja, ki prav tako rešuje predvsem samega sebe. Namesto da bi v novem socialnem dialogu dosegli novi razvojni konsenz in da bi že takoj po padcu Pahorjeve vlade postavili tehnično vlado, dobivamo vedno nove tehnične politične stranke, ki jih ustvarjajo najmočnejši gospodarsko-politični lobiji (nekoč gradbeni, zdaj pa bančni in energetski), kar so spoznali že celo v evropskem parlamentu, ko ugotavljajo, da imamo pri nas kar pet liberalnih političnih strank. Vsake volitve prinesejo novo.
Če hočemo pritegniti tuji lastniški kapital, moramo najprej pripraviti projekte za ključne infrastrukturne investicije. Tega ne zmoremo, ker neoliberalna doktrina predvideva zgolj strukturne reforme, ki naj bi same povzročile nov gospodarski cikel (reforma trga dela, uravnotežene javne finance, pokojninska reforma, zdravstvena reforma in dokončanje privatizacije). Te reforme res potrebujemo, vendar ne zaradi Bruslja, ampak zaradi nas samih, le da jih sedanje politične elite predstavljajo kot bojazen po izgubi osnovnih socialnih pravic. Pot za njihovo uveljavitev pa je socialni dialog, ki bo vključeval vse sloje prebivalstva, ne zgolj privilegiranih (obstoječih upokojencev), predvsem pa mora vključevati mlade, prihajajoče upokojence in potrošnike). Vlada pa mora pripraviti konkretne infrastrukturne projekte, s pravnomočnimi gradbenimi dovoljenji, da bo pritegnila neposredne tuje naložbe. In le tako lahko poteka nadaljnja privatizacija državnih in lokalnih gospodarskih javnih služb, med katere sodi poleg prometne infrastrukture in telekomunikacij, tudi sektor energetike in preskrbe s pitno vodo, čiščenje odpadnih voda, ravnanje z odpadki …).
Slovenija je v razvojnem krču, ker ni oblikovala primerne razvojne politične platforme. Sedanja politična levica se ne more preoblikovati v moderno politično levico, temveč se skriva v senci neoliberalnih političnih skupin. Za razvojne projekte je treba pripraviti tudi takšne, ki temeljijo na geopolitični realnosti našega prostora. Predvsem pa mora postaviti novo omejitev socialne države, ki naj še naprej povečuje dostopnost državljanov do njenih storitev (šolstvo in zdravstvo), istočasno pa naj postavi zelo jasno odgovornost vsem njihovih prejemnikov. Le tako lahko postanemo privlačni za tuje naložbe, če nočemo, da bodo prišle iz Kitajske, kot se dogaja v neoliberalnih državah, kakršne so ZDA.
Nova stvarnost: država-civilizacija Zahod
Velike infrastrukturne naložbe morajo biti usklajene tudi z novo geopolitično stvarnostjo, kar pomeni nastajanje nove velike države-civilizacije Zahod na globalni ravni in številnih manjših evropskih makroregij, ki bodo začele prevzemati razvojne projekte namesto nacionalnih držav in bodo zaradi novih pristojnosti postajale vse bolj države-regije.
V slovenski politični tradiciji lahko v krščanskem socializmu najdemo edino izvirno politično gibanje na levici za nov razvojni preboj, ki se lahko uvrsti v aktualne svetovne geopolitične danosti. Jasno je treba poudariti, da gre v sedanjem trenutku za popolnoma novo pojmovanje obeh pojmov, tako krščanstva kot socializma. Takšno gibanje mora biti krščansko, ne v konfesionalnem smislu, temveč v smislu nastajanja države-civilizacije Zahod, ki temelji na tradiciji krščanstva, skupni v kulturnem smislu. Tudi pojem socializma se mora bistveno razlikovati od tistega v času razrednih spopadov in mora imeti omejitve v odgovornosti prejemnikov socialnih storitev ter mora biti sposoben oblikovati tudi lasten razvojni program, ki ne temelji le na potrošništvu, temveč tudi na naših geopolitičnih danostih.
Ker smo zaradi neuspešne tranzicije izgubili priložnost postati ključna država v regiji, lahko svoj razvojni program, ki bo zanimiv tudi za tuje investicije, gradimo samo skupaj s sosednjimi državami in regijami, ki kažejo interes za odcepitve od svojih držav oziroma hočejo povečati svojo avtonomijo, vendar v okviru EU. Takšne regije so Triveneto (Trentino alto Adige, Veneto in Friuli Venezia Giulia) v Italiji, Koroška v Avstriji in Istra na Hrvaškem. Ključno mesto v takšni makroregiji je lahko le Trst, ki se je razvilo v največjo pristanišče v tem delu Evrope, prav zaradi tega geografskega okolja, svoje mesto v njem pa imamo vsi okoliški narodi in regije.
Regionalno povezovanje
Zametke takšnega evropskega povezovanja okoli Trsta že poznamo, poznamo tudi pobudo za oživitev Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je imelo velik odmev tudi v slovenskih vaseh na tržaškem krasu. Letošnje poletje pa je v Trstu potekalo v zelo pomenljivem in odmevnem projektu Dunajski salon (Salotto Vienna), kjer se je Dunaj predstavil v vsem svojem blišču v obnovljeni ribarnici starega pristanišča ter vzbudil zanimanje in nostalgijo nekdanje veličine tega mesta med obiskovalci vsakodnevnih priredite. Vsekakor mora Slovenija začeti temeljito prenovo političnih strank, ki se morajo zavedati globalnih in regionalnih sprememb, ki ji je prinesla finančna in gospodarska kriza in narediti hitre in učinkovite korake k novemu gospodarskemu razvoju. Ta nas lahko zlahka obide in zgodi se nam lahko geopolitika propada, ker ne bomo znali obvladovati svojih javnih dolgov, ustvarjati novih delovnih mest za mlade in zagotoviti delovanja socialne države.
––––––
Boštjan Horvat, publicist
