Tiskane izdaje
Sestanek podpredsednikov hrvaške in srbske vlade v sredo, Vesne Pusić in Ivice Dačića, je bil uspešen tudi zato, ker naj bi bil rutinski in nekoliko diplomatsko vsakdanji, za javnost skoraj dolgočasen.
Pa vendar je bil pomembno drugačen od srečanj visokih predstavnikov obeh držav v zadnjih desetih, dvajsetih ali celo več letih. Način pogovora odločujočih politikov sosednjih držav je namreč velikokrat določal način reševanja meddržavnih vprašanj v celotni regiji. In največkrat so želeli biti usodni, če ne celo zgodovinski.
Po narodnostnih mejah
Prav tak pomen, dokončen in prelomen, je hotela imeti že prva delovna skupina politikov obeh držav, ki sta jo po srečanju v Karađorđevu, 25. marca 1991, pripravila pokojna predsednika, Slobodan Milošević in dr. Franjo Tuđman. Za popolnoma formalno opredelitvijo delovnih nalog skupine, ki naj poišče dogovore za normalizacijo hrvaško-srbskih odnosov, je bila povsem drugačna vsebina: razdelitev Bosne in Hercegovine.
Oba glavna akterja sta bila prepričana o njeni zgodovinskosti. Skladno z njuno doktrino, da naj se takrat deli Jugoslavije osamosvajajo ne po mejah bivših republik, ampak po narodnostnih mejah. Miloševićev načrt velike Srbije je bil takrat že pripravljen. Tuđman je na začetku leta 1990 na enem izmed srečanj takrat nastajajoče stranke HDZ, govoril o naravnih in zgodovinskih mejah ter s tem povezanim angažmajem, ki mora biti namenjen ustanavljanju razširjene hrvaške nacionalne države. Tuđman je svojim pogajalcem povedal, da sta se o delitvi Bosne in Hercegovine z Miloševićem načelno dogovorila, da pa je njihova naloga najti konkretno črto razmejitve. Osnovna formula je bila linija Banovine Hrvaške, od Banja Luke proti Mostarju, pri čemer je zahodno od reke Neretve hrvaško, vzhodno pa ozemlje, ki pripada Srbiji. Prepričan je bil, da bosta državi s takim ključem medsebojne delitve izpolnili tudi vse potrebne pogoje za nekakšen trajen mir in dobro sodelovanje. Podobno je rad ponovil, kot Nemčija in Francija, ki sta imeli najprej velike vojne, da bi spodbudil razvojno in prijateljsko sodelovanje.
Na enega izmed njunih srečanj je Milošević prinesel tudi nekakšen dokument, priskrbele naj bi ga zaupne in lojalne tajne službe, in ga predal Tuđmanu. Dokument naj bi bil samo dokončna potrditev pomembnosti njunega dogovora. Danes je težko verjeti, toda šlo je za nekakšno gloso, ironičen, celo humoren tekst, ki ga je oktobra 1990 objavil sarajevski mladinski časopis Vox. Časopis se je podobno kot večina takratnih mladinskih revij, ki so znale uiti cenzuri in pisati o stvareh, ki so bile drugod zamolčane, dobro prodajal in imel visoko naklado. Tekst, ki ga je podpisal »parlament Republike Bosne in Hercegovine«, je imel naslov Program doseljevanja Bošnjakov iz Turčije. V dvajsetih točkah je opisoval projekt vrnitve vsaj nekaj milijonov v Turčijo pregnanih Bošnjakov, tako da bi tudi z novimi pričakovanimi rojstvi to število v prihodnjih letih pomenilo deset milijonov novih prebivalcev Bosne, ki bodo preplavili najprej Krajino in nato zahodno Hercegovino.
Tako Tuđman kot Milošević sta gloso interpretirala kot usoden dokument, ki zahteva zgodovinsko še usodnejši odgovor. To je bil zelo jasen znak, da je krvava vojna blizu.
Zbližanja in zaostritve
Deset let pozneje, po velikih demokratičnih spremembah v Srbiji in Tuđmanovi smrti, sta državi spet iskali načine pogovorov o nerešenih problemih.
Prve dni julija 2001 je Salzburg gostil tradicionalni ekonomski forum. Pa vendar je bila – izza odra – glavna pozornost namenjena pogovoru novega hrvaškega predsednika Stipeta Mesića in predsednika srbske vlade dr. Zorana Đinđića. Besednjak je popolnoma nov, je v Washington sporočil eden od obiskovalcev. In res je bilo tako. Mesić je govoril o tem, da državi druži enaka evropska ambicija, želja, naj državljani živijo bolje, in zavezanost nadaljevati tisto, kar je bilo. Obrniti se moramo k sedanji in jutrišnji Evropi, krivice in zločini, ki so bili storjeni, naj se individualizirajo in zanje naj odgovarjajo tisti, ki so jih zagrešili. Đinđić je temu dodal, da to ne pomeni, da bi pozabili preteklost, vendar da ni dobro, da sta državi tako odvisni od preteklosti, saj bi tako tudi prihodnost postala preteklost. Strinjala sta se, da državi potrebujeta nov začetek v medsebojnih odnosih. Določila sta tudi agendo takega začetka. Šlo je predvsem za vprašanja izginulih in pregnanih oseb v času vojn in tudi prioritet v medsebojnem gospodarskem sodelovanju.
Pozneje so bile ustanovljene celo posamezne delovne skupine, vendar prav veliko rezultatov ni bilo. Odnosi med državama so se spet zaostrili. Predvsem se je postavilo vprašanje meja. Na eni izmed mejnih spornih točk, Šaregrajski Adi na Donavi, se je zgodilo streljanje. Konec avgusta 2002 sem v Beogradu in Podgorici spremljal priprave na obisk takratnega visokega predstavnika EU za zunanjo in varnostno politiko, Javierja Solane. Tema je bila takrat zelo aktualna priprava ustavne listine Srbije in Črne gore. Solana, spoznal sem ga na več srečanjih, ko sem spremljal dr. Janeza Drnovška, je spraševal tudi o novih zapletih zaradi meje s Hrvaško in se bal zaostrovanja meddržavnega dialoga.
Sledilo je nekaj novih tihih let. Skoraj do marca 2009, ko je dr. Ivo Sanader, takratni predsednik hrvaške vlade obiskal Beograd. Tistega dne, se mi je zdelo, je bilo skoraj mogoče narediti korak naprej. Srbski predsednik države, Boris Tadić, ki je vsebinsko vodil obisk, je povedal, da imata državi nerešena vprašanja, o katerih nimata soglasja, kot so Hrvaško priznanje neodvisnosti Kosova in haaške tožbe za genocid, vendar morata sodelovati. Pomembna je bila tudi Tadićeva opredelitev, da so bile ideje o Srbiji do Karlovca, Karlobaga in Virovitice zelo nevarne, da predstavljajo preteklost in sanje političnih ekstremistov ter da je država hrvaških Srbov Republika Hrvaška. Predsednika sta zelo konkretno govorila o evropskih integracijah in prvič sestavila tudi seznam 26 nerešenih vprašanj med državama. V njih od najobčutljivejših vprašanj o usodi izginulih ter vprašanj pregnanih in beguncev do vračanja imovine, sojenj za vojne zločine, sukcesije, pravice manjšin ter sodelovanja v procesu evropskih integracij.
Sanader je le nekaj mesecev pozneje odstopil. Racionalen politični pogovor, ki sta ga začela s Tadićem, so spet preglasili nesporazumi, predvsem zaradi hrvaškega priznanja Kosova. Nova predsednica vlade, Jadranka Kosor, je poudarila, da Hrvaška nikoli več ne bo spraševala Beograda za dovoljenje, kaj se sme in česa ne, takratni predsednik srbske vlade, zdaj zunanji minister in podpredsednik Ivica Dačić pa odgovarjal, da so meddržavni odnosi zamrznjeni.
Pomembno vlogo v promoviranju politične doktrine, da je treba medsebojne probleme reševati doma, ne pa pričakovati nenadnih bruseljskih rešitev, je imel takratni predsednik slovenske vlade Borut Pahor.
Napoved novega časa
Tadić in hrvaški predsednik dr. Ivo Josipović sta se marca 2010 srečala v Opatiji. Sestanek je bil deležen še večje pozornosti, saj se Tadić ni udeležil niti Josipovićeve inavguracije niti konference o Zahodnem Balkanu, ki sta jo na Brdu organizirala Pahor in Kosor. Opatijsko sporočilo je bilo diplomatsko in medijsko odmevno. Povzamemo ga lahko v tezo, da so se pripravljeni pogovarjati o vseh problemih, ne glede na to, kako težki so, in ne glede na niz popolnoma nasprotujočih videnj problemov. Preprosto je več stvari, ki nas povezujejo in ki so pomembnejše od tistih, ki nas ločujejo, sta predsednika končala svoja nagovora. Sledilo je več srečanj. Do oprostilne sodbe haaškega sodišča generalu Anti Gotovini.
Predsednik vlade Zorana Milanovića je začel nov krog januarja 2013. Bral sem takratni program srečanja, v katerem so bili opredeljeni tudi cilji. Ključni je bil, kako določiti učinkovite mehanizme za normalizacijo odnosov med državama po zadnjih ohladitvah. Gostitelj Dačić ga je imenoval ledeno obdobje. Sogovorniki so spet aktualizirali Sanaderjevo in Tadićevo agendo 26 nerešenih vprašanj.
Zaradi vsega navedenega je bila tako pomembna odločitev predsednika srbske vlade, Aleksandra Vučića, da se bo udeležil inavguracije nove hrvaške predsednice, Kolinde Grabar Kitarović.
Takrat je napovedal tudi Dačićev obisk v Zagrebu kot napoved novega časa. Morda tistega, o katerem je Vesna Pusić pred leti dejala, da ni za obe državi nič nedosegljivega, torej tudi racionalna in uspešna politika, ki bi bila koristna za obe državi ne.
Prvi pogoj take politike pa so vsakdanji in uradniško natančni diplomatski pogovori, kakršen je bil ta zagrebški.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Borut Šuklje, mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije
