»Sem od mame in očija, ne od države«*

Moj prvi spomin na cepljenje ni prijeten. Stanovali smo v bloku na Postojnski v Ljubljani nasproti Zdravstvenega doma Vič, kjer je v otroškem dispanzerju delala moja mama. Večkrat sem jo šel čakat v službo, če pa je imela še delo (in dela je imela vedno preveč), me je poslala v lekarno, kjer so me prijazne magistre farmacije vzele za svojega in sem pomagal zlagati škatle zdravil in se kako drugače kratkočasil ter lažje dočakal mamin konec delovnika. Ko pa sem enkrat ob koncu njenega delovnega časa prišel v zdravstveni dom, je mama rekla: »Super, da si prišel,« se v trenutku obrnila k medicinski sestri in v istem stavku nadaljevala: »Ga bomo še cepili.« Sestri ni bilo treba reči dvakrat, hipoma sem se znašel v strokovnem prijemu, iz katerega se mi ni uspelo izviti, in kot bi mignil, so me cepili. Bolelo je dvojno: fizični bolečini se je pridružila še užaljena bolečina otroka, ki je namesto poljuba ljubeče matere dobil pekočo porcijo antigenov in konservansov naravnost v mišico. Seveda ni treba posebej poudarjati, da sem se nekaj časa mamine službe izogibal kot hudič križa. Kogar kača piči, se boji zvite vrvi.
 
Ko sem se kot mlad zdravnik na infekcijski kliniki znašel še v vlogi očeta, sem kolegico, ki je naša otroška zdravnica, prosil, da sinova cepi še dodatno proti bolezni, za katero je obstajalo cepivo, pa to ni bilo v rednem programu. Šlo je za cepivo proti bakteriji Hemofilus influence tipa b, ki je takrat razsajala med otroki in je v Sloveniji povzročila 15–20 primerov gnojnega meningitisa na leto. Številne noči sem na kliniki prebedel ob hudo bolnih otrocih z omenjeno okužbo in zame je bila odločitev o cepljenju svojih otrok lahka. Tudi lokalne reakcije in jok po cepljenju sem vzel v zakup, ker se mi je to zdelo manjše zlo, kot če bi moj otrok zaradi hemofilusnega meningitisa ostal gluh ali slep ali vse življenje odvisen od tuje pomoči. Odkar je cepljenje proti omenjenim okužbam prišlo v redni program cepljenja otrok, teh bolezni pri otrocih v Sloveniji več ne opažamo.
 
Večina težkih bolezni, ki jih cepljenje uspešno preprečuje, je izginila iz zavesti slovenske javnosti, zdaj so v ospredju neželeni učinki cepljenja. Starši imajo zaradi strahu pred neželenimi učinki glede cepljenja čedalje več zadržkov. Pred kratkim objavljena slovenska raziskava, ki je zajela malo več kot 1700 mater otrok, ki so rodile v letih 2015 in 2016, je pokazala, da jih le 47 odstotkov povsem zaupa cepljenju in cepivom, če cepljenje ne bi bilo obvezno, pa bi svojega otroka cepilo le 56 odstotkov mater. Je pa res, da glede informacij o cepljenju velika večina mater zaupa otrokovemu pediatru. Pediatri moramo pri tem pomesti pred svojim pragom, pomisleke in predvsem navedbe staršev o neželenih učinkih po cepljenju vzeti skrajno resno, jih raziskati, o njih poročati in s tem okrepiti zaupanje staršev in javnosti na splošno.
 
Ob številnih razpravah pa se ne morem izogniti občutku, da je z odnosom do cepljenja kot z vero. Pač verjameš, da cepljenje pomaga ali ne. In žal je pri nas veliko nejevernih Tomažev, ki morajo za to, da bodo verovali, da cepljenje deluje in da je varno, to videti na lastne oči oziroma izkusiti na lastni koži. Bolje rečeno, na koži svojih otrok. Tu strokovni argumenti oziroma članki, ki potrjujejo varnost in učinkovitost cepljenja, ne pomagajo. Ne nazadnje tudi nasprotniki cepljenja v znanstvenih revijah najdejo bolj ali manj verodostojne članke, ki jih utrjujejo v veri, da cepljenje škoduje. In če rečemo bobu bob, ni dvoma o tem, da se zagovorniki svobode odločanja v bistvu zavzemajo za legalizacijo necepljenja.
 
Ponekod so stvari postale absurdne. V Srbiji je cepljenost otrok proti ošpicam padla na 80 odstotkov, srečujejo se z epidemijo bolezni, za katero je od novembra 2017 do zdaj zbolelo skoraj 5000 ljudi, v manj kot štirih mesecih od konca decembra pa je umrlo že 15 ljudi. Ironično je, da je v prvi bojni črti nasprotovanja zastrupljanju srbskih otrok s cepivi estradnica s kilogramom silikona v telesu. Ona resnično ve, kaj je naravno in zdravo.
 
Pa pustimo ošpice ob strani. In tudi kakršnokoli debato o tem, ali naj bo cepljenje obvezno ali ne. Resnična težava nastopi v trenutku, ko starši z odklanjanjem cepljenja neposredno ogrozijo otrokovo zdravje in življenje. Za primer: necepljen otrok se pri igri poškoduje, rana je takšne narave, da je okužba s tetanusom verjetna, a starši odklonijo tako cepljenje kot dajanje protiteles, ki je v takšnem primeru skladno z medicinskimi priporočili povsod po svetu, ne le v »nedemokratični« Sloveniji. V takšnem primeru začnemo zdravstveni delavci razmišljati o tem, da bi morala družba v obliki socialne službe poseči vmes, zaradi ogrožanja otrokovega zdravja staršem odvzeti skrbništvo nad otrokom in kljub nasprotovanju staršev otroka zaščititi pred tetanusom. To je zelo radikalen ukrep, vendar je takšno ogrožanje zdravja otroka primerljivo z izvajanjem fizičnega nasilja in odkritega zanemarjanja, kjer se nam zdi takšno posredovanje družbe popolnoma sprejemljivo. Bi morala družba poseči s takšnimi ukrepi tudi v primeru odklanjanja cepljenja proti nalezljivim boleznim, ko je to res nujno potrebno? Do zdaj tega nismo počeli.

Kaj če otroka ugrizne stekel pes? Ali bo takrat prevladal strah pred neželenimi učinki cepljenja in bodo starši odklonili cepljenje kljub neizpodbitnemu dejstvu, da je do zdaj steklino dokazano preživelo manj kot 20 ljudi (ki so bili v veliki večini po ugrizu stekle živali cepljeni), na leto pa jih zaradi omenjene bolezni po vsem svetu umre okrog 60.000? Ne nazadnje, kaj narediti z otrokom Jehovovih prič, ki odklanjajo nadomestno zdravljenje s krvjo? Ali naj otroka, ki je ob obsežni poškodbi ali srčni operaciji izgubil ogromno krvi, kljub verskemu prepričanju staršev zdravimo s transfuzijo krvi – po smernicah sodobne medicine – ali ga moramo glede na versko prepričanje staršev pustiti umreti? Ali je v tistem trenutku otrok še od mame in očija ali pa mu mora v bran stopiti država in skupnost, v kateri biva? Država, ki otrokom tudi po mednarodnih konvencijah zagotavlja zdravje, izobrazbo in varno okolje. Ne nazadnje bo otrok, ko odraste, mamo in očija zapustil in zapustiti ju mora kot zdrav, izobražen in socializiran državljan.
 
V zadnjih 24 letih mi ni bilo nikoli treba poseči po tako radikalnem ukrepu, kot je odvzem skrbništva staršem za čas otrokove bolezni. Vedno mi jih je uspelo prepričati, da je zdravljenje, ki ga priporočam, v najboljšem otrokovem interesu in da bi, če bi šlo za mojega otroka, storil do pičice enako. Tudi izteklo se je zmeraj dobro, tako za otroke kot zame. Le enkrat, na začetku poklicne poti, sem v naši urgentni ambulanti dvignil telefonsko slušalko in staršem hudo bolnega otroka, ki so ga na vsak način hoteli odpeljati domov, zagrozil, da bom poklical na sodišče in da jim bomo otroka vzeli in pozdravili, a sem blefiral, saj nisem vedel, katero številko bi v tistem trenutku poklical. Blef je uspel, starši so popustili, otroka smo sprejeli v bolnišnico, mu dali antibiotik in v izboljšanem stanju je bil čez dva ali tri dni že ponovno v varnem domačem okolju, le od mame in očija.
 
Čeprav zdaj na medicinski fakulteti v okviru predmeta »sporazumevanje« študente učijo, kako komunicirati z bolnikom, nam tega znanja še vedno primanjkuje. Zaradi pomanjkanja zdravnikov in slabe organizacije dela pa nam primanjkuje tudi časa, ki ga lahko namenimo bolniku, saj pogovor pogosto zaleže več kot zdravilo, predvsem pa izboljša stik in poveča zaupanje. Kot otroški zdravnik moram imeti dovolj časa, da prisluhnem staršem bolnih otrok, da se o vsem izčrpno pogovorimo in da vzpostavimo medsebojno zaupanje. Saj je zdrav in zadovoljen otrok tisti cilj, h kateremu poleg mame in očija stremimo tudi država in vsi strokovni ter zdravstveni delavci.

*Napis na panoju, ki ga je na protestnem shodu nasprotnikov cepljenja pred parlamentom nosil predšolski otrok.