Tiskane izdaje
Slovenska filharmonija je po ponovni oživitvi 1948 začela z rednim delom. Šele 1969 je funkcijo šefa dirigenta dobil dirigent Oskar Danon, ki je po večletni stagnaciji in poskusu združitve z Radijskim orkestrom filharmonični orkester dobesedno dvignil iz ruševin in mu dal nov polet.
V tistih časih sem tudi sam prišel v Filharmonijo. Za Oskarjem Danonom je prišel dirigent Anton Nanut, ki pa mu orkester funkcije šefa dirigenta ni hotel priznati. Takrat se je na široko razbohotilo samoupravljanje in orkester je menil, da lahko uspešno deluje brez vodje, češ, »če so Dunajski filharmoniki brez šefa, bomo tudi mi« (Kar je res le delno: Dunajski filharmoniki so sicer zaposleni v Državni operi in tam imajo svojega šefa dirigenta!).
Anton Nanut je čez nekaj let odšel na Radio, jaz sam pa sem ostal v Filharmoniji kot stalni dirigent. Po mojem odhodu leta 1991 je v Filharmonijo prišel za dirigenta Marko Letonja. Takšno »brezšefovsko« stanje pa se je vleklo naprej: tudi njemu orkester ni hotel priznati funkcije šefa dirigenta! Samoupravljavska mentaliteta se je dobesedno zagrizla v razmišljanje nekaterih »politično« ambicioznejših članov orkestra in jih do danes ni zapustila.
Funkcija šefa dirigenta
Vsi vemo, da orkester sestavljajo vrhunsko usposobljeni glasbeniki. Ti si morajo svoj prostor izboriti z uspešno opravljeno avdicijo. Ko pa so v orkestru, ne morejo biti pri svojem delu več popolnoma svobodni in individualni, ampak se morajo podrejati volji vsakokratnega vodje. Dirigent skrbi za to, da sledijo vsi glasbeniki isti interpretativni predstavi in viziji. Dejansko kanalizira osebna prizadevanja glasbenikov in jih osredotoča v isto smer.
Funkcija šefa dirigenta pa ni samo v tem, da skrbi za kolikor mogoče kvalitetne koncerte, ampak še nekje drugje: poleg primerne programske in kadrovske politike mora poskrbeti tudi za uigranost orkestra, za njegovo kondicijo, za »barvo«. Dandanes je po svetu vse preveč ansamblov z neprepoznavnimi karakteristikami zvoka: to so največkrat ansambli brez šefa ali s šefom, ki svoji funkciji ni preveč kos.
Gosti dirigenti pridejo in odidejo. Na zvok orkestra, njegove karakteristike nimajo nobenega dolgoročnega vpliva. Za to mora skrbeti šef dirigent. Da doseže svoj cilj, mora uporabiti različne metode in ukrepe, ki naj privedejo k izboljšanju kakovosti orkestrske igre. Če primerjam s športom: šef dirigent je kot trener, katerega naloga je pripeljati moštvo do zmage. Nikoli še nismo slišali, da bi se igralci trenerjevim napotkom in ukrepom upirali ali ga hoteli celo zamenjati, ker jim ne bi bil všeč.
Sistemsko vprašanje
Vzrok za nezadovoljstvo v SF, ki traja že leto in pol, je bila uvedba sedežnega reda v godalnem delu orkestra, kar marsikomu ni ugajalo. Takoj je prišlo do »samoupravljavske« reakcije.
Do leta 1991, ko sem odšel iz Filharmonije, je veljal določen sedežni red. Kdaj se je to spremenilo, ne vem. Zdaj pa je bilo po moji presoji sedenje v godalni sekciji bolj naključno in je ustvarjalo posameznikom vtis, kot da so vsi enakovredni. Zato tudi ni bilo potrebno dodatno prizadevanje za kvalitetnejšo igro. Godalni del orkestra je ostajal na enaki ravni in ni bilo opaziti napredka.
Argument o enakopravnosti glasbenikov v orkestru sem slišal velikokrat od predstavnice orkestra, vendar sem ji odgovoril: niste enakovredni, ampak le enakopravni. Ta dva pojma je pač treba razlikovati.
Muzikalnost, tehnična usposobljenost in odnos do dela v orkestru ter do ustanove so bili kriteriji, po katerih sem hotel napraviti sedežni red. Njegov namen je bil, da se okrog koncertnega mojstra in okrog vodij skupin v godalih koncentrirajo najkvalitetnejši in najbolj motivirani glasbeniki ter tako pripomorejo h kompaktnejši in kvalitetnejši igri orkestra.
Hotel sem, da pri tem procesu sodeluje ves orkester, vendar so se predvsem vodje godalnih skupin predlogu uprli. Zato sem ga bil primoran narediti sam po kriterijih, ki sem jih že omenil. Zato ne velja očitek predstavnice orkestra, da sem ravnal avtoritarno – moral sem sam opraviti delo, h kateremu sem prej vabil tudi druge.
S predlogom sedežnega reda pa so bile obenem podane vrednostne sodbe o glasbenih kvalitetah posameznikov. Tega si ni upal narediti doslej nihče od vodij skupin, ki sicer imajo to zadolžitev. Morda sem glasbenikom s tem dejanjem nastavil ogledalo in s svojo podobo v njem marsikdo od njih ni bil zadovoljen. Zato so nekateri glasbeniki na vse mogoče načine kazali splošno nestrinjanje z mojim delom, dobesedno podpihovali preostale k enakemu odnosu do mene ter na koncu zagrozili s stavko, češ da z menoj ne morejo več delati.
Sedežni red je sistemsko vprašanje, ki ne spada v pristojnost orkestra, ampak je stvar organizacije dela in v pristojnosti uprave in umetniškega vodje. Treba pa je poudariti, da ta ukrep nima nikakršnih finančnih posledic: dohodki ostanejo enaki ne glede na mesto, ki ga posamezni glasbenik tuttist v orkestru zaseda. Zato v mojem primeru ne vidim nobenega razloga za stavko, nasprotno: mnenja sem, da je bil institut stavke zlorabljen.
Predlagal bi zato republiškim vodstvom sindikatov v kulturi, da poučijo svoje predstavnike v naši ustanovi, kaj so njihove naloge, kaj je njihov delokrog in kje so meje. Z ukrepom sedežnega reda ni bila nobenemu od glasbenikov kršena nobena od pravic, za katere naj bi se sindikat boril.
Pojavili so se tudi očitki o mobingu. Nekateri glasbeniki so pod mobingom pojmovali spremenjeni sedežni red, ki ni več poljuben in ki nekatere postavlja na mesta, ki jim ne ustrezajo. Spet drugi pojmujejo kot mobing pač vsako stvar v delovnem procesu, ki njim osebno ne ustreza. Tudi beseda mobing je zlorabljena. Spominjam se, da je predsednik enega od sindikatov lansko pomlad sklical sestanek 1. violin in mi na njem očital, da jih gledam, kako igrajo, in da jih to moti. Trditve, da se nesporazumi vrstijo že vse leto, se nanašajo predvsem na sedežni red in nestrinjanje nekaterih glasbenikov z njim.
Povod za sedanji revolt pa je bil moj poziv enemu od glasbenikov k redu in disciplini, kar je moja pravica in tudi dolžnost. Temu glasbeniku je bil tudi sicer izrečen disciplinski ukrep. To je bil povod za že omenjeno inscenirano reakcijo, češ da se v takem okolju ne da delati.
Uspeh in poraz hkrati
Na orkester Slovenske filharmonije sem emocionalno zelo vezan. Leta 1989 sem bil poklican, da se prijavim na razpis profesorja dirigiranja na dunajski Visoki šoli za glasbo. Med 64 kandidati sem bil izbran najprej za gostujočega profesorja ter v naslednji sezoni za rednega profesorja in ordinariusa dirigentskega razreda. Svoje delo sem pojmoval kot priliko za »personalno unijo« med Ljubljano in Dunajem, saj sem po svoji funkciji vzpostavljal stik z glasbeniki, o katerih se odgovornim v SF ni moglo niti sanjati. Direktor SF Boris Šinigoj pa je zahteval, da odidem iz SF, ker da svojega dela na dveh mestih ne bi mogel opravljati. Prava ozadja za takšno odločitev pozna le Šinigoj sam. Odšel sem iz SF in priznavam: moj največji uspeh v življenju je bil hkrati moj največji poraz. Za Filharmonijo sem žaloval deset let!
Tako se je direktor Šinigoj znebil še številnih drugih vrhunskih glasbenikov v orkestru: 1. trobentača Stanka Arnolda, soločelista Miloša Mlejnika, vodje 2. violin Romea Druckerja; vsakogar, ki mu ni ustrezal. Njemu je bila pač pomembnejša poslušnost kot pa kvaliteta posameznika. Seveda se da taka dejanja opravičevati s formalnimi razlogi, vendar tehtni vsebinski razlogi po mojem prepričanju niso obstajali.
Zato sem s toliko večjim veseljem sprejel povabilo direktorja Damjana Damjanoviča, da pridem na mesto njegovega pomočnika v funkciji šefa dirigenta. Ne morem se otresti misli, da moja vnovična (tokrat honorarna) zaposlitev v SF nikakor ni všeč nekdanjemu direktorju, saj imam občutek, da si z vsemi močmi že leto dni prizadeva, da bi me na tem mestu spodnesel. To počne prek svojih adlatusov, ki uspešno kalijo sicer dobro atmosfero v orkestru. Vsi smo si namreč edini, da je dobra atmosfera prvi pogoj za strokovno napredovanje in siceršnjo rast orkestra.
Želim si, da bi se atmosfera v orkestru kmalu vrnila v stare tirnice skupnih prizadevanj za čim boljše delo, za čim boljše uresničevanje poslanstva Slovenske filharmonije in za čim boljše razumevanje funkcije vsakogar od nas v tem procesu.
Post scriptum
Gospa Kopšetova naj kot predstavnica orkestra v Svetu zavoda uživa v svojih pêtih minutah slave – kljub vsemu jo je funkcija vzdignila iz anonimnosti –, vendar naj se začne zavedati, kakšno škodo je s svojim početjem, mahinacijami in neresnicami povzročila ugledu Slovenske filharmonije in tudi meni osebno.
Uroš Lajovic, dirigent
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
