Tiskane izdaje
Večina strokovnjakov se strinja, da je pri spoprijemanju s severnokorejskim rožljanjem z jedrskim orožjem najmanj slaba možnost to, da nenehno dopolnjujemo odločno zadrževanje sovražnika z agresivno diplomacijo. Manj jih meni, da je najmanj slaba (vojaška) možnost – tista, na katero namiguje ameriški predsednik Donald Trump, ko vztraja, da mora Kitajska prevzeti odgovornost za svojo nevarno sosedo – kitajska invazija ali sprememba režima, ki bi se zgodila tako, da bi Kitajska zagrozila, da bo poskrbela zanjo.
Oddaljevanje sosed
Takšen razplet dogodkov, ki bi močno spremenil strateško ravnotežje v vzhodni Aziji v korist Kitajske, ni tako malo verjeten, kakor misli večina ljudi. Pravzaprav moramo to možnost tudi zato, ker se zdi zelo verjetna, jemati resno, tega pa se morajo med drugim zavedati kitajski vojaški načrtovalci. S Trumpovimi besedami: to je možnost, »ki postavlja Kitajsko na prvo mesto« in lahko pomaga »narediti Kitajsko spet veliko«.
Kakršen koli vojaški poseg – ne glede na to, ali bi se zanj odločila Kitajska ali katera koli druga država – bi bil izjemno tvegan. Toda preden začnemo razmišljati o tem, pomislimo, kaj bi dosegel uspešen kitajski poseg. Najprej bi postavil Severno Korejo prav tja, kamor se zdi, da država na podlagi zgodovinskega dogajanja po korejski vojni tudi spada: pod kitajski jedrski dežnik z zanesljivimi varnostnimi zagotovili.
Mao Zedong je večkrat izjavil, da sta njegova država in Severna Koreja »blizu druga drugi kakor ustnice in zobje« – to je ustrezen opis, če upoštevamo, da so kitajski vojaki pomagali preprečiti ameriško zmago v korejski vojni. Toda medtem ko sta Japonska in Južna Koreja ostajali tesni zaveznici Združenih držav Amerike šest desetletij po takratnih dogodkih ter gostili ameriška oporišča in bili deležni ameriške jedrske zaščite, sta se Kitajska in Severna Koreja vse bolj oddaljevali druga od druge.
Zato Kitajska ne more zares nadzirati svoje sosede in domnevne zaveznice, poleg tega verjetno ne ve zelo dobro, kaj se dogaja v Severni Koreji. Res je, da bi lahko zaostrila sedanje obleganje Severne Koreje tako, da bi še odločneje omejila trgovino in preprečila dobavo energije. Toda tako bi verjetno samo spodbudila osamljen Kim Džong Unov režim, da bi se za podporo obrnil na svojo drugo sosedo – Rusijo.
Poleg groženj še obljube
Vsi predvidevamo, da si Severna Koreja želi zanesljiva varnostna zagotovila v zameno za omejitev svojega jedrskega programa, in če je to res, ji lahko takšna varnostna zagotovila ponudi samo Kitajska. Nobena ameriška obljuba ne bo ostala dovolj zanesljiva, potem ko se bo s svojega položaja poslovil ameriški predsednik, ki je izrekel to obljubo, in včasih bo obljuba ostala zanesljiva še manj časa.
Če bi torej Kitajska poleg groženj z invazijo hkrati obljubila varnost in jedrsko zaščito v zameno za sodelovanje in morebitno spremembo režima, bi imela zelo veliko možnosti za to, da bi na svojo stran pridobila veliko članov korejske ljudske vojske. Jedrski spopad z ZDA bi povzročil opustošenje, podreditev Kitajski pa bi zagotavljala preživetje in morda nadaljnjo delno avtonomijo. Za vse, razen za tiste, ki so najbliže Kimu, izbira pravzaprav ne bi bila težka.
Kitajska bi z uspešnim vojaškim posegom pridobila veliko strateških koristi, med drugim bi nadzirala dogajanje na Korejskem polotoku, kjer bi verjetno lahko zgradila svoja vojaška oporišča, poleg tega bi ji bili ljudje v regiji hvaležni, ker bi preprečila katastrofalno vojno.
Noben drug razplet dogodkov ne bi zagotovil, da bi bila kitajska vodilna vloga v Aziji videti upravičena in da bi si je ljudje želeli, zlasti če je druga možnost nepremišljena in slabo načrtovana vojna pod vodstvom ZDA. Kitajska potrebuje predvsem legitimnost za svoja dejanja in s posegom v Severni Koreji bi jo tudi pridobila. Kitajska bi z uspešno uporabo trde moči – če uporabimo izraza, ki ju je prvi predlagal harvardski profesor Joseph S. Nye – pridobila velikanske zaloge mehke moči.
Kaj bi pomenil vojaški poseg
Zdaj pa k vprašanju, vrednemu 64 milijard renminbi juanov: je takšen razplet mogoč? Tega ne moremo zagotovo vedeti, saj je kakršen koli vojaški poseg izjemno tvegan. Kitajski vojaki so zdaj dobro opremljeni, vendar nimajo ustreznih izkušenj na bojišču. Njihovi šibkejši nasprotniki imajo vodje, ki bi morda lahko uporabili jedrsko orožje ali drugo orožje za množično uničevanje, če ne bodo pripravljeni kratko malo sprejeti kitajskih zahtev in se predati.
Toda skoraj gotovo lahko trdimo, da bi se bilo pri kitajski invaziji na morju in kopnem lažje kakor pri ameriški invaziji izogniti Kimovemu verjetnemu odzivu: topniškemu napadu na južnokorejsko prestolnico Seul, ki leži samo nekaj deset kilometrov od demilitariziranega območja. Zakaj bi Severna Koreja pobijala svoje južne brate in sestre ter to počela kot povračilo za kitajsko invazijo, ki jo spremlja obljuba o stalni varnosti, če ne že avtonomiji?
Resda ne moremo predvidevati, da bi se bil Kim pripravljen odpovedati uporabi jedrskega orožja, vendar bi bila Kitajska manj verjetna tarča severnokorejskih raket kakor ZDA. Če bi začeli resno razmišljati o kitajskem vojaškem posegu, bi bilo vredno razmisliti tudi o sodelovanju z ZDA pri izmenjavi obveščevalnih podatkov in vprašanjih, povezanih z raketno obrambo. Glede na zaostrene razmere bi ZDA težko zavrnile takšno sodelovanje.
Takšnega razpleta dogodkov morda nikoli ne bomo videli. Vendar je tako logičen, da bi morali o tej možnosti resno razmisliti. Konec koncev je to za Kitajsko najboljša možnost, da doseže večjo strateško enakopravnost z ZDA v regiji, hkrati pa odstrani vir nestabilnosti, ki ogroža obe državi.
Project Syndicate, 2017
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
***
Bill Emmott, nekdanji glavni urednik časopisa The Economist in avtor knjige The Fate of the West (Usoda Zahoda).
