Tiskane izdaje
Pod še svežim vtisom terorističnega napada v Parizu je povsem človeško, da se na žrtve odzovemo z naklonjenimi čustvi. Pri tem pa bi bilo prav, da bi izražena čustva vključevala tudi nedavne žrtve v Bejrutu, na Sinaju in drugod, kakor tudi še precej številnejše civilne žrtve v tako imenovani »vojni proti terorizmu«. Temu pa v sedanjem globalnem času, v katerem se, žal, žrtve delijo na »naše« in »njihove« ter kot take različno štejejo, še zdaleč ni tako. Dodajmo, da si strokovnjaki iz mednarodnih odnosov v tej zvezi pomagajo s čustveno hladno sintagmo o »asimetrični geopolitiki čustev«.
Vendar (vse) žrtve od mednarodne politike (politikov) zahtevajo tudi odgovor na vprašanji »zakaj« in »kako« naprej – s kakšno dobro zamišljeno ali premišljeno politiko se jim bo v prihodnje mogoče če že ne izogniti, pa vsaj bistveno zmanjšati število žrtev individualnega in državnega terorizma. Največkrat se pri tem misli na hitre in odločne vojaške aktivnosti, kot sta to silovito bombardiranje ali morebitni kopenski poseg. Odgovorni mednarodni strokovnjaki na tem področju, četudi se to navadno opravičuje s še tako dobrimi nameni, kaj takega odsvetujejo. Pri tem omenjajo Irak, Afganistan in Libijo (njihov dokončni seznam je seveda še daljši), ki so razmere v omenjenih državah kot tudi intervencijskih državah (z uvoženim terorizmom kot posledico) samo še do skrajnosti poslabšale.
Maščevanje iz strasti
Andrew J. Bacevich, zaslužni profesor za mednarodne odnose in vojaške študije na Univerzi v Bostonu, ki je sam izgubil sina v vojni v Iraku, svari pred nadaljnjimi vojaškimi avanturami na Srednjem vzhodu in namesto tega daje prednost politiki. Podobno misli tudi mednarodno referenčni francoski družboslovec Pierre Hassner v svoji nedavno izdani knjigi z naslovom Maščevanje iz strasti (La Revanche des passions). Oba sta prepričana, da ponuja »politika« boljšo izbiro/alternativo od izključno vojaške.
V času asimetričnih in »novih vojn« se je treba posloviti od razumevanja vojn v še ne tako davni preteklosti, v katerih sta si nasproti stali dve regularni vojski, za njima države s svojimi teritorialnimi in ideološkimi cilji. Danes vodene vojne, kot piše Hassner, so se relegitimizirale v džihadu, globalni vojni proti terorizmu ali z namenom uveljavljanja oziroma »izvoza« demokracije. V tem smislu je težko računati, da bi se Francija sama lahko odločila za klasično vojno proti Islamski državi, ki obsega velik teritorij v Siriji in Iraku, potem ko to ni uspelo ZDA (in njenim zaveznicam), kjer sta tako njihov predsednik kot tudi javnost opustila upanje na vojaško rešitev.
V tej zvezi omenimo dva glavna cilja, ki jih zasledujejo samozvani voditelji Islamske države. Po tistem, ko so nasilno uveljavili (razširili) svojo oblast v velikem delu Sirije in Iraka, so se v zadnjem času osredotočili predvsem na dva naslednja cilja.
Prvič, z najbolj človeško odvratnimi dejanji izzvati Francijo in druge države, da se te na »njenem« prostoru bodisi iz zraka ali na kopnem bojujejo proti Islamski državi. To, da so se ZDA umikale iz Iraka in se niso bile pripravljene kopensko angažirati v Siriji, ji ne gre na roke. Še bolj pa Islamsko državo »skrbi«, da danes v bombnih napadih v Siriji sodelujeta le še Amerika in Francija, medtem ko so se Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in štiri arabske države umaknile.
Faustovska kalkulacija
Za nekatere je taka politika Islamske države iracionalna, v resnici pa gre za faustovsko preračunljivost: v zadnjih petnajstih mesecih je Amerika s svojimi zavezniki (z)bombardirala 10.000 tarč, vendar to Islamske države ni oslabilo, čeprav so po navedbah Pentagona izgubili najmanj 20.000 svojih borcev oziroma podpornikov. Civilistov kot »manjvrednih ciljev« seveda ne ena in druga stran ne štejeta. Ameriški obveščevalni viri so poročali, da se je septembra lani kljub intenzivnemu bombardiranju – ali bolje rečeno ravno zaradi njega – Islamske države pridružilo 15.000 novih borcev, in to iz 80 držav, leto pozneje pa se je njihovo število zvišalo na 30.000, zdaj že iz sto držav.
Če k tem številkam dodamo 300.000 pobitih in več sto tisoč ranjenih, nadalje več milijonov, ki so morali zapustiti svoje domove, ter kaotične razmere v Siriji in Iraku, si lahko predstavljamo, s kakšnim velikim rekrutacijskim potencialom lahko računa Islamska država kot nekdo, ki se razglaša, da brani napadeni islamski svet pred »zahodnimi križarji« ter na račun tega širi svoje ideje in pridobiva nove privržence v Afganistanu, na Kavkazu, v severni in vzhodni Afriki ter drugod.
Drugi cilj Islamske (para)države, ki ga skrbi dovolj prepoznavna sekularizacija muslimanov v Evropi, je usmerjen v razpihovanje islamofobije. Pri tem jim pride prav »pomoč« radikalne (tudi zmerne) desnice v Evropi, ki v vlogi »uporabnih idiotov« lahko pripomore k večjemu dotoku rekrutov iz evropske diaspore. Nekateri med njimi so že ponudili predloge iz že videne evropske zgodovine, ki jim tokrat sicer ne bi rekli koncentracijska taborišča, temveč detencijske (pridrževalne) zapore za osumljene, omenja se število več deset tisoč muslimanov z evropskim državljanstvom, po zgledu ameriškega Guantanama.
Eni in drugi, prvi s terorističnimi zločini, drugi pa s politiko sovraštva do »drugačnih« evropskih državljanov in omejevanjem njihovih človekovih pravic – ki ga zdaj pod pretvezo »islamizacije Evrope« razširjajo še na nesrečne begunce in migrante –, si prizadevajo za tako prihodnost, v kateri bo ostal prostor, če parafraziramo pesnika in Parižana Charlesa Baudelaireja, le še za »bolehne rože zla« in »petke trinajstega v mesecu« (glej njegovo Polnočno izpraševanje vesti).
Najslabši, polni besne vneme
Za zdaj je še vedno ni jasno, ali se bodo globalni igralci (predvsem Evropa, Amerika in Rusija) znali izogniti obema omenjenima pastema, ki ju Zahodu nastavlja Islamska država, ali pa bodo priložnost, in to na obeh/vseh straneh, po besedah irskega pesnika na koncu dobili predvsem »najslabši, ki so polni besne vneme« (W. B. Yeats)?
Medtem ko evropska in predvsem francoska politika išče odgovore, ali se bo morda po zgodovinsko odgovornem premisleku tudi dokopala do stabilne strategije, ki bo bolj spominjala na norveško (»Breivik«) kot pa na ameriško (»vojna proti terorizmu«), bo potrebno veliko samoizpraševanja in jemanja/učenja iz vsaj najnovejše politične zgodovine. Predvsem pa se ne bosta smeli pri tem izogniti tistim (ne)namenoma prezrtim vprašanjem, ki si jih je treba postaviti že iz najbolj elementarnega spoštovanja do izgubljenih življenj v Parizu ali kjerkoli drugje v svetu.
Morda smemo za to potrebni pogum in lucidnost (Agnès Poirier) pričakovati predvsem od države in mesta (Pariza), ki so zibelka razsvetljenstva, rojstni kraj sekularizma ter ločitve med državo in cerkvijo, svetilnik svobode misli, skepticizma in satire?
Malo nenavadno je, da je eno takih političnih »tabu« vprašanj, povezanih z razumevanjem vzrokov in posledic, postavil britanski premier David Cameron. Z njim, kar je razumljivo, ni mislil na posledice številnih vojaških intervencij njegove države oziroma Zahoda na Bližnjem/Srednjem vzhodu in drugod, temveč na rusko (Putinovo) bombardiranje v Siriji, ki da bo Cameronovih besedah samo še bolj pripomore k »radikalizaciji in povečevanju terorizma«. Na podobne posledice, predvsem za samo Rusijo, je opozoril ameriški sekretar za obrambo Ashton Carter.
Ključno Keynesovo vprašanje
Seveda pa niso ta opozorila nič manj veljavna za zahodne države. Zakoni geopolitike namreč veljajo za vse in ne le za poljubno izbrane, tako kot to velja, če posplošimo, tudi za Newtonov tretji zakon termodinamike: če prvo telo deluje na drugo telo s silo, deluje to na prvo z enako veliko, a nasprotno usmerjeno silo. To, na primer, potrjujejo raziskovalne ugotovitve Znanstvenega sveta pri ameriškem obrambnem ministrstvu iz leta 1997 o zgodovinskih dokazih za močno korelacijo med ameriškimi aktivnostmi v mednarodnih situacijah in povečevanjem terorističnih napadov na ZDA. Slednje potrjuje tudi priznanje predsednika Obame, da je Islamska država »posledica ameriške invazije na Irak«.
Pošastni barbarizem, kot je v teh dneh opozoril francoski mislec Étienne Balibar, si ne zasluži simetričnega odgovora z »racionalno brutalnostjo«, ki jo prakticira še vedno odvijajoča se »vojna proti terorizmu«, v kateri pride na enega ubitega terorista, devet uničenih civilistov. Agenda konfrontacije s terorizmom, v kateri ne bo prostora za vladavino (mednarodnega) prava, za mir, ki zahteva pogum in odločnost (ne strahopetnost in kompromise) in stabilno socialno varnost za vse in vsakogar, je že vnaprej obsojena na neuspeh.
Še pomembneje od vsega naštetega in poroštvo za decentno preživetje globalne civilizacije, pa je za zdaj še neodgovorjeno vprašanje, ki ga je leta 1939 John Maynard Keynes naslovil na takratne britanske politike: kako naj bi bil videti svet po tem, ko bomo zmagali?
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Ddr. Rudi Rizman
profesor sociologije na Univerzi v Bologni
