Tiskane izdaje
Ob pogajanjih za sklenitev socialnega sporazuma, ki so potekala v zadnjih mesecih, se je spet vnela razprava o spremembah definicije minimalne plače, iz katere bi bilo po predlogu sindikatov treba izvzeti dodatke za manj ugoden delovni čas. Nekako nasproti temu predlogu so se postavila priporočila OECD, po katerih naj bi Slovenija ustavila rast minimalne plače. V uvodu je treba poudariti, da je namen minimalne plače zagotavljanje ustrezne ravni plačila za opravljeno delo, ki naj bi delavcu in njegovi družini zagotavljala dostojno življenje. Ustrezna raven minimalne plače pomeni uresničevanje evropske socialne listine, ki zavezuje tudi Slovenijo in po kateri naj bi imeli vsi delavci pravico do pravičnega plačila, ki njim in njihovim družinam zagotavlja dostojen življenjski standard.
Razprave o minimalni plači seveda niso omejene zgolj na Slovenijo, ampak se odvijajo tudi na evropski ravni. Lani je bil odmeven nemški dogovor o določitvi minimalne plače v višini 8,5 evra na uro (v Sloveniji znaša 4,5 evra na uro). Evropski parlament je 20. oktobra 2010 sprejel resolucijo o vlogi minimalnega dohodka v boju proti revščini in spodbujanju vključujoče družbe v Evropi, v kateri je izrazil stališče, da »mora biti podlaga sistemov primernega minimalnega dohodka najmanj 60 odstotka mediane dohodka v zadevni državi«. Mediana plače pomeni nivo plače, do katerega plačo prejema polovica delavcev v državi. Čeprav bi uresničitev tovrstnega priporočila pomembno pripomogla k dvigu življenjske ravni številnih zaposlenih in zmanjšanju razlik med evropskimi državami na tem področju, je dejstvo, da se to priporočilo praviloma ni uresničilo.
Je pa v zvezi s tem treba poudariti, da se slovenska minimalna plača kljub dejstvu, da je po merilu razmerja do mediane plač med najvišjimi v Evropi, umešča natanko na raven, ki jo je kot primerno opredelil evropski parlament. Hkrati ni mogoče zanemariti dejstva, da je bila sedanja raven minimalne plače leta 2010 zakonsko določena zaradi dejstva, da je bila prejšnja višina precej pod pragom tveganja revščine in torej ni zagotavljala dostojnega dela.
Ublažiti uravnilovko
Problem, ki ga je omenjeni dvig minimalne plače povzročil, je bistveno povečanje števila prejemnikov minimalne plače (z 19.047 leta 2009 na 49.919 v prvem četrtletju leta 2014). Dvigu minimalne plače namreč ni sledila ustrezna sprememba plačne politike, niti v zasebnem niti v javnem sektorju, ki bi vsaj v določenem obsegu ublažila uravnilovko, ki jo je v pomembnem delu povzročil dvig minimalne plače.
Za ohranitev primernih razmerij med delovnimi mesti različnih zahtevnosti, izraženih s tarifnimi razredi v kolektivnih pogodbah, bi dvigu minimalne plače nujno morale slediti spremembe kolektivnih pogodb dejavnosti, ki bi plače kvalificirane in visoko kvalificirane delovne sile postavile v ustrezno razmerje do minimalne plače. Ker se to ni zgodilo, se je zelo povečalo število zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo ali plačo, ki je zgolj nekoliko višja od minimalne plače, kar se kaže tudi v podatku, da dve tretjini zaposlenih v Sloveniji prejema plačo, nižjo od povprečne plače.
Vprašanje minimalne plače je seveda še bolj zapleteno, predvsem v odnosu do vpliva višine minimalne plače na zaposlenost. Kljub dejstvu, da povsem enopomenskih sklepov v zvezi s tem ni, tega elementa minimalne plače nikakor ne gre zanemariti, čeprav obseg tega sestavka ne dopušča obravnave tega razmerja.
Dejstvo, da minimalna plača pomeni najnižjo izplačano plačo za polni delovni čas, ki sistemsko ni postavljena v nikakršno razmerje do osnovne plače delavca, prinaša številne težave. Posledica sedanjega stanja, v katerem so osnovne plače za številna delovna mesta, za katera se zahteva srednješolska ali celo višješolska izobrazba, pod višino minimalne plače, je poleg že omenjenega popolnega porušenja plačnih razmerij med delovnimi mesti različnih zahtevnosti tudi to, da izplačana plača ne izraža nobenih razlik, izvirajočih iz različnih pogojev dela ali delovne uspešnosti.
Ker navedena uravnilovka povzroča veliko napetost med zaposlenimi in učinkuje zelo destimulativno, so v času pogajanj za socialni sporazum sindikati predlagali, da bi se iz zneska minimalne plače postopno izvzeli določeni dodatki, predvsem iz dela v manj ugodnem delovnem času, predvsem dodatki za nočno, nedeljsko in praznično delo. Vsekakor bi taka sprememba minimalne plače v določeni meri odgovorila na nekatere težave, ki jih trenutno povzroča minimalna plača. Pri tem je treba omeniti tudi določene anomalije, ki jih tak izvzem dodatkov iz minimalne plače lahko povzroči.
Nadomestilo za plačni sistem
Ideja o spremembi definicije minimalne plače sicer ni nova. Že ob razpravah o spremembi zakona o minimalni plači pred letom 2010 smo sindikati opozarjali na smiselnost spremembe definicije minimalne plače, ki bi iz zneska minimalne plače izvzela ne le plačilo za nadurno delo, ampak tudi nekatere druge elemente plače. Pri tem so problematični predvsem dodatki za manj ugoden delovni čas in tudi na primer delovna uspešnost, ki se ob veljavni ureditvi »utopi« v znesku minimalne plače.
Že takrat soglasja o spremembi definicije minimalne plače zaradi nestrinjanja delodajalske strani ni bilo. Posledica odsotnosti dogovora o tem, kako se bo reševala »problematika« minimalne plače in kako bo minimalna plača umeščena v plačni sistem v Sloveniji po eni strani ohranja status quo, ki je zaradi obsoletnega plačnega sistema daleč od optimalnega. Po drugi strani pa pušča dovolj manevrskega prostora za to, da se ustvarja velik pritisk na minimalno plačo in spremembo njene definicije, tako pa minimalna plača začenja do določene mere nadomeščati plačni sistem, s tem pa logično ustvarja nadaljnji pritisk na njeno višino.
Leta 2010, ko se je minimalna plača povečala, je KSS Pergam predlagala drugačno ureditev dohodnine, kot je bila uveljavljena in ki bi poleg prejemnikov minimalne plače davčno razbremenila tudi prejemnike povprečne plače. S tem bi bila problematika uravnilovke kot posledice dviga minimalne plače danes manjša, čeprav njena definicija ne bi bila spremenjena. Seveda bi to imelo tudi določene druge stranske fiskalne učinke, ki pa bi jih bilo treba obravnavati prav tako zelo premišljeno.
Zamujena priložnost
Socialni sporazum za obdobje 2015–2016 je bil zamujena priložnost za dogovor o razmerju med minimalno plačo in plačnim sistemom na nacionalni ravni. Glede na vprašanja, ki se v zvezi s tem postavljajo v praksi, je bilo vnaprej jasno, da izvzetje te vsebine iz socialnega sporazuma ne pomeni, da vprašanje minimalne plače ne bo predmet razprav. Ker je minimalna plača stvar zakonskega urejanja, siceršnji plačni sistem pa v pretežno stvar kolektivnih pogodb, odsotnost dogovora o tej vsebini neizogibno vodi v določeno neskladje dveh sistemov, ki bi morala biti komplementarna, da bi bila učinkovita.
Predlog za izvzem dodatkov iz minimalne plače ob hkratni ohranitvi minimalne plače na ravni, ki ne bo zdrsnila pod prag tveganja revščine, je logičen odziv na sedanje stanje na področju (minimalnih) plač. Ni pa logična pasivnost drugih deležnikov, katerih interes bi moral biti dogovor o spremembah na področju minimalne plače, saj je pri tem treba preprečiti nove anomalije, pri tem pa ne pozabiti na razloge za spremembo minimalne plače leta 2010 in na način, kako so se spremembe zgodile.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Jakob Počivavšek, generalni sekretar Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam
