Ruska gospodarska ruleta

Ruski trg je vitalnega pomena le za ožji krog slovenskih podjetij, a so med njimi tudi takšna, ki so med našimi največjimi izvozniki.
Objavljeno
21. maj 2018 12.00
Posodobljeno
21. maj 2018 12.54
Bodo vodilni evropski politiki znali iz tega potegniti kakšne sklepe – tudi v luči aktualne iranske krize in ščitenja interesov Unije? FOTO: Reuters/Reuters
Rusko gospodarstvo zadnja leta dosega skromno rast BDP, ki je daleč od pričakovane ter razmeroma nizka v primerjavi tako z razvitimi kot tudi, še bolj, z razvijajočimi se gospodarstvi. Okrog 1,5- do dvoodstotna rast (podobne so tudi napovedi za letos in prihodnje leto) je bolj podobna pešanju, kar je pravzaprav paradoksalno, upoštevajoč, da je svetovno gospodarstvo v močni konjunkturi. Razumevanje vzrokov za to ni nepomembno za Slovenijo. Pa ne zgolj zato, ker je Rusija ena naših ključnih trgovinskih partneric (sedmo do osmo mesto glede na slovenski izvoz), temveč tudi v kontekstu ocene zunanjepolitičnih prioritet ter predvsem njene gospodarske dimenzije. Primer Skripal je (z močno pomočjo predvolilnega konteksta) potisnil to temo v soj žarometov, a je na žalost politična razprava ostala bolj ali manj na ravni kavarniške debate.

Rusija je vsekakor izjemno pomembna slovenska trgovinska partnerica, pri čemer ni pomembno samo njeno visoko mesto med našimi ključnimi izvoznimi trgi, temveč tudi dejstvo, da gre za največji izvozni trg za slovensko gospodarstvo zunaj EU. In to je za majhno odprto gospodarstvo, ki je življenjsko odvisno od izvoza, izjemnega pomena. Če se obseg izvoza v Rusijo (dobrih 800 milijonov evrov) pogosto relativizira v primerjavi z izvozom v Nemčijo (5,7 milijarde), je treba te številke postaviti še v drug kontekst: izvoz v Rusijo je namreč primerljiv s skupnim (!) obsegom slovenskega izvoza v ZDA in na Kitajsko. Dve največji svetovni gospodarstvi.

Pri tem je treba izpostaviti, da je slovenski izvoz v Rusijo strukturno gledano razmeroma ozek in da glavnina odpade na zgolj nekaj podjetij ter da se takšno stanje ni bistveno spremenilo v zadnjih desetih do petnajstih letih. To predvsem pomeni, da na trg ne uspe vstopati novim podjetjem zunaj »tradicionalnih« panog (farmacija, barve in laki, bela tehnika, telekomunikacijska oprema, komponente za avtomobilsko industrijo). Če so pred desetletjem prek tako imenovanega projektnega financiranja kot podizvajalci pri večjih projektih (gradbeni inženiring) na trgu nastopala tudi srednja proizvodna in storitvena podjetja, se je obseg tovrstnih primerov skrčil tako rekoč na nič – sprva v kontekstu svetovne gospodarsko-finančne krize (2009), nato pa še zahodnih sankcij (od leta 2014 naprej). Tako smo v situaciji, ko je ruski trg življenjskega pomena za ožji krog slovenskih podjetij, pri čemer so med njimi tudi takšna, ki so med največjimi izvozniki in so tudi glede na druge kazalnike sistemskega pomena za nacionalno gospodarstvo.

Na ruskem trgu so še izvozne priložnosti, vendar se vse bolj vežejo zgolj na zelo nišne projekte ter na dolge prodajne cikle in povečana tveganja. Ne gre namreč zgolj za ohlajanje ruskega gospodarstva, temveč tudi za druge dejavnike. Predvsem tendence po povečanem elementu »nacionalizma« znotraj ruske ekonomije, pa ne v smislu trgovinskega protekcionizma, kot ga vidimo pod Trumpovo administracijo, temveč nadaljnjega povečanja vpliva države, ki tudi sicer nikoli ni bil majhen. To bo gotovo vplivalo na širšo konkurenčnost ruskega gospodarstva – in to ne v smeri povečanja kot tudi ne večje dinamike uvajanja strukturnih reform, nujno potrebnih za posodobitev ruskega gospodarstva. Z drugimi besedami, medtem ko je svetovno gospodarstvo v obdobju odlične fizične kondicije, se rusko še vedno bori z »nizozemsko boleznijo« (odvisnost od naftne rente), pri čemer ta prehaja v akutno stanje.

To zadnje je neposredno povezano z geopolitičnimi razmerami in konfrontacijo Rusije z zahodnimi državami (ali obratno, če želite). Če so sankcije, vzpostavljene leta 2014 (Krim), imele v prvem obdobju razmeroma omejen vpliv na rusko gospodarstvo, se z novimi razširjenimi sankcijami ZDA (uvedene lani in aprila letos) njihov vpliv občutno povečuje: tako z vidika neposrednega vpliva na položaj ruskih gospodarskih subjektov kot tudi z vidika odziva Kremlja. Ta se namreč (pričakovano) odziva nacionalistično in s tem spiralo potiska še naprej navzdol. Zato je iz neposrednih stikov iz Rusije mogoče slišati predvsem pesimistične napovedi – sodelovanje z zahodnimi poslovnimi partnerji postaja vedno težje (v primeru državnih podjetij skorajda nemogoče), financiranje je omejeno, potrošnja prebivalstva se zmanjšuje (posledica realnega padca prihodkov), državni igralci povečujejo vpliv tudi v tistih panogah, v katerih so v preteklih desetih do petnajstih letih igrala pomembno vlogo tudi zasebna (tuja) podjetja.

Prav tako trenutna rast cen surove nafte slike dolgoročno ne bo bistveno spremenila: proračunski porabniki in ruski državni aparat se bodo zelo hitro »prilagodili« novim, ugodnejšim razmeram. Z drugimi besedami, naftna renta bo pomagala zadovoljiti kratkoročne potrebe in bo samo še dodatno spodbujala sistemsko (ne)aktivnost.

Z geopolitičnega vidika je največji zmagovalec v teh okoliščinah jasen: to je Kitajska. In prav tako je očiten največji poraženec – EU. Prva zato, ker je v zadnjih letih postopoma, a zelo učinkovito zavzela »vakuum« pri pridobivanju poslov, povezanih z največjimi infrastrukturnimi projekti (predvsem energetskimi) v Rusiji, ter sočasno krepila strateško politično zavezništvo. Druga pa zaradi tega, ker je ta prostor v prvem desetletju 21. stoletja pripadal predvsem evropskim podjetjem. Bodo vodilni evropski politiki znali iz tega potegniti kakšne sklepe – tudi v luči aktualne iranske krize in ščitenja interesov Unije?

***

Denis Mancevič, dr. družboslovnih znanosti, menedžer in svetovalec

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.