Tiskane izdaje
Kdor je leta 2017 vplačal v kriptovalute pet tisoč evrov, je v nekaj mesecih zaslužil za en nov avto. V enem letu je bil donos približno tisočodstotni. Se vam splača zdirjati v banko in vzeti masten kredit ter ga vložiti v kriptovalute? Hkrati strokovnjaki napovedujejo, da bo balon letos počil, vlagatelji pa bodo ostali dolgih nosov. Gre morda celo za piramidne igre, ki na začetku prinesejo prvim vlagateljem bogastvo, veliki večini pa izgubo?
Prašički, kokos in bankovci
Avtor tega prispevka desetletja uči informacijsko družbo. Sedem je osnovnih pravil, kot so Moorovo, Kechovo, Makimotovo ali Metcalfovo. Kakšnih 30 je malo manj pomembnih, med njimi tudi »informacijska družba informacijsko podvaja vse obstoječe« in posebej na fakulteti za ekonomijo še izpeljanka: »podvaja se tudi denar«. Na vprašanja študentov, kateri denar je to, elektronski ali kartični, je standardni odgovor, da so zadnja leta temu najbližje kriptovalute. In na vprašanje, zakaj torej kriptovalute niso podvojile obstoječega denarja, je bil pred leti večni odgovor: »Zato, ker ne obstaja verodostojna institucija, ki bi kakovostno izvajala poslovanje s spletnim denarjem, ker gre pogosto za notranje malverzacije.«
Zadnja leta pa se je zgodil prelom in mirno lahko zapišemo, da so se kriptovalute uveljavile kot oblika spletnega denarja oz. valuta. Trenutno je samo bitcoina toliko kot vseh britanskih bankovcev in kovancev. Torej se lahko paničarji pomirijo: koncept spletnega denarja se uresničuje in se bo v prihodnjih letih uresničeval še bolj.
Ko se pogovarjam s kolegi, tudi ekonomisti, se zdi, da tega preprostega pravila večina populacije ne razume. Kriptovalute nimajo nič s piramidnimi igrami in večina tehničnih podrobnosti je irelevantnih, gre za razumevanje koncepta. Za pojasnilo že dve desetletji služi običajni del predavanj o primeru tihomorskega otočja, kjer si izmenjujejo prašičke in kokosove orehe. Nato kralj izda papirnati denar. Število prašičkov in kokosovih orehov ostane približno enako, vrednost papirnatega denarja pa izenači vse materialno, torej vse prašičke in kokosove orehe. »Na papirju« je tako otočje dvakrat bogatejše kot pred uvedbo papirnatega denarja, v resnici pa nič bolj. Posameznik pa s papirnatim denarjem lahko kupi tako prašičke kot kokose. Nato se pojavijo še kriptovalute, torej ima otočje trojno vrednost materialnih dobrin. Preskok na kriptovalute vsebinsko ni prinesel nič bistveno drugačnega kot preskok z materialnih dobrin na papirnati denar. Tudi bankovec ni nič vreden, dokler se ljudje ne dogovorijo za njegovo menjalno vrednost. Kdor to razume, vsebinsko razume pojav kriptovalut, drugo so le tehnikalije.
Samozadostnost bančnikov
Če profesorji desetletja predavajo, da se bo uveljavil spletni denar, zakaj tega niso naredili elite, bankirji, države? Ena izmed možnosti je, da ne razumejo konceptov, zakonov in trendov informacijske družbe. V medijih pogosto berete izjave domačih in svetovnih klasičnih ekonomistov, da je realna vrednost bitcoina nič, vendar si zanj trenutno lahko kupite nov avto. Druga možnost za letargičnost bančnikov je, da jim že brez tega gre dovolj dobro. Zakaj že so vse evropske države poplačevale grške dolgove nemškim in francoskim bankam? Zakaj že je Evropska centralna banka takoj po krizi zategnila pas čez vsako pametno mero in ogrozila gospodarski razvoj celine, če ne v korist bančnih in drugih elit? Šele Draghi je s svojim helikopterskim denarjem dvignil evropsko in slovensko rast, ki jo nekateri pripisujejo predvsem slovenskim lokalnim potezam (pa smo ta hip dlje od povprečja EU kot pred krizo). Hkrati so bančne elite nehote spodbudile vzpon kriptovalut.
Varčevalci imajo trenutno minimalne obresti, davke na obresti in imajo jamstvo le za do sto tisoč evrov, govorice o demokratičnem nadzoru bank pa so pravljice le še za najbolj naivne. Hkrati država in inšpektorji strogo nadzirajo vse posle posameznikov.
Kriptovalute niso pod neposrednim državnim nadzorom in tudi niso strogo regulirane, državni uradniki in inšpektorji ne bedijo nad dogajanjem, ko enkrat vnesete sredstva v sistem. Seveda pa ste sredstva morali nekako vnesti, in do tam je bilo vse pod nadzorom držav. Trditve, da se tako vnaša in pere mafijski ali drug umazani denar brez vsakega nadzora, vsaj za vnos ne veljajo.
Zakaj banke ne uvedejo kriptovalut in države ne začnejo nadzirati in pobirati davkov tudi iz tega vira? Iz medijev je mogoče razumeti, da se jim že kar nekaj časa cedijo sline. Ko bo Evropa to uvedla, se bo tudi Slovenija hočeš nočeš pridružila. Od teh pravil bo odvisen tudi nadaljnji razvoj kriptovalut.
So kriptovalute precenjene, je balon prenapihnjen? Spomnimo se tihomorskega otoka. Ko kralj naroči tiskanje kovancev, mu bogastvo sprva hitro raste. Vsak nov bankovec prinese novega prašička ali vsaj kokos. Nekaj časa gre krasno, počasi pa se zadeva zasiči in tiskanje novih in novih bankovcev zaradi ponudbe in povpraševanja povzroči inflacijo – za eno materialno dobrino je potrebnega čedalje več papirnatega denarja. Če se zadeva napihne do balona, poči kot na primer trg skladov, posledica pa je lahko svetovna kriza – v primeru otočja pač lokalna kriza, tam kralja verjetno vržejo s prestola, v nasprotju z bankirji, ki se jim v svetu in Sloveniji v glavnem ni zgodilo nič. Žal pa se tudi novim kriptovalutnim elitam bolj malo zgodi, saj najpogosteje nevešči spletni policaji ne odkrijejo niti očitnih notranjih malverzacij.
Vložki in izgube
Kam torej vložiti denar in kdaj? Leta 2017 je bil praktično vsak vlagatelj zmagovalec, za leto 2018 so verjetnosti za podoben dogodek manjše, a še vedno sprejemljive. Iz psiholoških razlogov velja upoštevati nasvet, da se vloži toliko, kolikor je kdo sposoben izgubiti brez prevelikih težav. Tak nasvet je tudi čisto človeško praktičen – če svetujete mnogo ljudem, da vložijo, pa potem zgubijo, bo prej ali slej nekdo prišel s kakšnim trdim predmetom poplačat svojo izgubo.
Še nekaj je pomembnega pri kriptovalutah – temeljijo na tehnologiji veriženja blokov in informacijski družbi z vsemi pravili vred. Tehnologijo blokov si lahko predstavljamo kot sistem, kjer vsako operacijo potrdi milijon notarjev, tj. milijon računalnikov po svetu. Če bi vsak bančni dvig preverilo milijon človeških notarjev, bi bila cena take operacije bistveno višja kot povprečna dvignjena vsota. Če enako operacijo zabeleži milijon računalnikov, je dejanska cena znosna, ker je cena ene računalniške operacije skoraj nič (Moorov in drugi zakoni). Ker pa je v banki dvig registriral en računalnik, v tehnologiji blokov pa milijon računalnikov, so ti porabili milijonkrat več električne energije. Omenjeni problem različne kriptovalute rešujejo po svoje, tudi najboljše pa potrošijo odurno veliko več energije za eno transakcijo. Zato so kriptovalute kot bitcoin pogosto obravnavane kot »digitalno zlato«. Povedano po domače: v bitcoin je smotrno vlagati nekaj večje zneske, za poslovanje z manjšimi pa uporabljati druge kriptovalute. Če seveda hočemo planetu dobro, kajti odurno veliko elektrike za tehnologijo blokov je najverjetneje prišlo iz kakšne termoelektrarne, ki je s svojimi plini hudo onečejala okolje in ljudi.
Kriptovalute so torej za svoj vzpon potrebovale tudi veliko poceni računalniškega časa, prenosa podatkov in elektrike. Že če bi vsako operacijo plačevali posebej in ne prek spletnih storitev informacijske družbe (zakup prenosa podatkov, kjer en dodatni preneseni bit ne stane nič) in stalno prižganih računalnikov (veliko večino časa povprečen računalnik ne dela nič, tako da veliko energije tako ali tako mečemo stran), bi se tehnologija znašla v resnih škripcih.
Obstaja več kot tisoč različnih kriptovalut
Kriptovalute imajo še eno dobro lastnost: v nasprotju s papirnatim denarjem, ki je seveda lahko tudi večinsko elektronski, kot je primer z večino obstoječih valut, nimajo zgornjega limita. Drugače povedano: realne količine podlegajo omejitvam realnega sveta – npr. na tihomorskem otočju ne more živeti deset ljudi na kvadratni meter niti ne moremo za nakup enega kokosa pripeljati enega tovornjaka bankovcev (kot je bilo to v weimarski Nemčiji), medtem ko lahko kriptovalute dosežejo nebeške vrednosti, saj bodo le ??tevilke v računalniku.
Se res približuje zlom, ker je balon kriptovalut prenapihnjen? Zelo groba ocena je, da se bo po zakonu informacijske družbe spletni denar približno približal vrednosti realnega denarja, v resnici pa so možna nekajkratna odstopanja v eno ali drugo smer. Baloni ali zlomi najbrž niso hudo drugačni kot pri drugih valutah, saj vse temeljijo na zaupanju in stampedu ljudskih množic, oboje pa je hudo nepredvidljivo. Zato je napovedovati zlom kriptovalut najmanj toliko tvegano kot napovedovati svetovne krize. Še bolj tvegano je napovedovati, katera kriptovaluta se bo najbolje obnesla v letu 2018: bitcoin, ripple, ethereum ali katera izmed 1381 naštetih v Wikipediji konec leta 2017. Profesorjev o tem raje ne sprašujte.
Mirno pa lahko napišemo, da se bo večini splačalo vložiti znosen znesek in drugače kot lani zaradi večjega tveganja nekoliko prej pobrati prihodek. Spletni denar je tu in se bo dolgoročno še razširil, vprašanje je le, s kakšno hitrostjo, s koliko nihanji, v kateri obliki in s kakšno regulacijo.
Dr. Matjaž Gams,
član Inženirske akademije Slovenije
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
