Rop v finančni igralnici

Iz starih filmov poznamo prizore, ko lopov pride v banko in jo oropa. Danes so lopovi že v bankah in nam poberejo naš denar z osebnih varčevalnih računov za svoj »bančni kazino« ali pa ogoljufajo državo in potrošnike, ko se dogovarjajo za kartelne prevare, na primer pri določanju indeksa obrestnih mer libor in euribor ali pa pomagajo utajiti davke.

Tudi večmilijardna kazen ni ovira?

Francoski banki BNP Paribas je bila konec junija 2014 v ZDA prisojena doslej za tujo banko najvišja kazen 6,5 milijarde evrov ker je kršila sankcije in prenesla milijarde dolarjev v imenu Sudana, Kube, Irana ter drugih držav, ki jih je ZDA dala na črno listo in prepovedala z njimi finančno poslovanje v dolarjih. To je še eden od številnih bančnih škandalov, ki so nemoteno delovali veliko let. Seznam kršiteljev je dolg, na primer v ZDA je Bank of Amerika zadnje tri leta plačala po približno deset milijard dolarjev kazni, JPMorgan Chase pa samo leta 2013 več kot 18 milijard dolarjev.

Tudi evropske banke so zaradi kartelnega dogovarjanja dobile visoke kazni Evropskega sodišča. Kaže, da se kljub vsemu bankam izplača goljufati, prvič zato, ker so zaslužki zaradi goljufij večji kot kazni, drugič pa zato, ker se vedno odkrije le manjši del goljufij in je verjetnost, da dejanje sploh ne bo odkrito, zelo velika. Človek pač goljufa, ko so donosi veliki in je verjetnost, da ga bodo zasačili majhna. Vemo pa, da so premije vodilnim v finančni industriji astronomske. Ali zakonodaja, nadzorni sistem in politika prispevajo k bančnemu kriminalu?

Politika v službi bančne industrije

Francoski predsednik François Hollande je zaradi tako visoke kazni, ki jo je ameriško sodišče prisodilo največji francoski banki, izrazil zaskrbljenost predsedniku Obami in celo omenil, da to lahko ogrozi nadaljnje trgovinske pogovore med EU in ZDA. Ali je s tem Hollande zlorabil položaj in trgoval s svojo politično močjo? Obama je bil tokrat načelen, saj je šlo za priliv več kot šest milijard evrov na račun ZDA in je javno komentiral, da se ameriški predsednik ne vmešava v delovanje sodišča. Spomnimo se, da je ameriška administracija precej drugače vodila dogovore in rešitve finančne krize leta 2008, ko je politika čez noč našla davkoplačevalska sredstva za rešitev enega dela finančne industrije, na primer Goldman Sachs in žrtvovanje drugega, kot grešnega kozla, na primer Lehman, v skladu s porazdelitvijo vpliva, ki so jo imele posamezne finančne institucije v ameriški administraciji. Takrat je predsednik George Bush podpisal »Emergency Economic Stabilization Act« za 700 milijard dolarjev državnega finančnega jamstva za rešitev ameriške finančne industrije. Veliki krivci so dobili več milijard dolarjev pomoči, to je AIG, Goldman Sachs in drugi.

Ko so navadni ljudje dojeli bančni kriminal in njegove korenine, so se tudi evropski politiki začeli javno zgražati nad »neodgovornim« delovanjem v finančni industriji in obljubili konec takšne prakse. Evropske države so se strinjale, da je treba v območju evra stanje izboljšati tako, da bi preprečili bodoče morebitne finančne krize. Evropsko komisijo so pooblastile, da pripravi predloge zakonodaje za bančno unijo. V nekaj letih je uspelo v EU sprejeti centralni nadzor bank, vključno s stresnimi testi. Sprejet je enotni evropski mehanizem za reševanje bank, ki naj bi zaživel do leta 2016. Polnile naj bi ga banke same in bi ga tudi uporabile v primeru krize. ECB je razglasila, da je finančna industrija obrzdana ter da ni več nevarnosti, da bi se spodrsljaj iz preteklosti ponovil. Ali res?

Neoliberalizem v finančnem sektorju

Žal predloge evropske komisije za regulacijo finančnega sektorja, ki so bili dokaj odločni, niso sprejele nekatere države članice. Svoje interese so videle v nadaljevanju liberalne finančne industrije. Demokratičen mehanizem usklajevanja v EU je privedel do kompromisov, ki pa so po mnenju politikov iz držav članic zadostni za preprečitev neodgovornega delovanja finančnega sektorja.

Bistvo problema je, da državam članicam EU ni uspelo dogovoriti za kriterije, ki naj bi jasno ločili najbolj tvegane bančne aktivnosti pri dajanju investicijskih posojil od običajnega rednega bančništva. Tveganje v bančnem sektorju torej ostaja in banke bodo še naprej z našimi hranilnimi vlogami lahko plačevale svoje poslovne eksperimente. Centralne banke z vsemi lovkami in vplivom še naprej vzdržujejo čim bolj ohlapno monetarno politiko. Krivda za to stanje je v državah članicah, ki imajo določene interese, in ne v evropski komisiji ali evropskem parlamentu. Evropski komisiji države članice niso hotele prepustiti mandata, da bi na podlagi informacij iz ECB sprožila ključne finančne mehanizme za morebitno banko v težavah, ampak so države članice obdržale v lastnih rokah odločitev, kako bodo reševale svojo banko v težavah. Države članice hočejo omejiti vpliv evropskih institucij v finančnem sektorju, s čimer se slabi učinkovitost bančne unije. S tem države puščajo odprta vrata za vpliv politike in kapitala na delovanje finančnega sektorja v območju z evrom.

Čeprav je EU naredila pomembne zakonodajne izboljšave na finančnem sektorju območja z evrom, gre vendarle za kompromisno rešitev. Res so vzpostavljeni mehanizmi za zgodnje ugotavljanje bank v težavah in ustrezni mehanizmi za reševanje teh bank iz novega evropskega sklada za reševanje bank, ki naj bi v osmih letih imel 55 milijard evrov rezerve. Konkretne rešitve pa po mnenju nekaterih niso dovolj učinkovite. Ali ni zanimivo, da številni običajni ljudje ukrepe v bančništvu označujejo za kozmetične popravke, medtem ko strokovnjaki iz finančne industrije zagotavljajo, da je bančni sistem zdaj varen? Dobro je vsaj to, da naj bi morebitno novo izgubo najprej pokrili upniki in lastniki bank, kar je bilo uporabljeno že v Sloveniji, toda le v primeru, ko razlastitev upnikov in lastnikov ne ogroža finančne stabilnosti. Kaj natanko je s tem mišljeno, je še vedno ohlapno. Logika, da je neka finančna institucija prevelika, da bi lahko dopustili njen propad, torej ostaja in s tem potencialna nevarnost, da bodo morebitno finančno težavo spet plačali davkoplačevalci. Temu bi lahko rekli ponovna zmaga velikega kapitala, ki ima peruti sicer nekoliko pristrižene, leti pa še vedno neoliberalno.

Nevarnost ponovnega bančnega kolapsa

Gospodarstvo in fizične osebe potrebujejo posojila. Še naprej ostaja investicijsko poslovanje sestavni del bančnega sistema. V preteklosti so neodgovorno dana posojila, ki jih ni bilo mogoče odplačati, poplačali davkoplačevalci. V prihodnje naj bi take težave pokrili s pomočjo bančne unije ECB in njenega sklada. Banke še naprej lahko izvajajo svoje špekulativne investicijske posle, nova zakonodaja pa omogoča bolj zgodnje zaznavanje težav.

Zakaj investicijsko poslovanje ni bolj ločeno od bančništva? Investicijske družbe so pravzaprav gospodarski subjekti in morda nekako podobne borzam, saj investirajo glede na pričakovani zaslužek. Ali potrošnik želi imeti svoje prihranke v banki ali pa jih vložiti v investicijsko družbo in se izpostavljati tveganju ter upati na morebitni visok donos, bi bila prepuščena vsakemu posamezniku. V primeru bankrota investicijske družbe ne bi izgubili bančni varčevalci in morebitne izgube ne bi bremenile davkoplačevalcev. Morda ta model za banke ni sprejemljiv zato, ker je precej bolje igrati »kazino« s tujim denarjem kot s svojim. Nova evropska bančna zakonodaja se ne približuje temu modelu bolj jasne ločitve investicijskega poslovanja od bančništva. Zato ponovni bančni kolaps in pokrivanje izgub z davkoplačevalskim denarjem nista nemogoča. EU prav tako še ni vzpostavila enotnega mehanizma za jamstvo za zavarovanje hranilnih vlog. Dokler ima kapital tako močan vpliv na politiko, takih rešitev ni pričakovati. Teoretično pa naj bi se propadle banke v EU po novem reševale same iz skupnega evropskega sklada ECB.

Igralništvo je pod budnim nadzorom in v nekaterih državah celo prepovedano. »Igralništvo« v bančništvu ostaja prisotno in bančnega kriminala ter afer ni konca. Mogoče je imel Brecht prav, ko je rekel »Če želite krasti, potem kupite banko«.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dr. Saša Prešern, raziskovalec