Resno in dobesedno

Debate o najboljšem kamenčku mozaika so neproduktivne. Ni zagotovila, da ne bo prvi izpadel v korist kamenčkov, ki jih skušamo danes prezreti.
Objavljeno
28. maj 2018 09.00
Posodobljeno
28. maj 2018 09.19
Veliko je dejavnikov, zaradi katerih bi morali volivci spremeniti način, kako ocenjujemo predvolilne obljube. FOTO: AP
Že nekaj let živimo v svetu, v katerem se dogajajo stvari, ki se ne bi smele zgoditi, če bi veljale dolgo uveljavljene teorije. Ki pogosto še teorije niso, so zgolj zbirka predsodkov in pravil čez palec, ki so včasih koristni, velikokrat pa tudi ne. Skratka, ljudje verjamemo marsikaj, zaradi česa zavestno ali nezavedno prezremo znake, ki nas opozarjajo na bližajoče se spremembe. In potem smo presenečeni.

Za presenečenje, denimo, velja, da se zmagovalci volitev raje dogovorijo za koalicijsko vlado, kot da bi tvegali predčasne volitve, na katerih ne bi nujno ponovili svojega nedavnega uspeha. Prav to se je pretekli teden zgodilo v Italiji, čeprav so bila pogajanja nenavadno dolga in čeprav sta bili v njih udeleženi dve glasni, brezsramno populistični stranki, občasno levičarsko Gibanje pet zvezd in neomajno desničarska Liga. Skušnjava oblasti je presladka tudi za politike, za katere bi bilo sicer veliko udobneje in varneje biti v opoziciji.

Presenečenje je tudi bilo, da so se malezijski volivci naveličali korupcije in vedno večje totalitarnosti zdaj že nekdanjega premiera Najiba Razaka. Pod njegovim budnim očesom je iz malezijskega državnega holdinga, 1MDB, izginilo vsaj 3,5 milijarde ameriških dolarjev, od katerih je velik del, kot kaže, pristal prav na njegovih zasebnih bančnih računih. In tako so volivci, šokantno, oblast raje zaupali nekdanjemu tiranu Mahathirju Mohamadu, kandidatu prav tiste opozicije, ki jo je nekoč sam zatiral s trdo roko. Morda tudi zato, ker bo letos dopolnil triindevetdeset let, in tudi če ne bi izpolnil svojih obljub, morebitna strahovlada ne bi mogla trajati prav dolgo.

Zato pa se že zdaj pred našimi očmi vrstijo nepredstavljivi dogodki na svetovni ravni, saj je v Beli hiši Donald Trump, britanski volivci pa so na referendumu tesno podprli brexit (čeprav še danes ni jasno, kaj bo ta sploh pomenil oziroma kakšno pravno-politično obliko bo imel po koncu pogajanj med Londonom in Brusljem). Spet gre za zgodovinski prelomnici, ki sta se zgodili kljub drugačnim napovedim večine političnih izvedencev. Kako naj po novem razumemo politiko? Kako naj v tem krasnem novem svetu sploh gledamo na volitve? Zlasti pa na volilne obljube, sploh če so šokantne, iz trte zvite, očitno nevarne? Tudi v predjunijski Sloveniji leta 2018.

Še med samo volilno kampanjo v ZDA, ko je Trumpova popularnost vztrajala kljub škandalom, ki bi nekoč pokopali vsakega politika (od neobjavljenih dohodninskih obrazcev do priznanja pred televizijsko kamero, da otipava in nadleguje lepe ženske, seveda ne povsem s temi besedami), se je ameriški novinarki Saleni Zito utrnil genialen preblisk. »Mediji ga jemljejo dobesedno, a ne resno,« je o Trumpu zapisala v mesečniku The Atlantic. »Njegovi podporniki ga jemljejo resno, a ne dobesedno.«

»No, to pa je zanimivo,« je menda odvrnil Trump, ko mu je Zitova predstavila svojo teorijo. Jemati resno, a ne dobesedno. Že več kot leto dni traja Trumpova administracija in vedno bolj je jasno, da bi bilo takrat treba Trumpa jemati resno IN dobesedno. Čeprav njegove ideje niso med seboj usklajene in zato ena spodkopava drugo, denimo z odpiranjem trgovinske vojne proti Kitajski in Južni Koreji ob hkratnem računanju na njuno podporo v pogajanjih s Severno Korejo.

Tako pa leži v sami naravi populizma, da nima nobenega celovitega miselnega sistema. V ozadju populizma se ne skriva noben velik intelektualen projekt, noben matematičen model liberalne ekonomije niti napotki kakšne postmarksistične ali postkolonialistične kritične teorije. V teh primerih velja, da če spodkoplješ katerega od temeljev, se intelektualna zgradba zamaje in velikokrat tudi zruši.

V nasprotju s tem pa ima populizem veliko skupnega z mozaikom. Če se kakšen kamenček okruši ali izpade, ga pač zamenjajo s čim drugim, velika slika pa se zato prav nič ne spremeni. To pa tudi pomeni, da si lahko populisti privoščijo, da volivcem obljubljajo tako široko košarico ukrepov, da jih kot celoto sploh ni mogoče izvesti. Gredo po seznamu in vsaki svoji obljubi dajo priložnost, ne glede na njeno smiselnost. Kdo bi vedel, morda pa bo uspelo, eksperti se radi motijo, to vemo. Če iz takšnega ali drugačnega razloga katera od obljubljenih reform pade, se jo bo pač nadomestilo s katero drugo, le da bo smer stranke na prvi pogled ostala enaka. Tako ali tako vsi vemo, da naš volilni sistem vodi do koalicijskih vlad in da zato koalicijski sporazumi nikoli niso navaden seštevek predvolilnih obljub. Marsikaj izpade, marsikaj se omili ali celo obrne. To je čudovit izgovor, ki ga bodo tudi populisti z veseljem uporabili, čeprav so zdaj prav oni sami najglasnejši kritiki preteklih neizpolnjenih obljub politične konkurence.

Čeprav si je populizem izposodil marsikateri prijem od trgovcev, izvedencev v direktni prodaji, je med politiko in poslom pomembna razlika. Lažno oglaševanje se hitro odkrije in kaznuje, ne nazadnje tudi s potrošniškim bojkotom, če je že tržnih inšpektorjev premalo in so odškodninske tožbe prepočasne. Koalicijo, ki ne izpolnjuje svojih zavez, pa lahko volivci menjajo samo na štiri leta, razen če je stiska tako velika, da se izvedejo predčasne volitve. V tem času pa marsikatera »tolažilna nagrada«, ki jo koalicija sprejme namesto spodletelih obljub, volivce odvrne od želje, da bi stranko kaznovali. Ali pa se pustijo prepričati, da so bili za neuspeh krivi drugi koalicijski partnerji ali celo opozicija.

Na kratko, veliko je dejavnikov, zaradi katerih bi morali volivci spremeniti način, kako ocenjujemo predvolilne obljube. Pogledati bi morali zaželenost celotne slike, celotnega mozaika in se zavedati, da so debate o najboljšem odtenku posameznega kamenčka velikokrat neproduktivne. Ker ni nobenega zagotovila, da ne bodo prav tisti kamenčki, ki so nam danes najbolj všeč, prvi izpadli v korist kamenčkov, ki jih danes poskušamo prezreti.

Jure Stojan je partner ter direktor raziskav in razvoja na Inštitutu za strateške rešitve.