Sedem zapovedi za pokop visokega šolstva

Pomanjkanje denarja, razprav, dogovarjanja in razvojne vizije v visokem šolstvu ter vonj po totalitarizmu oziroma avtokratskem vodenju tega občutljivega sistema in podsistemov niti ni več predmet velike pozornosti javnosti. Izhodišča so znana, posledice pa zagotovo ne. Ta izhodišča so kakor zapovedi, ki jih je treba upoštevati v »vsakem dihu« institucije.

1. Varčuj!

O varčevanju je bilo že toliko napisanega, da o tem skoraj ni več vredno govoriti. Varčujemo pri materialnih stroških, varčujemo pri papirju, varčujemo pri ljudeh, da ne bi z dodatnim delom zaslužili (pre)več, počasi bo treba začeti varčevati še pri delu s študenti – manj besed, kontaktov, manj ur v predavalnici, večji prihranek. Da obstaja tudi beseda razvoj, je skoraj grešno pomisliti.

2. (Ne) odpuščaj!

Obljube, da odpuščanj ne bo, so zavezujoče. Kako sicer ohraniti vsaj minimalno kredibilnost, če vsako obljubo sproti izigraš, interpretiraš na novo in pravzaprav pozabiš, da je obljuba o, na primer, decentralizaciji prostora privedla prav do centralizacije in pomanjkanja dialoga ter avtokratskega, celo diskrecijskega odločanja? Morda nam bo uspelo ne odpuščati zaposlene, saj ti odhajajo sami. Odhajajo perspektivni, mladi in zagnani kadri, ki so bili že doslej pripravljeni opraviti marsikatero nalogo in delo »pro bono«, prijavljati mednarodne projekte in jih tudi pridobiti, in tisti, ki so s pripadnostjo instituciji in povezanostjo z okoljem krepili institucije. Skratka, odpuščanj morda res ne bo – ljudje odhajajo sami.

3. Ne dvomi o avtoriteti!

Ko država spreminja zakone tako, da je razprava odprta dva dneva, čeprav gre za bistvene spremembe, potem je logično nadaljevanje, da na zavodih razprav sploh ne bi bilo. Če država presodi, da tako ali tako deluje v dobro zavodov in skrbi, da ne bi nastale kakšne težave pri, denimo, financiranju, potem znotraj zavodov lahko le zaupamo vodilnim, da delajo za blaginjo vseh.

To slepo zaupanje in verovanje v avtoriteto pa je tisto, kar je nobelovec prof. dr. Harold Kroto označil za oviro, zavoro razvoja v znanosti in, naj dodam, tudi v družbi. Infantilizacija visokošolskega prostora, ki se kaže v ravnanju »očetov«, ki bodo skrbno in pravično poskrbeli za nas, je, milo rečeno, nevarna za sistem, koristna pa kvečjemu za posameznike in interesne skupine – za nekatere bo res dobro poskrbljeno.

4. Pritiskaj!

V menedžmentu se je pri raznih avtorjih večkrat pojavila prispodoba kolesarja. Kolesar upogne gornji del telesa zaradi aerodinamike in seveda s čim večjo močjo pritiska na pedala. V klasični birokratski strukturi to prispodobo zlahka uporabimo, saj poteka vodenje od »zgoraj navzdol« in temelji na dajanju navodil, zahtev, tudi ukazov nižjim ravnem upravljanja.

Če sodobna družba takšnih kolesarjev kot vodij ne prenese več veliko, ker dušijo ustvarjalnost, iniciativnost in še marsikaj, potem jih visoko šolstvo ne prenese nič. Dialog, dogovor in skupno pripravljanje strategij tako na nacionalni ravni kot tudi na ravni zavodov mora biti značilnost visokega šolstva. Le tako se lahko uresničuje nacionalni in posameznikov interes v javni sferi. V nasprotnem primeru se zlahka uveljavi totalitarnost, po kateri zadiši, ko prisvojena diskrecijska (ne)pravica zamenja z zakoni in akti določene postopke in pravice.

5. Uničuj!

Pomanjkanje strategije oziroma takšna strategija, ki je namenjena le eni interesni skupini, je zagotovo učinkovita pot za uničevanje sistema javnega šolstva. Agenda zasebnih univerz, ki bodo nastale kot jasna strategija razmaha privatizacije visokega šolstva ter odsotnost strategije razvoja javnega šolstva je učinkovit način, morda celo strategija slabitve javnega šolstva. Preživetje, kakor je nekoč omenil dr. Pejovnik, ni dovolj. Preživetje peščice, ki rešuje svet, je filmska zgodba. Naša zgodba mora biti drugačna – razvojna. Toda ko je sistem enkrat sesut, ga je težko spet vzpostaviti. Zato je treba hitro in učinkovito uničiti vse, kar ovira izvajanje nove strategije.

6. Demoniziraj visoko šolstvo!

Tako kot je v zadnjem obdobju celoten izobraževalni sistem prikazan v javnosti, verjetno še nikoli ni bil: učitelji delajo le par uric, dobijo polno plačo, bogatijo, si izplačujejo zaslužke, hkrati pa so nesposobni in nočejo razumeti položaja, v katerem je država. Poleg tega javni zavodi ne razumejo, da zasebno šolstvo bogati visokošolski prostor in nam daje pridih tržne naravnanosti – vse v skrbi za večjo kakovost.

Ta demonizacija je hudo sporna. V realnem in sploh vsakem sektorju imaš, če delaš več od normativa, pravico do plačila. Kako je to plačilo oziroma delo ovrednoteno, je drugo vprašanje. Marsikdo je zato spodbujen delati več, prevzeti več dela in zanj dobiti plačilo, saj si le tako, predvsem mlad človek, sploh lahko ustvari družino in samostojno življenje.

7. Uporabi zdravo pamet!

Kadar se želimo izogniti regulativi, se radi sklicujemo na zdravo pamet, češ: »Kaj ti zdrava pamet ne pove, kako je treba ravnati?« Prof. dr. Harold Kroto je problematiziral zdravo pamet. Če bi namreč sledili le njej, potem bi še zdaj verjeli, da kroži sonce okrog zemlje, in ne obratno. Rešitve so vedno odvisne od izhodišč. In nato še dodatno odvisne od vrednotenja teh izhodišč in interpretacije posameznika/skupine.

Naj to ponazorim s primerom zasebnega (sedanjega) visokega šolstva. Finančni delež, ki mu je namenjen, ni velik – zakaj je torej s tem šolstvom takšen problem?

Tudi zasebno visoko šolstvo ni problem samo po sebi. Problem je, da je na področju poslovnih ved približno 145 študijskih programov, od tega približno 55 na zasebnih zavodih – in kar nekaj jih ima koncesijo, torej dobiva javna sredstva za svoje delo. In to je problematično. Država naj bi namreč »koncesionirala« le tiste programe, zavode in področja, za katere je javnih kapacitet premalo oziroma jih sploh ni, in tako povečevala raznovrstnost ponudbe bodočim študentom.

Redko kdaj slišimo, da imamo zasebne, res zasebne zavode, ki delujejo uspešno v domačem in mednarodnem prostoru. Takšne, ki se preživljajo na trgu in tudi preživijo. Lepo pa je biti koncesionar, s prekarnim kadrom, ki je »strošek« drugje. In vendar – zdrava pamet vam pove, da je tako najbolje.

––––––

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča institucije, v kateri je zaposlena.