Ves svet vznemirjajo vprašanja, na katera je težko odgovoriti. Gospodarski pretresi destabilizirajo cele države in regije in družinam in njihovim skupnostim povzročajo hude socialne in finančne stiske. Okoljske nesreče ogrožajo preskrbo s hrano, zrak, ki ga dihamo, in bogato biološko raznovrstnost, ki ohranja življenjsko ravnovesje. Vojne in konflikti povzročajo na milijone novih in novih beguncev.
Poleg tega smo priča novim zdravstvenim tveganjem. Sladkorna bolezen, debelost in druge nenalezljive bolezni se širijo celo v državah z nizkimi in srednjimi dohodki, čeprav se te države še vedno bojujejo s tuberkulozo, aidsom, malarijo in drugimi nalezljivimi boleznimi. Na stotine milijonov mladih po vsem svetu išče zaposlitev na zelo negotovem trgu dela. Infrastruktura, ki jo uporabljamo za proizvodnjo energije, prevoz blaga in poslovanje, je preobremenjena.
Ta seznam težav nima namena prestrašiti, temveč izzvati. Ker so fizična bogastva našega sveta iz leta v leto bolj pičla, se bomo morali čedalje bolj zanašati na najboljše in najbolj preizkušeno obnovljivo bogastvo – človeško iznajdljivost. Tako kot so se naši znanstveniki in podjetniki s težavami spoprijemali v preteklosti, nam zdaj prinašajo rešitve z zeleno revolucijo, novimi cepivi, komunikacijsko tehnologijo in čistejšo energijo.
Učenjaki in voditelji nam dajejo sredstva za prepoznavanje in reševanje socialnih in gospodarskih dilem. Čedalje višja raven izobrazbe daje ljudem možnost, da obvladujejo svoje zdravje, domače okoliščine, nadzirajo vlade in kulturo.
Globalni izzivi, s katerimi se danes spoprijemamo, so dokaz, da potrebujemo svet reševalcev problemov. Potrebujemo svet ljudi, ki so produktivni, prožni, ustvarjalni, ki znajo spretno ravnati s tehnologijo in se prilagajati kulturi, da lahko poiščejo rešitve za številne izzive, s katerimi se spoprijemamo.
Izobraževanje
Izobrazba pripomore graditi takšen svet. Družine, ki so bolj izobražene, so laže kos tako gospodarskim pretresom kot ekstremnim vremenskim razmeram. Ljudje, ki imajo višjo raven izobrazbe, zaslužijo več, bolje obvladujejo svojo plodnost in imajo bolj zdrave in bolje izobražene otroke. Izobrazba ljudem daje znanja, s katerimi si služijo za življenje, uvajajo novosti in uživajo v kulturi. Vse to jim omogoča, da živijo bolj polno življenje.
Dobra novica je, da se je svetovna skupnost povezala s ciljem, da vsem ljudem pomaga pridobiti ta znanja. In rezultati so otipljivi. Leta 1990 se je široka koalicija vlad, Svetovne banke, agencij Združenih narodov in organizacij civilne družbe zavezala strategiji, ki so jo poimenovali Izobrazba za vse. Dvajset let pozneje smo priča velikemu napredku pri vpisu otrok v šolo in širjenju možnosti za vpis v srednje šole in na univerze. Po svetu zdaj 88 odstotkov otrok konča osnovno šolo, 67 odstotkov pa izobraževanje nadaljuje v srednji šoli.
Toda države z nizkimi dohodki so še daleč od tega, da bi lahko vsem otrokom zagotovile dokončati osnovno šolo. V teh državah ta cilj doseže samo 63 odstotkov otrok. Revni otroci, prizadeti otroci, deklice in narodnostne manjšine se še vedno srečujejo z velikanskimi ovirami na poti do izobrazbe.
Številne države pri najboljši volji ne morejo dovolj hitro graditi šol, da bi dohitevale rast prebivalstva. Razredi so pogosto prenatrpani, primanjkuje usposobljenih učiteljev in osnovnih učnih pripomočkov. Šolski sistemi v naglici, s kakršno si prizadevajo širiti izobraževanje, včasih zanemarjajo poklicni razvoj učiteljev, ocenjevanje učencev in celo osnovne gradbinske standarde.
Znanje za vse
Z leti smo spoznali, da pravi izziv ni samo vpis otrok v šolo, ampak tudi pomoč pri pridobivanju veščin, potrebnih za zaposlitev, podjetništvo, družinsko življenje in državljanske dolžnosti. Nova izobraževalna strategija Svetovne banke Znanje za vse – naložba v znanje ljudi in veščine za pospeševanje razvoja poudarja ta imperativ. Poudarja potrebo po:
⚫ zgodnjem vlaganju v izobrazbo, kar pomeni majhne otroke vzgajati tako, da bodo v šolo prihajali zdravi in da se bodo pripravljeni učiti,
⚫ vlagati modro – šole preobraziti z dobrimi učitelji, dobrimi gradivi in dobrim upravljanjem in
⚫ vlagati za vse in tako položiti temelj pravičnim družbam.
Strategija pravilno ugotavlja pomen uvajanja sistemov, ki omogočajo razvoj izobraževanja v velikem obsegu. Zadostno število učiteljev, šolskih poslopij in učbenikov je sicer bistveno, a za pospeševanje znanja je treba veliko več. Potrebujemo dobro zasnovane finančne sisteme, ocenjevanje učencev, poklicni razvoj in upravljanje, zagotavljanje kakovosti, nadzor in evalvacijo.
Potrebujemo trdnejše in preglednejše odnose med osrednjimi vladami in lokalnimi oblastmi, državnimi in zasebnimi šolami ter gospodinjstvi in skupnostmi. Potrebujemo močnejše povezave med šolami in delodajalci. Tako si bodo diplomanti lahko pridobili znanja, nujna za trg dela, ki se naglo spreminja.
Zgledi
Veliko se lahko naučimo od sistemov, ki jih nenehno izpopolnjujejo v tako različnih okoliščinah, kot vladajo v Singapurju, Čilu, Gani, Sloveniji in Veliki Britaniji. Čeprav imajo te države različna izhodišča, je k napredku pripomogla politična volja, pripravljena meriti rezultate in se iz njih učiti, opredeliti vzdržno pot do sprememb ter modro in učinkovito investirati.
Svetovna banka spodbuja znanje o metodah izboljševanja izobraževalnih sistemov, zato se je lotila ocenjevanja kakovosti izobraževalnih politik po svetu. V svoje banke podatkov bo vpisala, kakšno politiko spodbujanja učenja so države sprejele na vsakem področju izobraževalnega sistema – od izpopolnjevanja učiteljev, ocenjevanja učencev do mehanizmov financiranja šolstva. Naš cilj je olajšati širjenje dobre politike in prakse in državam omogočati, da se učijo iz različnih metod in spoznajo, katera bi bila uspešna v njihovih razmerah.
Izobraževalne sisteme je nujno treba izboljšati. Zamislite si, kakšen bo svet čez dvajset let, če bomo tako izobrazili novo generacijo mladih, da bodo ustvarjalni in usposobljeni za spopad s takratnimi velikimi gospodarskimi in tehnološkimi izzivi. Zamislite si zlasti, da bodo vsa dekleta izobražena in kako velike koristi bo to prineslo področjem, kot so rast prebivalstva, zdravje, blaginja, zmanjševanje revščine, človekove pravice in politika.
Zdaj si zamislite, da vsega tega ne bo, in se vprašajte: »V kakšnem svetu bi rad živel?«
Project Syndicate, 2011